Jedro

Ker je prišlo do trka med pravdnima strankama (tožnika kot smučarja in toženca kot deskarja), je jasno, da toženec ni izbral pravilne smeri vožnje, njegovo prehitevanje pa je bilo nepravilno (sicer do trka ne bi prišlo). Vsak smučar mora smučati tako, da se lahko pravočasno zaustavi, svojo hitrost in način, vožnje mora prilagoditi svojemu znanju, terenskim, snežnim in vremenskim pogojem in gostoti prometa na smučišču. Ker je prišlo do trka (kot rečeno je toženec trčil v tožnika), je prav tako jasno, da toženec ni vozil s takšno hitrostjo, da bi se lahko pravočasno zaustavil, vozil je torej prehitro.

Ker je bilo izvedensko mnenje dovolj popolno, v njem pa tudi ni bilo nasprotij ali nejasnosti in je bilo mogoče (tudi) na njegovi podlagi razsoditi, sodišče prve stopnje s tem, ko izvedenca ni zaslišalo, ni storilo kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost ali zakonitost odločitve

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izreku o stroških (v 2. točki izreka sodbe) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; sicer se pritožba tožeče stranke, v celoti pa pritožba tožene stranke, zavrneta in v preostalem delu sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 3.6.2009 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se umik tožbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine v višini 972,90 EUR vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi in razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 5.550,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.10.2003 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še znesek 2.845,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.2003 dalje do plačila, v izreku o stroških pa tako, da izreče, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške. Navaja, da je sporen le zavrnilni del sodbe kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo nepremoženjske škode. Sodišče se je pri odmeri pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo, oprlo zgolj na izvedensko mnenje izvedenke dr. D. S., ni pa izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, s tem pa je tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). To je imelo za posledico tudi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodišče ni zadostilo načelu individualizacije in subjektivizacije pri odmeri pravične denarne odškodnine. Četudi bi sodišče izhajalo samo iz izvedenskega mnenja, bi moralo zaključiti, da je tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.200,00 EUR. Sodišče je premalo upoštevalo dejstvo, da je bilo tožnikovo zdravljenje povezano z bolečinami dokaj visoke intenzitete in daljšega časovnega obdobja. Sodišče je spregledalo, da je možno, da je tožnik tudi po končanem zdravljenju trpel in da bo še trpel občasno lažje bolečine. Oprt za imobilizacijo je tožnik nosil cel mesec, to je bilo zelo moteče in omejujoče. Odškodnina iz naslova strahu je bistveno prenizka in bi bil tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine (834,59 EUR). Tožnik je nedvomno utrpel intenziven primarni strah. Trpel pa je tudi sekundarni strah, o tem pa sodba nima razlogov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je takšen strah trpel še šest tednov po nezgodi. Tožnik je upravičen tudi do celotnega vtoževanega zneska iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, torej do 4.311,27 EUR. Leva ključnica se je pri tožniku nepravilno zacelila, zaradi česar so pri tožniku za do 10 % trajno zmanjšane življenjske aktivnosti. Kako konkretno je tožnik omejen, bi bilo mogoče ugotoviti z njegovim zaslišanjem. Ne glede na to pa je odškodnina iz tega naslova, glede na to, da je tožnik kamnosek, poleg tega pa opravlja tudi delo na kmetiji, prenizka. V vsakem primeru je napačna odločitev o stroških postopka. Povsem zgrešena je ugotovitev, da je tožnik uspel v višini 52 %, dejansko je uspel v višini 83 %. Sodišče ni odmerilo pravdnih stroškov, zato ni moglo zaključiti, da so ti približno enaki. Tožniku so nastali bistveno višji pravdni stroški, predvsem s plačilom stroškov dveh izvedencev, stroškov prevodov, potnih stroškov, sodne takse. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženec tekom celotnega postopka ugovarjal temelju, temu primerno bi moralo sodišče tudi ovrednotiti uspeh pravdnih strank v tem postopku.

Toženec se prav tako pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče dokaza z izvedencem za smučanje ni izvedlo tako, kot to določa ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, s tem pa je bila zagrešena tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec mora podati svoje mnenje ustno na obravnavi, sodišče pa je odločilo le na podlagi pisnega mnenja. Toženec je imel zoper to mnenje pripombe in se je strinjal z izvedencem, da se te pripombe obravnavajo ob njegovem neposrednem zaslišanju na obravnavi. Med zaključki sodišča, da v ravnanju tožnika ni mogoče zaslediti nobene kršitve pravil in izvedenskim mnenjem, obstala nasprotje, saj je izvedenec v točki 1.12 mnenja povsem jasno zapisal, da je „bila vožnja tožečega v nasprotju s 6 . pravilom FIS“. To nasprotje predstavila bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni omogočilo obravnave pripomb toženca na izvedenskim mnenjem, in ker ni sledilo predlogu izvedenca in prej že toženca, naj se izvede tudi dokaz z ogledom kraja nezgode in ker ni izvedlo v vlogi z dne 28.9.2007 pravočasno predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Dokazno oceno je sodišče močno poenostavilo in je nekritično sledilo tožniku in njegovim pričam, povsem pa je odklonilo vero tožencu in njegovi priči, dokazna ocena tako ni v skladu z 8. členom ZPP. Zaključek sodišča, da je toženec vozil hitro ali celo prehitro, v izvedenih dokazih nima opore. Da hitrost ni bila prevelika, dokazujeta vsaj dve dejstvi - toženec ni utrpel nobenih poškodb, tožnikove poškodbe pa so bile lahke. Tožnikova poškodba je bila kot rečeno, lahke narave, bolečinsko obdobje je bilo kratko, prav tako nevšečnosti, denarno zadoščenje iz tega naslova je zato bistveno previsoko in ni v skladu s sodno prakso. Odškodnina naj se zniža najmanj za 1/4. Zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti praktično ni, duševne bolečine, ki naj bi jih tožnik trpel, pa so minimalne, zato naj se tudi odškodnina iz tega naslova zniža najmanj za 1/2. Kriteriji za presojo denarnega zadoščenja zaradi prestanega strahu niso izpolnjeni, zato tožniku iz tega naslova ne pripada nič. Napačna je tudi odločitev o obrestih. Odškodnina je bila tožniku prisojena po cenah, ki so veljale na dan sodne odločbe, zato bi bile lahko tožniku tudi obresti prisojene šele od tega trenutka.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

Razen v odločitvi glede plačila pravdnih stroškov, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dovolj pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev, pritožbeno sodišče sprejema. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: O temelju zahtevka: Sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno na obravnavi (1. odstavek 253. člena ZPP). Primarno je torej ustno podano mnenje izvedenca oziroma njegovo zaslišanje. V konkretni zadevi sodišče prve stopnje izvedenca smučarske stroke, R. Š., ni zaslišalo, vendar očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka oziroma ustave, v konkretnem primeru, kljub temu ni zagrešilo. V svojih pripombah na izvedensko mnenje, toženec namreč ni navedel prav ničesar, kar bi se nanašalo na obstoj ključnih spornih dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Med drugim je predlagal izvedbo dokaza z ogledom in po ugotovitvah z ogleda, zaslišanje izvedenca. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, zakaj ogled ni bil potreben, pa tudi ne zaslišanje prič Z. G. in P. G. (3. odstavek stran 2 sodbe v zvezi z razlogi na straneh 3 do 5 sodbe). Ker je bilo sicer mnenje dovolj popolno, v njem pa tudi ni bilo nasprotij ali nejasnosti (glede tega pritožba nima prav, kar bo razvidno iz nadaljevanja) in je bilo mogoče (tudi) na njegovi podlagi razsoditi, sodišče prve stopnje s tem, ko izvedenca ni zaslišalo, ni storilo kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost ali zakonitost odločitve (1. odstavek 339. člena ZPP). V pripombah na izvedensko mnenje je toženec še navajal, da iz mnenja ni mogoče razbrati, zakaj izvedenec trdi, da je toženec smučal prehitro, da ni izbral prave smeri vožnje in da prehitevanje tožnika ni bilo pravilno. Premalo razlogov v tej smeri očita tudi sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče ne vidi, kaj več bi bilo potrebno še pojasnjevati, ob nespornih dejstvih, da je do nesreče (na smučišču) prišlo tako, da se je toženec, ki je pripeljal za tožnikom, zaletel v tožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da tožencu ni uspelo dokazati, da je tožnik tik pred trkom stal na sredini smučišča tik pod prelomnico, (razlogi sodišča prve stopnje, strani 4 in 5 sodbe), je povsem prepričljiva in življenjska, (pa tudi v skladu z določbo 8. člena ZPP). Glede na način nastanka nesreče in ob tem, da tožniku torej ni mogoče v zvezi z njegovo vožnjo ničesar očitati, je jasno, da je bil razlog za nesrečo izključno način smučanja toženca (takšen je tudi zaključek izvedenca – 2. točka stran 7 izvedenskega mnenja). Toženec, ki je prihajal od zadaj, bi moral smer vožnje izbrati tako, da ne bi ogrožal smučarjev pred seboj, prehitevati pa le, če bi bila razdalja dovolj velika, da bi prehitevanemu omogočila dovolj prostora za vsa njegova gibanja. Ker je prišlo do trka med pravdnima strankama (tožnika kot smučarja in toženca kot deskarja), je jasno, da toženec ni izbral pravilne smeri vožnje, njegovo prehitevanje pa je bilo nepravilno (sicer do trka ne bi prišlo). Vsak smučar mora smučati tako, da se lahko pravočasno zaustavi, svojo hitrost in način, vožnje mora prilagoditi svojemu znanju, terenskim, snežnim in vremenskim pogojem in gostoti prometa na smučišču. Ker je prišlo do trka (kot rečeno je toženec trčil v tožnika), je prav tako jasno, da toženec ni vozil s takšno hitrostjo, da bi se lahko pravočasno zaustavil, vozil je torej prehitro. S takšnim svojem ravnanjem je kršil pravila, kot jih je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje. Kot rečeno v načinu vožnje tožnika, sodišče prve stopnje ni ugotovilo nepravilnosti. Očitek pritožbe o absolutni bistveni kršitvi postopka s tem v zvezi, ker naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izvedenskim mnenjem, ni utemeljen. Izvedenec je v svojem mnenju na strani 7 zapisal, da bi bila vožnja tožnika v nasprotju s pravilom 6 FIS, če bi tožnik stal na tako ozkem delu smučišča pod prelomnico, da je smučanje mimo mirujočega smučarja onemogočeno. Kaj takšnega pa kot rečeno, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato zaključek sodišča o tem, da tožniku ni mogoče ničesar očitati, ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Odločitev o tem, da je izključni krivec za nesrečo toženec, je torej pravilna in zakonita.

O višini tožbenega zahtevka: Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika v zvezi s telesnimi bolečinami, ki jih je trpel zaradi poškodbe, strahom, duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar zaradi navedene opustitve, v konkretnem primeru, ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka. Pritožba ne pove, kaj drugega bi tožnik izpovedal kar ni že v njegovi trditveni podlagi, pri čemer pa kaj bistveno drugega sodišče, glede na to, da izpovedba trditvene podlage ne more nadomestiti, niti ne bi moglo upoštevati. Sodišče pa je ocenjevalo in v bistvenem upoštevalo vse tožnikove trditve in ob upoštevanju tudi izvedenskega mnenja, odmerilo odškodnino za nematerialno škodo, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravična odškodnina. Tožnik si je v nesreči zlomil ključnico. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik hude bolečine trpel tri dni, srednje intenzivne dva do tri tedne, lahke pa dva meseca in da občasno še vedno trpi lažje bolečine. Upoštevalo je tudi nevšečnosti kot so povzete v 1. odstavku na strani 6 sodbe in ki se ne razlikujejo od nevšečnosti, ki jih je po lastnih trditvah trpel tožnik. Iz tega naslova mu je odmerilo 2.200,00 EUR (tožnik je zahteval 3.200,00 EUR), kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, pravična odškodnina (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sodišče upoštevalo, da zaradi trajnih bolečin, tožnik duševno trpi. Upoštevalo je, da se je tožniku ključnica nepravilno zacelila z odmikom odlomkov, kar je pustilo trajno posledico, zaradi česar so pri tožniku za do 10 % trajno zmanjšane življenjske aktivnosti (nekaj več truda mora vložiti v aktivnosti, ki so iznad višine ramenskih obročev, predvsem v težka in zahtevnejša fizična dela). Upoštevalo je, da zaradi tega težje opravlja poklic kamnoseka in da je omejen pri športnih aktivnostih. Da bi redno opravljal tudi kmetijska dela, tožnik ni zatrjeval, kot rečeno pa tega ne bi mogel nadomestiti z morebitno izpovedjo v tej smeri. Tudi odškodnina iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR (tožnik je zahteval 4.311,27 EUR), je pravična odškodnina (179. in 182. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova strahu, upoštevalo, da se je v trenutku škodnega dogodka tožnik močno ustrašil, da pa je hujši strah izzvenel po pregledu v kirurški ambulanti še na dan škodnega dogodka. Sodišče strahu, ki naj bi ga tožnik trpel v procesu zdravljenja, ni upoštevalo. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja, upoštevaje vrsto poškodbe in dejstvo, da je zdravljenje potekalo običajno, brez komplikacij in zato ta strah ni mogel biti takšne intenzitete in trajanja, da bi lahko pomenil veljavno podlago za prisojo denarne odškodnine. Odškodnina za upoštevni prestani strah v višini 300,00 EUR (tožnik je zahteval 834,59 EUR), je zato pravična odškodnina (179. člen OZ). Tožniku je bilo tako skupaj prisojeno 5.500,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, to je približno šest povprečnih neto plač v juniju 2009 (924,64 EUR, Uradni list RS, št. 69/2009). Takšna odškodnina pa je tudi v skladu s sodno prakso (npr. primera 236 in 241 iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo).

O obrestih: Za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti je potrebna zamuda z izpolnitvijo obveznosti. Od zamude dalje gredo upniku zamudne obresti. Povzročitelj škode pride v zamudo z zahtevo za izpolnitev obveznosti izraženo z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev zahtevka (299. člen OZ). Odločitev sodišča prve stopnje, da tečejo zamudne obresti od poziva tožnika tožencu za plačilo odškodnine, in ne od dneva sodbe sodišča prve stopnje, je tako pravilna.

O stroških postopka: Te odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Ni jasno od kje sodišču prve stopnje odstotek uspeha tožeče stranke 52 %, tudi ni mogoče govoriti o približno enakih pravdnih stroških pravdnih strank v tem postopku, ne da bi sodišče te stroške odmerilo. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo v izreku o stroških razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). O stroških postopka naj torej sodišče prve stopnje ponovno odloči, pri čemer pritožbeno sodišče še pripominja, da je utemeljena pritožbena navedba, da bo pri odmeri potrebno upoštevati uspeh tožnika tudi po temelju, ki je bil za toženca ves čas sporen.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške pritožbenega postopka nosita pravdni stranki sami,‘ saj je tožnik s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, v ostalem pa je s pritožbo v celoti propadel, enako pa je v celoti s pritožbo propadel tudi toženec (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP).