Jedro

Določbam zavarovalne pogodbe, ki vsebujejo izrecno besedilo „med vožnjo“, stranki ves čas pripisujeta različen pomen. Gre za nasprotujoča, a mogoča pomena pogodbene določbe, ki ju ni mogoče vnaprej izključiti z ustaljenimi metodami razlage. Navedeno terja materialnopravni sklep, da je takšna pogodbena določba sporna, zaradi česar bi morala biti uporabljena pravila razlage iz drugega odstavka 82. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo zavarovalnine na podlagi pogodbe za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih AO-plus 06. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Pojasnilo je, da je tožnici nastala škoda, ko je zaradi opozorila na odprta zadnja vrata stopila iz delujočega avtomobila, ki ga je pustila v prostem teku. Ko je bila za avtomobilom, je ta pričel drseti nazaj in jo potisnil ob škarpo. Iz določb zavarovalnih pogojev AO-plus 06 je povzelo, da se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči (med vožnjo) z zavarovanim motornim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec, kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom. Zavarovanec pa je oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči (med vožnjo). Ocenilo je, da navedeni pogoji ne določajo, da se mora voznik nahajati v zavarovanem vozilu. Upoštevati je treba dejstva, ki pomenijo uporabo motornega vozila in so v konkretnem primeru podana (vozilo je bilo v teku in se je premikalo). Ker se je nesreča zgodila na nekategorizirani cesti in se je tožnica telesno poškodovala, je sklepalo, da škodni dogodek izpolnjuje vse elemente prometne nesreče (134. člen Zakona o varnosti cestnega prometa).

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili določbe pogojev zavarovanja AO-plus 06.(1)

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi, v kateri opozarja na zmotno uporabo oziroma razlago pogojev zavarovanja AO-plus 06. Ti zagotavljajo kritje le v primeru, ko se upravičenec poškoduje (v prometni nesreči) med vožnjo, saj je namen obravnavanega zavarovanja povračilo škode za telesne poškodbe, ki nastanejo v tipični prometni situaciji. Bistveno je torej, ali je do poškodbe prišlo med vožnjo, kot je izrecno zapisano v zavarovalnih pogojih, in ne zgolj v zvezi z uporabo vozila, kot zmotno zaključujeta sodišči nižjih stopenj. Poudarja, da izpodbijana odločitev odstopa od prakse revizijskega sodišča oziroma da te prakse v zvezi z obravnavanimi pogoji še ni. Zadeve, v katerih je revizijsko sodišče obravnavalo kritja škod po pogojih zavarovanja AO-plus, so bile namreč odvisne od drugačnih določil splošnih zavarovalnih pogojev, ki so kot pogoj za kritje določala le prometno nesrečo.(2)

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Predmet presoje v obravnavani zadevi je ocena sodišč nižjih stopenj, da pogoji AO-plus ne določajo, da se mora voznik ob prometni nesreči nahajati v zavarovanem vozilu. Podobne razlage je mogoče zaslediti tudi v sodni praksi revizijskega sodišča, vendar ima revidentka prav, da ta stališča temeljijo na drugačnem besedilu zavarovalnih pogojev, ki so kritje pogojevala (le) s poškodbo v zvezi z uporabo vozila oziroma v prometni nesreči.(3)

8. Uporabljenim določbam zavarovalne pogodbe, ki vsebujejo izrecno besedilo „med vožnjo“, stranki ves čas pripisujeta različen pomen (toženka meni, da mora biti zavarovanec ob nesreči v vozilu, tožnica pa, da citirana besedna zveza pomeni premikanje vozila). Gre za nasprotujoča, a mogoča pomena pogodbene določbe, ki ju ni mogoče vnaprej izključiti z ustaljenimi metodami razlage. Navedeno terja materialnopravni sklep, da je takšna pogodbena določba sporna, zaradi česar bi morala biti uporabljena pravila razlage iz drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o iskanju skupnega namena pogodbenikov in razumevanju določila na način, ki ustreza načelom obligacijskega prava.(4) Oporo je mogoče iskati tudi v splošnih spoznanjih teorije o razlagi zakonov in splošnih pravnih aktov.(5)

9. Ker sodišči nižjih stopenj nista uporabili obveznega pravila o razlagi spornih pogodbenih določil, sta zmotno uporabili materialno pravo, kar je vodilo v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker posledično ni pogojev za spremembo odločitve, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da bo ugotavljalo zatrjevani namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ). Če se bo izkazalo, da se sporna določba kljub opisanemu postopanju in uporabi drugih razlagalnih metod še vedno izmika enopomenski opredelitvi, bo treba (šele tedaj) uporabiti pravilo o razlagi nejasnih določil (83. člen OZ),(6) na katerega se je sklicevala tožnica.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 318/2012 z dne 12. 12. 2012. (2) Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 325/2002 z dne 20. 3. 2003, II Ips 319/2007 z dne 21. 1. 2010 in II Ips 1159/2008 z dne 29. 3. 2012. (3) Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 117/2002 z dne 18. 12. 2002, II Ips 325/2002 z dne 20. 3. 2003, II Ips 319/2007 z dne 21. 1. 2010 in II Ips 1159/2008 z dne 29. 3. 2012. (4) Plavšak v Plavšak in drugi, OZ s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 493-495. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 170/2003 z dne 13. 5. 2004. (5) M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, str. 364, op. 9. (6) Primerjaj Plavšak, prav tam.