Jedro

Iz 12. člena ZPVI izhaja, da je možno odločati o enakovrednosti pridobljenega naziva in o uporabi v tujini pridobljenega naziva ne da bi se hkrati odločalo tudi o pridobljeni stopnji izobrazbe, kar pomeni, da pridobljeni naziv ni nujno vezan na stopnjo izobrazbe. Razen tega iz šestega odstavka 11. člena ZPVI izhaja, da se enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu ugotavlja v primeru, da v Republiki Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program. Torej je kriterij za ugotavljanje enakovrednosti naziva obstoj primerljivega izobraževalnega programa, ne pa ugotovljena stopnja izobrazbe.

Na podlagi sicer popolno ugotovljenega dejanskega stanja je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožena stranka sprejela napačno odločitev, ko je tožnikov zahtevek zavrnila. Sodišče meni, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. V konkretnem primeru gre namreč za pravno presojo o tem, ali se za priznanje tujega izobraževanja, tujega v tujini pridobljenega naziva in za ugotovitev enakovrednosti tujega naziva z našim nazivom res zahteva, da bi bilo tuje izobraževanje vključeno v stopenjski bolonjski sistem, ki bi dalo tudi določeno stopnjo izobrazbe. Ta presoja pa je pravne narave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60121-2508/2006-MVZT/63 z dne 25. 7. 2013 odpravi.

II. Izobraževanje A.A., roj. ..., ki se dokazuje z listino o LL.M. izobraževanju z dne 1. 10. 2006, ki jo je na ime A.A. izdala ustanova Wirtschaftsuniversität Wien na Dunaju, Republika Avstrija, se v Republiki Sloveniji prizna.

A.A. ima v Republiki Sloveniji pravico do uporabe v Republiki Avstriji pridobljenega znanstvenega naslova „Master of Laws (LL.M.)“.

Ugotovi se, da je znanstveni naslov „Master of Laws (LL.M.)“, ki ga A.A. dokazuje z javno veljavno listino o izobraževanju z dne 1. 10. 2006, katero je na njegovo ime izdala izobraževalna inštitucija Wirtschaftsuniversität Wien na Dunaju, Republika Avstrija, enakovreden znanstvenemu naslovu magister znanost (mag.), ki ga po uspešno zaključenem podiplomskem izobraževalnem programu Civilno in gospodarsko pravo podeljuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

III. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila zahtevo tožnika, da se v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi listine, ki jo je izdala izobraževalna inštitucija Wirtschaftsuniversität Wien, ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program in v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov. Zavrnila je tudi zahtevo, da se ugotovi, da je v tujini pridobljen naslov enakovreden slovenskemu znanstvenemu naslovu magister znanosti, pridobljenem po uspešno zaključenem podiplomskem študijskem programu za pridobitev magisterija Civilno in gospodarsko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema dosedanji potek postopkov in glede zadnje sodbe sodišče navaja, da v tokratnem ponovljenem postopku obstajajo utemeljeni razlogi za odločitev v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ter to v nadaljevanju pojasnjuje. Po mnenju tožene stranke je strokovni oziroma znanstveni naslov neizbežno vezan na stopnjo izobrazbe. Nadalje tožena stranka navaja, da je štela, da gre v tožnikovem primeru za priznano avstrijsko akreditirano izobraževalno inštitucijo. Najprej je upoštevala tožnikov zahtevek, da želi ugotovitev enakovrednosti tujega naslova slovenskemu znanstvenemu naslovu magister znanosti, pridobljenem po uspešno zaključenem podiplomskem študijskem programu za pridobitev magisterija Davčno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Potem je tožnik ta zahtevek umaknil in zahteval, da se dokumentacijo posreduje Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter da se ugotovi enakovrednost z znanstvenim naslovom magister znanosti, pridobljenem po uspešno zaključenem dosedanjem podiplomskem študijskem programu za pridobitev magisterija Civilno in gospodarsko pravo, ki ga izvaja Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Tožena stranka je prejela mnenje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je senat fakultete sklenil, da je tožnikov tuj naslov, pridobljen na izobraževalni inštituciji Wirtschaftsuniversität Wien, Republika Avstrija, enakovreden znanstvenemu naslovu magister znanosti, pridobljenem po uspešno zaključenem dosedanjem podiplomskem študijskem programu za pridobitev magisterija Civilno in gospodarsko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Tožena stranka je prejela tudi pojasnilo avstrijskega organa ENIC/NARIC, iz katerega izhaja, da tožnikovo tuje izpopolnjevanje v Republiki Avstriji ne dokazuje formalne stopnje izobrazbe. Tožena stranka je pridobila tudi podatek, da je tožnikova pridobljena stopnja zakonita in javno veljavna, ni pa del bolonjske strukture. Imetniki master stopnje po zaključenem programu izpopolnjevanja nimajo avtomatičnega dostopa na doktorski študij, ampak o tem odločajo same visokošolske inštitucije v posameznih primerih. Tožena stranka je ugotovila, da gre pri tožniku za izpolnjevanje, ki ne daje bolonjske stopnje izobrazbe v Republiki Avstriji kar potrjuje tudi tožnik sam. Pri tem izobraževanju tudi ne gre za mednarodno priznan oziroma akreditirani izobraževalni program, ki bi bil potrjen v prostoru mednarodnega akreditacijskega telesa. Tožena stranka je tuje izobraževanje ocenila tudi po merilih iz 3. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (v nadaljevanju ZPVI). Tako je primerjala učne dosežke, sistem šolanja, trajanje in pravice, ki iz predmetnega izpopolnjevanja izhajajo. Z uporabo teh meril je bilo ugotovljeno, da gre pri vloženem izpopolnjevanju za drugačne značilnosti kot pri slovenskem izobraževanju za pridobitev izobrazbe na tem nivoju. Tožena stranka ne more šteti predmetnega programa izpopolnjevanja za primerljivega kateremukoli študijskemu programa za pridobitev izobrazbe v Republiki Sloveniji. Glede mnenja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani pa meni, da ga ni mogoče upoštevati, saj kakršnokoli mnenje komisije slovenskega visokošolskega zavoda ne spremeni dejstva, da tožnikova v tujini pridobljena listina ne izpolnjuje osnovnega predpogoja za kakršnokoli priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja.

3. Tožnik v tožbi povzema potek dosedanjih postopkov in navaja, da je tožena stranka v postopku pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje. Ne strinja pa se z utemeljitvijo, da bi moralo njegovo izobraževanje v Republiki Avstriji dajati določeno stopnjo izobrazbe za namene priznavanja v Republiki Sloveniji. Niti Lizbonska konvencija niti ZPVI ne vsebujeta pogoja, da mora listina o izobraževanja za namene priznanja dajati v državi izvora stopnjo izobrazbe in da se mora izobraževanje obvezno uvrščati v bolonjsko strukturo v državi izvora listine. Lizbonska konvencija za namene priznanja predpostavlja, da visokošolska kvalifikacija izhaja iz uspešno končanega akreditiranega programa, ki ga izvaja akreditirana inštitucija. LL.M. program je nedvoumno akreditiran program, ki ga izvaja akreditirana visokošolska izobraževalna inštitucija Wirtschaftsuniversität Wien v Republiki Avstriji. Torej je LL.M. program formalen in javno veljavni študijski program, ki ga izvaja akreditirana inštitucija. Pravna fakulteta v Ljubljani je izdala pozitivno mnenje in sicer da je naslov Master of Laws enakovreden naslovu magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem študiju podeljuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Druga alineja 2. člena ZPVI definira pojem listine, kjer je v definiciji res tudi navedeno, da je to listina o opravljenem izobraževalnem programu in pridobljeni stopnji izobrazbe na izobraževalni ustanovi, vendar pa 2. alineja 2. člena ZPVI ne predstavlja pogoja za priznanje, ampak je ta določba zgolj pojasnjevalna in ne more vzpostavljati nobenega pogoja. Pogoji za priznanje za namen zaposlovanja so določeni zgolj in samo v 10. oziroma 11. členu ZPVI. Pri tem tožnik opozarja tudi na novi ZPVI, kjer je bilo v predlogu zakona opozorjeno na to, da če se študijski programi, ki ne vodijo do zaključene stopnje, ne priznajo, se s tem krši prost pretok ljudi v evropskem prostoru. Novi ZPVI ukinja pojem stopnje v definiciji listine o izobraževanju oziroma tuje listine. Izraz visokošolska kvalifikacija, ki izhaja iz Lizbonske konvencije, vključuje vse javno veljavne programe in pomeni izogibanje posameznim pojmom, ki so značilni samo za določeno nacionalno zakonodajo. Po končanem javno veljavnem študijskem programu za pridobitev izobrazbe se tako v Republiki Sloveniji kot v Republiki Avstriji pridobi javno veljaven strokovni oziroma znanstveni naslov. V nasprotju z Republiko Slovenijo se v Republiki Avstriji tudi po končanem javno veljavnem študijskem programu za izpopolnjevanje pridobi poseben zakonsko zaščiten znanstveni naziv „Master of Laws (LL.M.)“, ki določa vrsto izobrazbe, ne pa tudi stopnje. Čeprav ne daje stopnje v okviru bolonjskega izobraževanja, vseeno daje pravico do uporabe zakonsko zaščitenega naziva Master of Laws. Slovenski Zakon o visokem šolstvu ne pozna takšnih izjem oziroma omogoča uporabo naslova le, v kolikor se uspešno zaključi študijski program za pridobitev formalne izobrazbe, ki daje formalno stopnjo. Nesporno je torej, da LL.M. program, ki ga je tožnik opravil v Republiki Avstriji, ni neposredno del formalne bolonjske strukture. To dejstvo pa je povsem nerelevantno, upoštevajoč 10. in 11. člen ZPVI. Za namene Lizbonske konvencije in ZPVI je temeljno vprašanje, ali visokošolski program kot tak ustreza konkretnemu primerljivemu študijskemu programu, za priznanje katerega se prosi v Republiki Sloveniji. Merila za zavrnitev priznanja so lahko vsebinska. LL.M. program je vsebinsko povsem primerljiv z drugo bolonjsko stopnjo v Sloveniji. Tudi Pravna fakulteta v Ljubljani je podala mnenje, da je naslov LL.M. enakovreden naslovu magister znanosti. Res je, da Pravna fakulteta v Mariboru ni dala brezpogojnega pozitivnega mnenja, vendar pa svoje odločitve sploh ni obrazložila niti na dodaten poziv tožene stranke. Če je Pravna fakulteta v Ljubljani ugotovila enakovrednost naziva magister znanosti po starem enovitem podiplomskem sistemu, lahko utemeljeno zaključimo, da bi še toliko bolj priznala enakovrednost po novem drugostopenjskem podiplomskem bolonjskem programu, ki naj bi predstavljal vsebinsko manj zahteven program. S priznanjem naslova magister znanosti tožniku ne bo priznana tretja stopnja v smislu doktorata. Nelogično je tudi, da ima tožnik pravico do opravljanja doktorskega študija, za vpis na katerega je potreben znanstveni naslov magister znanosti, ne sme pa uporabljati tega istega naslova. Če že ni mogoče priznati stopnje izobrazbe, pa tožnik predlaga, naj se vsaj prizna v tujini pridobljen naslov in enakovrednost tega naslova slovenskemu naslovu. Strokovni oziroma znanstveni naslov je del študijskega programa, o čemer organ priznavanja oziroma tožena stranka ni pristojna presojati, saj gre za vsebinsko komponento, v kateri lahko poda mnenje le fakulteta. LL.M. program res ne daje stopnje izobrazbe v Avstriji, vendar pa prav za takšne primere ZPVI v 12. členu določa, da se lahko v postopku za namene zaposlovanja odloči tudi samo o uporabi v tujini pridobljenega naziva oziroma naslova in o enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe oziroma znanstvenemu naslovu. Tožnik je nedvomno pridobil pravico do uporabe v tujini pridobljenega naslov Master of Laws. Tožena stranka tega ne more odvzeti oziroma ne priznati pravice do uporabe zakonsko zaščitenega naslova, ki ga je tožnik pridobil po uspešno končanem javno veljavnem programu v Avstriji. Pristojni organ za odločanje o enakovrednosti naslova pa je visokošolski zavod in ne tožena stranka. Pravna fakulteta v Ljubljani pa je že izdala mnenje, da je tožnikov naslov enakovreden naslovu magister znanosti, tožena stranka pa mora temu primerno izdati le še ustrezno odločbo. Ker skladno z 12. členom ZPVI stopnja v nobenem primeru ne more biti predpostavka za priznavanje v smislu ZPVI, odločitev o stopnji ni nujno sestavni del odločbe. Tožnik še opozarja, da je nepriznanje listine tudi poseg v ustavno pravico do izobraževanja in to podrobneje pojasnjuje.

4. Tožnik ugotavlja, da je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, ki med strankama ni sporno in zato predlaga na podlagi 2. točke prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi, nato pa v primarnem zahtevku predlaga, naj listino o izobraževanju v tujini prizna in ugotovi, da je tožnik v Republiki Avstriji uspešno končal program mednarodnega davčnega prava, ki mu daje pravico do uporabe znanstvenega naslova Master of Laws (LL.M.), kar se v Republiki Sloveniji uvršča v drugo podiplomsko stopnjo izobrazbe, da ima pravico do uporabe v Republiki Avstriji pridobljenega znanstvenega naslova Master of Laws (LL.M.) ter da je ta znanstveni naslov enakovreden znanstvenemu naslovu magister znanosti, ki ga po uspešno zaključenem podiplomskem izobraževalnem programu Civilno in gospodarsko pravo podeljuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. V podrejenem zahtevku pa zahteva enako, razen da je pri tem spuščena zahtevana druga podiplomska stopnja izobrazbe. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Lizbonska konvencija ne prepoveduje, da bi si države podpisnice z nacionalnimi predpisi podrobneje uredile sistem priznavanja. Vztraja pri stališču, da je strokovni in znanstveni naslov nujno vezan na stopnjo izobrazbe. V postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja ne morejo biti predmet priznavanja tiste visokošolske kvalifikacije, ki ne dokazujejo stopnje izobrazbe, pridobljene že v tujini. Pogoj pridobljene stopnje izobrazbe ne izhaja zgolj iz določil v ZPVI, temveč tudi iz narave pravice, ki se v postopku po ZPVI ugotavlja. Pravica do uporabe v tujini pridobljenega strokovnega ali znanstvenega naslova je materialna pravica, ki ni opredeljena v postopkovnem ZPVI, ampak je njena podlaga ravno Lizbonska konvencija. Ker se v postopku priznavanja za namen zaposlovanja ugotavlja pravica do uporabe v tujini pridobljenega akademskega naslova, je predpogoj že v tujini pridobljena akademska stopnja, katere odraz je v tujini pridobljeni akademski naslov. Če je v postopku priznavanja kot predmet priznavanja izobraževanje, ki ne daje uradne formalne stopnje izobrazbe v državi izvora, ga je v skladu z 10. členom ZPVI v slovenski sistem izobraževanja nemogoče uvrstiti. Akademski naslov je pojmovno urejen v skladu z Zakon o strokovnih in znanstvenih nazivih. Če bi tožena stranka ugodila zahtevku tožnika, bi mu priznala več, kot je dejansko pridobil z zaključnim izpopolnjevanjem, kar bi ga glede na ostale potencialne vlagatelje postavilo v pozitivno diskriminatoren položaj. Dosežen naslov tožeče stranke v Republiki Avstriji ne dokazuje istih pravic, kot izhajajo iz avstrijskega akademskega formalnega izobraževanja za pridobitev akademske izobrazbe. Tuje izpopolnjevanje je že zaradi svoje narave in namena v visokošolskih zakonskih opredelitvah neprimerljivo s programom za pridobitev izobrazbe, ki v Republiki Sloveniji daje stopnjo izobrazbe in znanstveni naslov. Po ugotovitvah Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu v Republiki Sloveniji program izpopolnjevanja, primerljiv predmetnemu LL.M., ne obstaja in se ne izvaja. Tožnik ni pridobil stopnje izobrazbe. Na mnenje Pravne fakultete Univerze v Ljubljani tožena stranka ni vezana. To je navedlo tudi Upravno sodišče v sodbi opr. št. I U 1303/2012-23 z dne 12. 6. 2013. Pristojni organ za odločanje o enakovrednosti strokovnih oziroma znanstvenih naslovov ni visokošolski zavod, ampak tožena stranka. Izpopolnjevanje tožnika tudi ni primerljivo z izbranim slovenskim programom za pridobitev izobrazbe in zato ne izpolnjuje pogoja iz šestega odstavka 11. člena ZPVI. Tožnik po zaključku LL.M. programa v Republiki Avstriji ne doseže niti druge bolonjske stopnje (po lestvici ravni zahtevnosti 7). Tožena stranka se tudi ne strinja s tem, da Lizbonska konvencija ne razlikuje med priznavanjem za namen nadaljevanje izobraževanja ali zaposlovanja. Tožnik ni upravičen niti do pravice do uporabe v tujini pridobljenega znanstvenega naslova, ker je mogoče uporabljati v tujini pridobljen znanstveni naslov le, če je v Republiki Sloveniji priznano izobraževanje, ki se izkazuje s tujo listino o v celoti opravljenem izobraževalnem programu. Tožnik pa ne more uporabljati v tujini pridobljenega naslova, ker njegovo izobraževanje niti v Republiki Avstriji niti v Republiki Sloveniji ne izkazuje pridobljene akademske stopnje izobrazbe. Tožena stranka tudi zavrača trditve o kršitvah pravice do izobraževanja. Strinja pa se s tem, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da se Slovenija ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi upravičila neizvajanje Lizbonske konvencije. LL.M. program se je že pred uvedbo bolonjskega sistema uvrščal kot podiplomski študij. Tožena stranka je izdala že več odločb, v katerih je hkrati priznala LL.M. programe kot drugo stopnjo izobrazbe in ugotovila pravico do uporabe naslova magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem študijskem programu podeljuje Pravna fakulteta v Ljubljani. Magister znanosti ni uvrščen v drugo bolonjsko stopnjo, saj je glede na vsebinska merila nekaj več, hkrati pa tudi ne predstavlja tretje doktorske ravni. Pogoj za vpis na LL.M. program je bila dokončana univerzitetna diploma in ne zgolj prva bolonjska stopnja.

7. Tožena stranka v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da so vsi načini uporabe tako slovenskih ali v tujini pridobljenih strokovnih oziroma znanstvenih naslovov v skladu z Lizbonsko konvencijo določeni po zakonih in predpisih pogodbenice. Pravica do uporabe v tujini pridobljenega strokovnega ali znanstvenega naslova ni opredeljena v postopkovnem ZPVI, ampak je njena podlaga Lizbonska konvencija v določbi VI.3 ter implementacija slednje glede na 19. člen Zakona o strokovnih in znanstvenih nazivih (v nadaljevanju ZSZN-1).

8. K točki i. Izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Sodišče je že v svojih predhodnih sodbah v tej zadevi, nazadnje v sodbi opr. št. I U 1303/2012-23 z dne 12. 6. 2013, zavzelo stališče, da so predmet priznavanja tudi listine o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu, ne da bi to izobraževanje v tujini moralo pomeniti tudi pridobitev določene stopnje izobrazbe. Interpretiralo je določbo 2. alineje 2. člena ZPVI in sicer da je potrebno to določbo upoštevati zgolj kot pojasnjevalno določbo, ki ne določa materialnih pogojev za priznavanje izobraževanj. Zavzelo je stališče, da iz drugega odstavka 2. alineje 2. člena ZPVI nedvoumno izhaja, da predmet priznavanja za namen zaposlovanja po ZPVI ni samo listina o pridobljeni stopnji izobrazbe, ampak tudi listina, ki je dokazilo o zaključenem mednarodno priznanem oziroma akreditiranem izobraževalnem programu. Nadalje je navedlo, da iz preambule Lizbonske konvencije izhaja, da Lizbonska konvencija upošteva različnost izobraževalnih sistemov in da zaradi te različnosti skuša med drugim tudi olajšati nadaljevanje izobraževanja, pospešiti akademsko mobilnost, zavarovati načelo institucionalne avtonomije, pri čemer visokošolska kvalifikacija pomeni diplomo, ki potrjuje uspešno končan študijski program. Priznavanje izobrazbe mora temeljiti na strokovni oceni vsebinskih kriterijev za priznavanje izobraževanja. Vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica, razen če je mogoče dokazati, da se znanje in spretnost dokazila o visokošolski kvalifikaciji bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih v pogodbenici, v katerih se prosi za priznanje. Sodišče je tudi pojasnilo, da Lizbonska konvencija uporablja termin priznavanje visokošolskih kvalifikacij, ne pa stopenj izobraževanja. Zavzelo je stališče, da bi lahko tožena stranka tožnikov zahtevek zavrnila samo, če bi dokazala, da se znanja iz priloženega dokazila o visokošolski kvalifikaciji iz Avstrije bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih na ustrezni pravni fakulteti v Sloveniji, česar pa tožena stranka spričo mnenja Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ni dokazala. Prav tako je pojasnila, da upoštevanje temeljnega pravila Dunajske konvencije o pogodbenem pravu za razlago Lizbonske konvencije tudi pomeni, da sistem formalnih stopenj izobraževanja v Zakonu o visokem šolstvu z vidika vstopnih pogojev za odločanje o prošnji za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja ni pomemben.

11. Sodišče v tokratnem postopku dodatno opozarja še na 12. člen ZPVI, kjer je določeno, da je v postopku priznavanja za namen zaposlovanja mogoče odločiti tudi samo o uporabi v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe ter strokovnega oziroma znanstvenega naslova oziroma o enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu. Iz vsebine tega člena torej izhaja, da je možno odločati o enakovrednosti pridobljenega naziva in o uporabi v tujini pridobljenega naziva ne da bi se hkrati odločalo tudi o pridobljeni stopnji izobrazbe, kar pomeni, da pridobljeni naziv ni nujno vezan na stopnjo izobrazbe. Razen tega iz šestega odstavka 11. člena ZPVI izhaja, da se enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu ugotavlja v primeru, da v Republiki Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program. Torej je kriterij za ugotavljanje enakovrednosti naziva obstoj primerljivega izobraževalnega programa, ne pa ugotovljena stopnja izobrazbe. 11. člen ZPVI se tudi nikjer ne sklicuje na Zakon o visokem šolstvu ali ZSZN-1. Glede na vse navedeno sodišče meni, da tožena stranka ponovno ni pravilno uporabila materialno pravo in je zato odločbo odpravilo na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker se je odločilo, da bo samo s sodbo odločilo o stvari.

12. K točki II. izreka:

13. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, med drugim tudi če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju z pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (2. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Sodišče v obravnavani zadevi šteje, da med strankama ni sporno, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, kar pomeni, da dajejo podatki postopka zanesljivo podlago za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Sodišče samo ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je v dosedanjih postopkih ugotovila tožena stranka, iz navedenega razloga zoper to sodbo tudi ni možna pritožba (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Pač pa sodišče meni, da je na podlagi sicer popolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožena stranka sprejela napačno odločitev, ko je tožnikov zahtevek zavrnila. Sodišče tudi meni, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. V konkretnem primeru gre namreč za pravno presojo o tem, ali se za priznanje tujega izobraževanja, tujega v tujini pridobljenega naziva in za ugotovitev enakovrednosti tujega naziva z našim nazivom res zahteva, da bi bilo tuje izobraževanje vključeno v stopenjski bolonjski sistem, ki bi dalo tudi določeno stopnjo izobrazbe. Ta presoja pa je pravne narave in je sodišče že iz zgoraj navedenih razlogov, kot tudi v prejšnjih sodbah pojasnilo, zakaj organizacija izobraževanja v obliki stopenjskega sistema ni potrebna. Strokovno mnenje o tem, ali je bil v konkretnem primeru tuj študijski program primerljiv z našim, pa je že dala Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Podan pa je še en razlog za to, da je v tem primeru sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije, in sicer ta, da je tožena stranka sama navedla, da je odločila v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča, ker ima po njenem mnenju za to utemeljene razloge.

14. Tožnik je v tožbi sam postavil zahtevek, kako naj sodišče odloči. Sodišče lahko odloča le v okviru tožbenega zahtevka, zato je temu zahtevku tudi sledilo, vendar je sledilo podrejenemu zahtevku. V primarnem zahtevku je tožnik tudi zahteval, naj sodišče ugotovi, da se njegovo izobraževanje uvršča v drugo stopnjo izobrazbe. Temu pa sodišče ni moglo slediti, saj med strankama ni sporno, da tožnikovo izobraževanje v tujini ne daje stopnje izobrazbe, ker ni uvrščeno v bolonjski stopenjski sistem, zato tudi sodišče stopnje izobrazbe ne more priznati.

15. Kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, iz potrdil pristojnega avstrijskega organa izhaja, da je tožnikovo izobraževanje zakonsko urejeno na podlagi avstrijskega Zakona o univerzah in da je izobraževalna inštitucija Wirtschaftsuniversität Wien priznana visokošolska inštitucija, ki ima pravico podeljevati naslov Master of Law in da je tožnikova pridobljena stopnja zakonita in javno veljavna, ni pa del bolonjske strukture. Iz navedenega sodišče zaključuje, da je izobraževalni program v Avstriji akreditiran, kar pa pomeni, da ima pridobljeni naziv javno veljavo, zato je sodišče sledilo tožbenemu predlogu in izobraževanje v tujini priznalo in mu tako tudi priznalo pravico do uporabe v Republiki Avstriji pridobljenega znanstvenega naslova Master of Laws (LL.M.).

16. Sodišče je tudi ugotovilo, da je znanstveni naslov Master of Laws (LL.M.) enakovreden znanstvenemu naslovu magister znanosti (mag.), ki ga po uspešno zaključenem podiplomskem izobraževalnem programu Civilno in gospodarsko pravo podeljuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Sedmi odstavek 11. člena ZPVI namreč določa, da je potrebno pred odločitvijo o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslovu slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu pridobiti mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program. Tako mnenje je bilo pridobljeno s strani Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in sicer je senat fakultete na 6. seji dne 11. 3. 2008 sklenil, da je naslov, ki ga je tožnik pridobil, enakovreden naslovu magister znanosti, ki ga po končanem podiplomskem magistrskem študiju podeljuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. Pri tem je bila Pravne fakultete zaprošena, naj da mnenje, ali je v tujini pridobljen tožnikov naslov enakovreden znanstvenemu naslovu magister znanosti, ki se pridobi po uspešno zaključenem dosedanjem magistrskem študijskem programu Civilno in gospodarsko pravo. Sodišče je sledilo strokovnemu mnenju Pravne fakultete v Ljubljani, saj ni nobenega razloga, da bi dvomilo v strokovnost tega mnenja in je iz tega razloga ugotovilo, da je tožnikov v tujini pridobljen naslov enakovreden znanstvenemu naslovu magister znanosti.

17. K točki III. izreka:

18. Prvi odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri presoji upravičenosti do povrnitve stroškov postopka je sodišče upoštevalo 154. člen ZPP. Torej bi morala tožena stranka povrniti tožniku stroške postopka, ker v postopku ni uspela, vendar pa je tožnik priglasil le stroške v višini sodne takse, vrnitev sodne takse pa bo sodišče skladno s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah odredilo tožniku po uradni dolžnosti, zato teh stroškov tožnik ne more uveljavljati.