Jedro

Po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR-1 je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šteje se, da je bila vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže. II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom, ki ni pod pritožbo, ni dovolilo spremembe tožbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da je 10. 11. 2017 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (točka I izreka). Ugotovilo je, da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dnem 14. 10. 2017, sklenjene med pravdnima strankama za delovno mesto spremljevalec, nezakonito in pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati in še vedno traja (točka II izreka). Tožena stranka je v roku 8 dni dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (točka III izreka) in ga za čas od 15. 10. 2017 dalje do poziva na delo prijaviti v obvezna zavarovanja ter za navedeno obdobje obračunati bruto mesečno plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od mesečnih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto mesečno plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu dalje do plačila, (točka IV izreka) ter mu v istem roku povrniti stroške postopka v višini 629,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da nista sporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delo spremljevalca na vozilu in da je imel v obravnavanem obdobju status tujca z dovoljenjem za stalno prebivanje in delovno dovoljenje za delo v RS. Prav tako ni sporno, da ima tožnik stalno prebivališče na zatrjevanem naslovu A., B. in da začasnega prebivališča na zatrjevanem naslovu C., D. ni imel prijavljenega skladno z ZPPreb, niti ni o njem seznanil pooblaščene osebe tožene stranke, kljub zavezi iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, določbam ZDR, Kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter izjavi toženca o varnosti pri delu z oceno tveganja z dne 16. 9. 2012. Ker tožnika v obravnavanem času ni bilo na delo, je tožena stranka tožniku pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala na kraj stalnega prebivališča, kjer pa je tožnik v postavljenem roku ni prevzel. Nato mu jo je tožena stranka skušala vročiti v prostorih delodajalca dne 30. 11. 2017, ko se je tožnik tam zglasil in sicer mu jo je poskušal vročiti direktor ob prisotnosti dveh sodelavcev, tožnik pa je prevzem izrecno odklonil, s pojasnilom, da ne bo ničesar podpisoval, saj se bo o tem najprej posvetoval s svojim odvetnikom. Po stališču tožene stranke se po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR-1 šteje vročitev za izvršeno tega dne in ker je tožnik tožbo vložil 23. 1. 2018, jo je vložil po izteku roka iz 200. člena ZDR-1, zato bi jo moralo sodišče zavreči. Nadalje še navaja, da je izredna odpoved povsem utemeljena. Tožnik je namreč dne 21. 8. 2017 samovoljno vzel službeno vozilo in se odpeljal na zasebno vožnjo in se zaradi neprilagojene hitrosti in vožnje pod vplivom alkohola z vozilom prevrnil ter pri tem utrpel lažje telesne poškodbe. S tem je toženi stranki povzročil tudi materialno škodo, opisano ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 210. členu KZ-1. Prav tako je s 14. 10. 2017 neopravičeno izostal z dela in se na delo ni vrnil, o razlogih izostanka pa ni obvestil pooblaščene osebe toženca, prav tako pa nameravanega izostanka z dela delodajalcu ni javil. Šele naknadno, po dveh mesecih je tožena stranka izvedela, da naj bi bil tožnik izostal z dela zaradi bolezni, vendar šele od 1. 11. 2017. Opisana ravnanja tožnika nedvomno pomenijo kršitve delovnih obveznosti, zato je izredna odpoved, ki jo je tožniku podala tožena stranka, utemeljena.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno s 347. členom ZPP izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje ter dodatno zaslišalo tožnika.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V tem individualnem sporu tožnik izpodbija prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 14. 10. 2017 nezakonito. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi konec novembra, ko je bil pri toženi stranki, ni želel proti podpisu prevzeti, brez njegovega podpisa pa mu je direktor ni želel izročiti. Po pošti pa odpovedi ni prejel, tako da je šele dne 21. 12. 2017 pri zdravniku, saj je bil v bolniškem staležu, ugotovil, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja.

8. Za odločitev v tem sporu je bistveno vprašanje, ali je tožnik tožbo vložil pravočasno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 3. odstavku 200. člena določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. ZDR-1 v 88. členu določa, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje. Vroča se praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico in z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu.

9. Tožnik je, zaslišan kot stranka, izpovedal, da je bil 30. 11. 2017 v pisarni pri toženi stranki, ker je prinesel bolniške liste. Direktor mu je hotel vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa prevzema ni hotel podpisati. Želel je, da mu direktor odpoved brez podpisa vroči, da bi jo lahko pregledal njegov pooblaščenec, v ponedeljek pa prinesel nazaj, če bi odpoved seveda bila v redu. Direktor mu je brez podpisa o prevzemu ni hotel izročiti, tožnik pa se je obrnil in odšel. Tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke na l. št. 33 izhaja enako. Tožniku je dne 30. 11. 2017, ko se je oglasil pri toženi stranki in prinesel bolniški list za mesec november, proti podpisu prevzema hotel vročiti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa je tožnik zavrnil. 10. Po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR-1 je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šteje se, da je bila vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi skladnih izpovedi obeh zaslišanih strank ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 30. 11. 2017 v svojih prostorih vročala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa je prevzem odklonil. Skladno z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR-1 se tako šteje, da je bila vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2017 opravljena 30. 11. 2017. Tožnik je tožbo zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vložil 22. 1. 2018. Vložena ni bila v 30 dnevnem roku iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, zato je vložena prepozno.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožba vložena prepozno je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (1. odstavek 351. člena ter 3. odstavek 354. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena in 154. členu ZPP ter 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).