Jedro

Poslovnik, ki ga je tožena stranka sprejela na seji dne 14. 5. 2016 (v času trajanja postopka imenovanja), v 14. členu določa strožji kriterij (dvotretinjsko večino vseh članov) o imenovanju ali razrešitvi vodje okrožnih državnih tožilcev in njihovih namestnikov, kot je to določeno v ZDT-1. Poslovnik kot podzakonski predpis je v tem delu v nasprotju z ZDT-1 in se pri presoji pravilnosti odločitve glede glasovanja vseh članov tožene stranke, upošteva določba prvega stavka drugega odstavka 105. člena ZDT-1 (exceptio illegalis), ki določa pri drugih odločitvah večino glasov vseh članov. To pomeni, da bi bila zakonito sprejeta odločitev o imenovanju enega izmed kandidatov za vodjo Okrožnega državnega tožilstva v A., če bi zanj glasovalo pet članov tožene stranke od, na seji prisotnih osmih članov (celotna sestava ima sicer devet članov). Kot izhaja iz zapisnika 61. seje tožene stranke z dne 14. 9. 2016, nobeden od kandidatov ni prejel potrebnih pet glasov, zato je pravilna odločitev tožene stranke, da na razpisano prosto delovno mesto vodje okrožnega državnega tožilstva ne imenuje nobenega od kandidatov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se za vodjo Okrožnega državnega tožilstva v A. ne imenuje nobenega od prijavljenih kandidatov. V obrazložitvi navaja, da sta se na razpisano mesto, objavljeno v Uradnem listu RS, številka 64/2015 z dne 4. 9. 2015, prijavila dva kandidata in sicer višji državni tožilec B.B. (stranka z interesom v tem sporu) in okrožni državni tožilec C.C. (tožnik v tem sporu).

2. Tožena stranka razlaga postopek imenovanja, ki je v skladu z določbami Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1), na podlagi katerega mora podati svoje mnenje o kandidatih minister za pravosodje in generalni državni tožilec. Razlaga, s katerimi dejstvi in listinami se je na 61. seji dne 24. 8. 2016 seznanil Državnotožilski svet in poudarja, da je to kolegijski organ, ki po 14. členu Poslovnika Državnotožilskega sveta (v nadaljevanju Poslovnik) o kadrovskih zadevah odloča s tajnim glasovanjem. Ta člen Poslovnika (novi) v drugem odstavku določa, da se o imenovanju vodje državnih tožilstev odloča z dvotretinjsko večino glasov vseh članov. Ker nobeden od prijavljenih kandidatov ni prejel zahtevane večine glasov, niti navadne večine glasov, ker sta oba kandidata prejela enako število glasov, je na podlagi določbe prvega odstavka 123. člena ZDT-1 odločeno, da se za vodjo Okrožnega tožilstva v A. ne imenuje nobenega od prijavljenih kandidatov.

3. Tožnik v tožbi in prvi pripravljalni vlogi uveljavlja tožbeni razlog procesne kršitve pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. V uvodu navaja postopek pred toženo stranko in Upravnim sodiščem, ki je pred tem postopkom tekel na podlagi dokončnega predloga ministra za pravosodje (120. člen ZDT-1), in odločitve tožene stranke in Upravnega sodišča. Po mnenju tožnika je odločitev tožene stranke, da v postopku izbire vodje Okrožnega tožilstva v A. ne imenuje nobenega od prijavljenih kandidatov, omejena samo na primer, če nobeden od prijavljenih kandidatov ni primeren za vodjo. Tožena stranka je dolžna imenovati vodjo v primeru, če ima enega ali več primernih kandidatov, kot je v tem primeru. Sklicuje se na Poslovnik, ki je bil v času postopka imenovanja spremenjen in določena dvotretinjska večina glasov vseh članov, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 105. člena ZDT-1, ki določa navadno večino v posameznih zadevah, med katere spada tudi odločanje o imenovanju vodje okrožnega državnega tožilstva. V nadaljevanju navaja še štiri spremembe Poslovnika, ki jih je sprejela tožena stranka od 28. 12. 2011 dalje, ko je bil sprejet prvi Poslovnik. Nazadnje je bila sprejeta sprememba tega akta 13. 4. 2016, to je med samim postopkom, in če bi bil razgovor s kandidatoma opravljen pravočasno, bi še veljala navadna večina pri glasovanju.

4. V nadaljevanju navaja potek seje tožene stranke, ki je razviden iz zapisnika in poudarja, da je ena članica zapustila sejo po razgovoru s tožnikom in pred razgovorom z drugim kandidatom in glasovanjem. Tožena stranka, ki ima devet članov je tako glasovala z osmimi člani in glede na izid glasovanja (štiri proti štiri), bi morala biti ob uporabi 16. člena Poslovnika, ki določa postopek izbire v primeru več kandidatov, zadeva dokončno rešena. Sklicuje se še na sodbo Upravnega sodišča I U 1411/2015, kjer je bilo stališče sodišča in tožene stranke takšno, da je zakonsko pravilna odločitev, da se postopek izbire izpelje do stopnje dokončnosti in če na isti seji ni mogoče opraviti drugega kroga glasovanja seje, se odločanje lahko preloži na naslednjo sejo, ker se je predvidevalo, da se bodo seje udeležili vsi člani. Pri pomembnih zadevah skuša tako tožena stranka zagotoviti zasedanje vseh članov v celotni sestavi, saj le-tako lahko zagotovi, da bo odločitev izglasovana.

5. Poudarja, da je s tem poseženo v pravice obeh prijavljenih kandidatov ter načrtovanje osebnega in družinskega življenja tožnika v povezavi z njegovim poklicnim življenjem, kot tudi drugega kandidata, ki v primeru neizbire zaradi dosežene starosti, ne more več kandidirati na ponovno razpisano mesto. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

6. V drugi pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2016 tožnik pojasnjuje okoliščine v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici III U 317/2016 z dne 18. 11. 2016, ko je sodišče odločilo o tožbi B.B. (stranke z interesom v tem sporu) zoper isti upravni akt tožene stranke. Tožnik je bil v tem sodnem sporu pritegnjen kot stranka z interesom, zato je tudi prejel sodbo tega sodišča. Navaja, da sta bili obe tožbi zoper isti upravni akt tožene stranke vloženi iz različnih razlogov, oziroma se le-ti samo delno prekrivajo. Ponovno poudarja, da je tožena stranka v sporu I U 1411/2015 povzela popolnoma nasprotno stališče pri imenovanju vodje Okrožnega državnega tožilstva v Kranju kot v obravnavanem primeru. Povzema ugotovitve iz navedene sodbe in se sklicuje na presojo v sodbi III U 120/2016 z dne 1. 7. 2016 (16. točka sodbe), ko je sodišče v Novi Gorici v zadevi odločanja o dokončnem predlogu ministra za pravosodje zapisalo, da je naloga tožene stranke, da na podlagi predloga in ostalih podatkov oceni, kateri kandidat je ustreznejši oziroma lahko tudi, da nobeden ni primeren za vodenje Okrožnega državnega tožilstva v A. Iz tega izhaja sklep, da tožena stranka sicer lahko odloči, da se ne imenuje noben od prijavljenih kandidatov, vendar le v primeru, če nobeden ni primeren za vodenje, za kar pa ne gre v tem primeru.

7. Nadalje gre za kršitev pravil postopka z opiranjem tožene stranke na nezakonit podzakonski predpis, to je Poslovnik. Glede na različne tožbene ugovore obeh kandidatov v posameznih sodnih sporih, ni nobene ovire, da ne bi drug oddelek Upravnega sodišča pri odločanju o sicer identičnem predmetu spora, odločil drugače, kot je odločitev sprejelo sodišče v Novi Gorici. Vztraja pri tem, da bi morala tožena stranka v tem postopku imenovati enega od prijavljenih kandidatov, ali ugotoviti, da nobeden od njih ni primeren za vodjo tega tožilstva in pri tem uporabiti navadno večino glasov vseh članov, ter glede na število članov tožene stranke ponoviti glasovanje z vsemi člani. Samo na takšen način bi se lahko dosegel namen zakonske določbe.

8. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep v celoti odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi. Navaja še, da kot samostojni državni organ, med drugim usmerja kadrovsko politiko pri zasedanju državnotožilskih mest, kot tudi mest vodij okrožnih državnih tožilstev in generalnega državnega tožilca RS. Tožena stranka ima pravico, da v primeru enega ali (glede na sodno prakso naslovnega sodišča) več kandidatov, ki jih v imenovanje predlaga minister, izbere enega izmed njih ali pa ne imenuje nobenega izmed kandidatov, za katere minister ocenjuje, da so strokovno usposobljeni opravljati funkcijo vodje državnega tožilstva in pojasni razloge za svojo odločitev, kar je v tem primeru tudi storila. V obravnavanem primeru je tožena stranka uvodoma oba predlagana kandidata ocenila za primerna za opravljanje funkcije vodje okrožnega državnega tožilstva, vendar nobeden od njiju pri glasovanju o tem, kateri naj bo imenovan, ni dobil potrebne večine glasov.

10. Stranka z interesom v tem sporu Slavko Ožbolt (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) na tožbo ni odgovoril. 11. Tožba ni utemeljena.

12. Vodje okrožnih državnih tožilcev in njihove namestnike imenuje Državnotožilski svet, kot to določa peta alinea prvega odstavka 102. člena ZDT-1. Po določbi prvega odstavka 105. člena tega zakona odloča Državnotožilski svet na sejah. Prvi stavek drugega odstavka tega člena določa, da odločitve sprejema z večino glasov vseh članov. Drugi stavek drugega odstavka 105. člena ZDT-1 pa določa, da z dvotretinjsko večino glasov vseh članov odloča o podajanju predloga za imenovanje generalnega državnega tožilca, o sprejetju meril za kakovost dela in o mnenju k skupnemu letnemu poročilu. To pomeni, da ZDT-1 določa navadno večino glasov vseh članov za imenovanje vodje okrožnih državnih tožilcev.

13. ZDT-1 v prvem odstavku 120. člena določa obveznost ministra za pravosodje, ki poda dokončni predlog za imenovanje. V tem primeru je minister oba prijavljena kandidata predlagal za imenovanje z Dokončnim predlogom številka: 701-62/2015 z dne 20. 1. 2016. V skladu z določbami 119. člena ZDT-1, je podal mnenje o obeh kandidatih tudi generalni državni tožilec, ki je oba kandidata ocenil kot primerna za vodjo Okrožnega državnega tožilstva v A. 14. Poslovnik, ki ga je tožena stranka sprejela na seji dne 14. 5. 2016 (v času trajanja postopka imenovanja), v 14. členu določa strožji kriterij (dvotretinjsko večino vseh članov) o imenovanju ali razrešitvi vodje okrožnih državnih tožilcev in njihovih namestnikov, kot je to določeno v prej navedeni določbi ZDT-1. Poslovnik kot podzakonski predpis je v tem delu v nasprotju z ZDT-1 in se pri presoji pravilnosti odločitve glede glasovanja vseh članov tožene stranke, upošteva določba prvega stavka drugega odstavka 105. člena ZDT-1 (exceptio illegalis), ki določa pri drugih odločitvah večino glasov vseh članov. To pomeni, da bi bila zakonito sprejeta odločitev o imenovanju enega izmed kandidatov za vodjo Okrožnega državnega tožilstva v A., če bi zanj glasovalo pet članov tožene stranke od, na seji prisotnih osmih članov (celotna sestava ima sicer devet članov). Ker je med strankami postopka nesporno dejstvo, ki izhaja iz zapisnika 61. seje tožene stranke z dne 14. 9. 2016, da nobeden od kandidatov ni prejel potrebnih pet glasov (enako število štirih glasov za vsakega od kandidatov), je pravilna odločitev tožene stranke, da na razpisano prosto delovno mesto vodje okrožnega državnega tožilstva ne imenuje nobenega od kandidatov.

15. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da je dolžnost tožene stranke, da sprejme na seji dokončno odločitev v skladu s 16. členom Poslovnika (sodba I U 101411/2015), ker gre sicer za isto pravno vprašanje, ki pa se nanaša na drugačno dejansko stanje. Ostalih tožbenih ugovorov sodišče ni presojalo, ker je za pravilno odločitev tožene stranke relevantno samo to, da je bil postopek imenovanja voden po določbah ZDT-1 in Poslovnika (kar izhaja tudi iz zapisnika), sprememba slednjega, pa na zakonitost odločitve, glede na prej obrazloženo, ne vpliva.

16. Enako odločitev je sprejelo tudi sodišče v Novi Gorici v zadevi III U 317/2016 z dne 18. 11. 2016, v sodnem sporu zoper isti izpodbijani upravni akt. Kot je to že navedlo sodišče v sodbi, tožena stranka odloča o predlogu ministra za imenovanje vodij okrožnih državnih tožilstev na podlagi proste presoje, kar izhaja iz njegovih zakonskih pooblastil, ki temeljijo na drugem odstavku 135. člena Ustave, ki državno tožilstvo opredeljuje kot samostojni organ, ki ima specifično funkcijo (odločba Ustavnega sodišča, številka U-I-307/84). Zakon sicer daje ministru v postopkih imenovanja vodij okrožnih državnih tožilstev status predlagatelja (prvi odstavek 117. člena ZDT-1), na predlagatelju pa je ali predlaga v imenovanje enega ali več po njegovem mnenju primernih kandidatov. S tem, ko predlagatelj pušča toženi stranki možnost izbire med več primernimi kandidati, ji nalaga sicer večjo odgovornost pri izbiri, istočasno pa ji prepušča večjo samostojnost in neodvisnost ter s tem krepi njen, na zakonu in Ustavi, določen položaj.

17. Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.