Jedro

Pred vzpostavitvijo izvenzakonske skupnosti pridobljeno premoženje je posebno premoženje in se tudi z vložkom skupnega premoženja vanj ne transformira v skupno premoženje.

Z vlaganji v že obstoječo stanovanjsko hišo se identiteta nepremičnine ni spremenila, le bivanjski standard se je izboljšal. To pa ne napolnjuje pravnega standarda nove stvari.

Nedokončan, manj kot 40 % velik del hiše ne spremeni identitete nepremičnine, zato tudi z gradnjo prizidka A. A. in toženka nista pridobila lastninske pravice po pravilih ZTLR o gradnji na tujem.

Trditve o pravno relevantnih dejstvih morajo biti specificirane; ni naloga sodišča, da samo išče oziroma ugotavlja na podlagi predložene dokumentacije dejstva, ki jih mora skladno z materialnim dokaznim bremenom navajati stranka.

V pravdnem postopku se dokazi izvajajo zaradi dokazovanja s strani strank zatrjevanih dejstev, ne pa z namenom, da se stranki omogoči pridobitev podatkov o dejstvih, ki bi jih morala zatrjevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15-tih dni od prejema te sodbe povrniti 1.023 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je pokojni A. A. lastnik ½ nepremičnin parc. št. 1806/1 in 8077 k. o. ..., kar predstavlja njegov delež na skupnem premoženju s toženo stranko (v nadaljevanju toženka) in spada v zapuščino po pokojnem A. A. ter da je toženka dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) izročiti listino za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo; prvi podredni zahtevek, da je pokojni A. A. lastnik polovice vrednosti skupnih vlaganj v nepremičnini parc. št. 1806/1 in 8077 k. o. ..., zato znesek 75.000 EUR predstavlja njegov delež na skupnem premoženju s toženko in spada v zapuščino in je toženka dolžna tožnici izplačati 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila; drugi podredni tožbeni zahtevek, da notarski zapis Darilne pogodbe SV-207-A/07s z dne 3. 3. 2011 v delu, na podlagi katerega je zapustnik A. A. podaril in odstopil toženki svoj solastniški delež ¼ na nepremičnini parc. št. *74 k. o. ..., sedaj parc. št. 8077 k. o. ..., nima pravnega učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja nujnega deleža tožnice in se v tem obsegu vrne v zapuščino po pokojnem, in sicer z vknjižbo lastninske pravice v deležu in obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja nujnega deleža tožnice. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške, o višini stroškov pa bo odločilo po pravnomočnosti sodbe.

2. Tožnica v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo v celoti, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da „tožbi v celoti ugodi“, podrejeno naj zadevo razveljavi in vrne v vnovično odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišču prve stopnje očita, da sodbe ni mogoče preizkusiti glede trajanja izvenzakonske skupnosti med toženko in pokojnim A. A. (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ponavlja trditve, s katerimi je že na prvi stopnji utemeljevala, da sta v izvenzakonski skupnosti živela 34 let in da je vse v tem času pridobljeno premoženje njuno skupno premoženje ter izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem. Meni, da je z listinskimi dokazi izkazala vlaganja izvenzakonskih partnerjev v stanovanjsko hišo B. Bistveno sta povečala gabarite, preuredila prostore, dozidala površine, nadzidala, nadkrila in posodobila zgradbo, da je nastala sodobna stanovanjska hiša. Leta 2001 so bile obnovljene inštalacije, leta 2008 streha, leta 2014 okna, leta 2016 fasada. Pridobila se je dodatna stanovanjska površina, zamenjale in dodale so se inštalacije ter uredile stene, podi, stavbno pohištvo, streha. Novi in stari del objekta se funkcionalno dopolnjujeta. Mere in dimenzije obstoječe hiše in predvidene dozidave so razvidne iz projektne dokumentacije, ki je sestavni del upravnega spisa v zvezi z izdajo gradbenega dovoljenja in se naj kot celota šteje kot del trditvene podlage glede vlaganj. Predlagan pa je bil tudi izvedenec gradbene stroke.

Sodišče ni odgovorilo na trditve glede deležev na skupnem premoženju, ker je očitno ocenilo, da ga ni bilo. Pri tem je prezrlo listinske dokaze, ki so izkazovali, da je bil A. A. večino trajanja izvenzakonske skupnosti zaposlen in je prejemal prihodek od dela, prejel pa je tudi posebno premoženje v znesku 11.000 EUR. Tožnica je vseskozi zatrjevala, da je toženka zaslužila minimalno plačo in z njo ni mogla financirati vlaganj, najeti kredit pa se je odplačeval v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Ko se je gradil prizidek in ko je potekala obnova hiše oziroma prizidka, sta bila toženka in pokojni A. A. izvenzakonska partnerja, zato tudi domnevna poraba zasluženega le za svoje potrebe ni zadostna osnova za odločitev, da je prišlo do transformacije skupnega premoženja v posebno premoženje toženke; to bi bila kvečjemu osnova za manjši delež A. A na skupnem premoženju, v resnici pa tudi to ne. Ker je dokazano, da sta ustvarila skupno premoženje – prizidek k obstoječi stanovanjski hiši, ter predlagani dokazi, tudi izvedenec gradbene stroke, bi moralo sodišče oceniti obseg premoženja bodisi kot nastanek nove stvari bodisi kot denarno terjatev do posebnega premoženja toženke, ki je izključna zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine. Z zavrnitvijo ogleda in predloga za izvedenca gradbene stroke je sodišče tožnici neutemeljeno onemogočilo dokazovanje dejstev, ki so ji v korist. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ocenjuje, da z obnovo in dozidavo obstoječe stanovanjske hiše ni nastala nova stvar (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

V zvezi z zavrnitvijo podrednega dela zahtevka sodišče tožnici neutemeljeno očita, da ni konkretno razmejila vlaganj. Podala je trditve, da mati, sin in teta toženke pri vlaganjih niso mogli sodelovati, ker niso imeli denarja. Toženkina mama je pred prenehanjem izvenzakonske skupnosti toženke in A. A. svoje premoženje s pogodbo o preužitku prenesla na toženko, ki je s tem postala nosilka vseh koristi iz naslova vlaganj. V sodbi ni razlogov glede porabe dediščine A. A. v znesku 11.000 EUR. Z listinskimi dokazi je dokazano, da je bila vložena v plačilo stroška za toplotno izolacijo in fasado, saj ta dela sovpadajo z izplačilom dediščine, toženka pa ni izkazala, da bi v tem času razpolagala z zadostnimi sredstvi. Izvrševanje pogodbe o preužitku je odplačen posel, ki je bil sklenjen in izvršen v času trajanja izvenzakonske skupnosti toženke in A. A., zato je na tej podlagi prejeto premoženje skupno premoženje. Argumenti sodišča, da je bil A. A. nesposoben za samostojno življenje, njegova pokojnina pa za oskrbo ni zadoščala, ne vzdržijo realne presoje. Ker je pogodba o preužitku aleatorna, ni pomembno, koliko časa se je izvrševala in ali je bil A. A. tedaj bolan. Odločitev je neobrazložena in v nasprotju z načelom enotnosti skupnega premoženja. Tudi glede trditev, da je bila darilna pogodba med A. A. in toženko iz leta 2011 fiktivna, sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Darilna pogodba je prikrivala resnični namen pogodbenikov, da izigrata tožnico in jo izključita od dedovanja.

Ker drugačna vsebinska odločitev vpliva tudi na stroškovno odločitev, se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožnica ni uspela dokazati, da je z obnovo in dozidavo stanovanjske hiše nastala nova stvar. Pravilno je sodišče ocenilo tudi, da je A. A. z darilno pogodbo v letu 2011 toženki vrnil predhodno podarjeni del nepremičnine zato, ker v nepremičnino ni vlagal. O sami gradnji in vlaganjih tožnica ni vedela nič, zahtevek je gradila na pavšalnih trditvah. Deležev na skupnem premoženju sodišče ni presojalo, saj je jasno in nazorno obrazložilo, da skupnega premoženja ni bilo. Ker je bil v času, ko je bila sklenjena pogodba o preužitku, A. A. že zelo bolan in povsem odvisen od pomoči drugih, je sodišče pravilno ocenilo, da premoženje iz preužitkarske pogodbe ni prešlo v skupno premoženje. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Primarni in prvi podredni tožbeni zahtevek je tožnica utemeljevala s trditvami o skupnem premoženju, ki da sta ga v času trajanja izvenzakonske skupnosti ustvarila toženka in A. A. – pokojni oče tožnice. Materialnopravna podlaga so zato določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) o premoženjskopravnem režimu zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev1. Premoženje, ki ga ima eden od partnerjev pred vzpostavitvijo življenjske skupnosti, je njegovo posebno premoženje in ostane njegova last (prvi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR). Tisto premoženje, ki ga izvenzakonska partnerja v času življenjske skupnosti pridobita z delom, pa je skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR). Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo relevantna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Vse bistvene ugotovitve in zaključke je tako obrazložilo, da je razviden miselni tok sodišča in tudi nasprotij v izpodbijani sodbi ni, tako da jo je mogoče preizkusiti. Absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

6. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno zapisalo, da sta toženka in A. A. živela v izvenzakonski skupnosti, izhaja pa tak zaključek iz celotnega konteksta sodbe. Iz obrazložitve se da razbrati, da je njuna izvenzakonska skupnost trajala od leta 1990, ko se je A. A. priselil k toženki v B. (točka 14 izpodbijane sodbe), pa do njegove smrti septembra 2017. Da sta v izvenzakonski skupnosti živela že pred letom 1990, tožnica ni uspela dokazati. Noben dokaz v spisu ne potrjuje njene trditve, da sta toženka in A. A. že takoj po razvezi z materjo tožnice skupaj živela v B. Sodišče je ugotovilo, da je A. A. do leta 1990 živel v C. Samo dejstvo, da se jima je že pred tem rodil sin, obstoja življenjske in ekonomske skupnosti s toženko ne dokazuje. Tudi ne (neprerekana) trditev, da A. A. razen toženke, ni imel nobene druge partnerice. Konkretiziranih trditev o skupnem financiranju in ustvarjanju premoženja pred letom 1990 tožnica niti podala ni. Zbrano procesno gradivo tako omogoča zaključek o obstoju izvenzakonske skupnosti od leta 1990 dalje. Navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje obstoj izvenzakonske skupnosti po letu 1990, so brezpredmetne.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženka in A. A. skupaj s sinom živela v hiši, stoječi na parc. št. 74, ki je bila v letu 2016 preštevilčena v parc. št. 8077 k. o. ....2 Ta nepremičnina je bila do 6. 8. 1986 v izključni lasti toženkine mame, navedenega dne je ½ nepremičnine podarila toženki. Pred vzpostavitvijo izvenzakonske skupnosti pridobljeno premoženje je posebno premoženje in se tudi z vložkom skupnega premoženja vanj ne transformira v skupno premoženje. Tudi premoženje tretjega – toženkine mame z vložkom skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev ni postalo njuno skupno premoženje. Do 1. 1. 2003, ko je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), je bilo sicer mogoče pridobiti lastninsko pravico z gradnjo na tujem, če je bila zgrajena nova stvar. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da z obnovo (in dozidavo) domačije toženkine mame ni nastala nova stvar. Z vlaganji v že obstoječo stanovanjsko hišo se identiteta nepremičnine ni spremenila, le bivanjski standard se je izboljšal. To pa ne napolnjuje pravnega standarda nove stvari.

8. V aprilu 1990 je bila sicer sklenjena darilna pogodba, na podlagi katere naj bi A. A. pridobil polovico toženkinega solastninskega deleža na parc. št. 8077 (oziroma takrat še parc. št. 74), to je solastninski delež ¼ nepremičnine. Glede na to, da naj bi solastninski delež pridobil neodplačno z darilno pogodbo, bi šlo za njegovo posebno premoženje. Vendar se lastninska pravica pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, ta pa ni bil izveden. A. A. je tako imel le pričakovalno pravico, ki pa je nikoli ni uveljavil. Nasprotno, z darilno pogodbo v notarskem zapisu SV-207-A/07 z dne 3. 3. 2011 je ¼ solastninski delež podaril nazaj toženki. Z darilom posebnega premoženja (v pričakovanju) toženki, glede na določila 51. člen ZZZDR nepremičnina itak ni postala skupno premoženje. Razen tega sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da darilna pogodba, s katero je A. A. formalno toženki podaril nazaj ¼ solastninski delež na nepremičnini (v resnici do prehoda lastninske pravice na A. A. sploh ni prišlo, saj darilna pogodba iz leta 1990 ni bila zemljiškoknjižno realizirana), ni bila fiktivna. Nesporno je, da je bil A. A. alkoholik, ko se je preselil k toženki, pa vse do leta 1995, to je v času daritve in še pet let po tem, je bil brezposeln, torej kreditno nesposoben, ko je vrnil darilo nazaj toženki pa zelo bolan in potreben njene pomoči. Ob upoštevanju navedenega je življenjsko logičen zaključek, da se je odpovedal darilu toženke.

9. Prizidek k stari stanovanjski hiši je zgrajen na parc. št. 1806/1, ki je bila vse do sklenitve pogodbe o preužitku z dne 4. 3. 2016 v lasti toženkine mame. Prizidek predstavlja manj kot 40 % stanovanjske hiše in po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil zgrajen do leta 2003 (prim. obrazložitev v točki 18 izpodbijane sodbe). Nedokončan, manj kot 40 % velik del hiše ne spremeni identitete nepremičnine, zato tudi z gradnjo prizidka A. A. in toženka nista pridobila lastninske pravice po pravilih ZTLR o gradnji na tujem. Od uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dalje, to je od 1. 1. 2003, graditelj z gradnjo na tuji nepremičnini ne pridobi lastninske pravice (prvi odstavek 48. člena SPZ), razen v primeru izrecnega dogovora, da bo pridobil solastninsko pravico (drugi odstavek 48. člena SPZ), ki pa ga tožnica niti ne zatrjuje. V last toženke je parc. št. 1806/1 prišla v letu 2016 s pogodbo o preužitku. Ker gre za odplačen pravni posel, se na podlagi preužitkarske pogodbe pridobljeno premoženje načeloma šteje za skupno premoženje. V okoliščinah konkretnega primera pa ne. Da bi A. A. izpolnjeval karkoli iz preužitkarske pogodbe, niti zatrjevano ni in iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je že pred, predvsem pa po sklenitvi pogodbe o preužitku zaradi slabega zdravstvenega stanja sam potreboval veliko nege in pomoči, njegovi dohodki niso zadostovali za lastno preživljanje. Toženki tako ni mogel s svojim delom pomagati izpolnjevati obveznosti po preužitkarski pogodbi, niti ni z drugimi deli ali finančnim prispevkom nič pripomogel za preživljanje družine. To ob pravilni uporabi materialnega prava pomeni, da na podlagi preužitkarske pogodbe pridobljeno premoženje ni skupna lastnina toženke in A. A. 10. Po obrazloženem pravne podlage za pridobitev (so)lastninske pravice tožničinega očeta ni in je sodišče prve stopnje lastninsko pravni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ker je odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka pravilna iz navedenih razlogov, višje sodišče na ostale pritožbene navedbe glede skupnega premoženja ne bo odgovarjalo.

11. Bil pa bi A. A. upravičen do povračila vlaganj v toženkine nepremičnine na podlagi prvega odstavka 48. člena SPZ. Gre za obogatitveni (verzijski) zahtevek, ki se presoja po splošnih pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Zatrjevati in dokazati bi bilo treba, koliko se je zaradi vlaganj A. A. povečala vrednost toženkinih nepremičnin. Tožničine navedbe o vlaganjih so bile pavšalne in izpovedala je, da ji to ni znano, ker s pokojnim očetom ni imela skoraj nič stikov. V dokaz svojih navedb o vlaganjih je predložila v spis dokumentacijo iz upravnega postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja in navedla, naj sodišče priloženo šteje kot del trditvene podlage. Trditve o pravno relevantnih dejstvih morajo biti specificirane; ni naloga sodišča, da samo išče oziroma ugotavlja na podlagi predložene dokumentacije dejstva, ki jih mora skladno z materialnim dokaznim bremenom navajati stranka. V dokaz je predlagala tudi postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi na podlagi predložene dokumentacije ocenil vlaganja v nepremičnino in toženkino obogatitev. Ta dokazni predlog predstavlja nedovoljen informativni dokaz. V pravdnem postopku se dokazi izvajajo zaradi dokazovanja s strani strank zatrjevanih dejstev, ne pa z namenom, da se stranki omogoči pridobitev podatkov o dejstvih, ki bi jih morala zatrjevati. Ker trditvena podlaga tožnice ne omogoča vsebinske obravnave tožbenega zahtevka za povrnitev vlaganj v toženkini nepremičnini, je sodišče ravnalo pravilno, ko je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek zavrnilo. Sicer pa je zahtevek za plačilo vlaganj pokojnega očeta dednopravni in ga tožnica po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku ne more več uveljavljati, razen v primerih, ko to dopušča Zakon o dedovanju, ki pa v obravnavanem primeru niso izkazani (gl. točki 24 in 25 izpodbijane sodbe).

12. Ker tožnica sodbo izpodbija v celoti, a glede drugega podrednega tožbenega zahtevka v pritožbi ni nobenih konkretnih navedb, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža višje sodišče preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ugotavlja, da je odločitev materialnopravno pravilna, saj pogoji za obnovo zapuščinskega postopka po A. A. niso podani.

13. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev o zavrnitvi vseh tožbenih zahtevkov materialnopravno pravilna. Tudi nobene procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora toženki povrniti odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo. Višje sodišče ugotavlja, da so v odgovoru na pritožbo stroški priglašeni skladno z Odvetniško tarifo (OT), zato jih je v celoti priznalo: 1375 točk po tar. št. 21/1 OT, materialni stroški po 11. členu OT in 22 % DDV. Vrednost točke je 0,6 EUR, stroški znašajo 1.023 EUR. Skladno s 313. členom ZPP jih je toženka dolžna plačati v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, če bo prišla v zamudo, pa še zakonske zamudne obresti od dne zamude dalje (299. in 378. člen OZ).

1 Pritožbeno sodišče pripominja, da na podlagi dedne pravice tožnica zahtevkov zoper toženko ne more več uveljavljati in so tožbeni zahtevki v delih, v katerih se navezujejo na zapuščino po pokojnem A. A., nesklepčni; gl. v tej zadevi predhodno izdan razveljavitveni sklep II Cp 1022/2020. 2 Vse nepremičnine so v k. o. ..., zato višje sodišče tega ne bo ponavljalo.