Jedro

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, zato je z njo vročitev dokazana. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2009 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.737,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj mu tožba ni bila vročena. Podpis na vročilnici z dne 23. 6. 2011, ki se v spisu nahaja pri pozivu na odgovor na tožbo, ni njegov. To lahko sodišče ugotovi že z laično primerjavo podpisa na tej vročilnici z njegovimi podpisi na listinah v spisu, in sicer na pooblastilu, izjavi o premoženjskem stanju, posojilni in najemni pogodbi. Glede ugotovitve, da podpis na vročilnici z dne 23. 6. 2011 ni njegov, predlaga še postavitev izvedenca grafologa. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi s tem, ko je dopustilo, da kot tožeča stranka nastopa neobstoječa fizična oseba. V zvezi s tem pojasnjuje, da si je junija 2009 izposodil denar na črnem trgu in pri tem podpisal posojilno pogodbo z dne 2. 6. 2009, ki se nahaja v spisu. Vendar pa si denarja ni izposodil pri tožniku in tudi ne v vtoževanem znesku 40.000,00 EUR. Izposodil si je namreč (le) 6.000,00 EUR od osebe z imenom M., o katerem pa ima zelo malo podatkov. Kot pogoj za izposojo denarja, ki mu ga je postavil M., je bil podpis pogodbe s fiktivno osebo, ki v tej pravdi nastopa kot tožnik, v kateri je naveden bistveno višji znesek posojila od tistega, ki si ga je od M. dejansko izposodil. Tako podpisana fiktivna posojilna pogodba naj bi učinkovala zgolj kot garancija, da bo M. izposojenih 6.000,00 EUR dejansko vrnil. Takrat se je nahajal v hudi stiski in je bil pripravljen pristati na kakršnekoli pogoje, da bi prišel do denarja. M. je njegovo stisko izkoristil in ga zavedel, toženec pa je bil zato v bistveni zmoti. Posojilno pogodbo z dne 2. 6. 2009 je torej na strani posojilodajalca podpisala neobstoječa oseba, zato ta pogodba nima pravnih učinkov.

3. Tožnik je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim trditvam, da tožencu tožba ni bila vročena. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba s prilogami in pozivom na odgovor na tožbo vročena na pravilen - toženčev naslov. Naslov toženca, ki je naveden v pritožbi, je namreč isti kot na vročilnici z dne 23. 6. 2011, pripeti k list. št. 10, ki dokazuje vročitev tožbe s prilogami tožencu v odgovor. Toženec v pritožbi trdi, da te vročilnice ni podpisal on. Pri tem pa niti ne navede, kdo in zakaj naj bi jo po njegovi oceni podpisal. V skladu z določili ZPP bi bila tožba, ki se vroča osebno stranki (prvi odstavek 142. člena ZPP), lahko izročena kateremu od toženčevih odraslih članov gospodinjstva (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP). V tem primeru bi moral vročevalec na vročilnici navesti njuno medsebojno razmerje (peti odstavek 149. člena ZPP). Na omenjeni vročilnici z dne 23. 6. 2011 pa ni nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu oziroma kakšno je razmerje med naslovnikom in prejemnikom. Iz takšne vročilnice tako v skladu z določili 149. člena ZPP izhaja le, da je prejemnik sam naslovnik, torej toženec. Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP, prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/2003, III Ips 71/2005, II Ips 536/2007, III Ips 118/2005). Zato je z njo vročitev dokazana. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke (četrti odstavek 224. člena ZPP, prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 374/2000). Na tožencu je bilo torej breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, ki pa mu toženec ni zadostil. 6. Kot rečeno, toženec v pritožbi posplošeno trdi le, da podpis na vročilnici ni njegov (pri tem pa ne navede npr. da bi bil v času vročanja odsoten, da na njegovem naslovu živi še kdo, ki bi zanj lahko prevzel pisanje in mu ga nato ne bi izročil, da se je že dogajalo, da je zanj na tem naslovu pisanje prevzela kaka druga oseba, zakaj na vročilnici ni zaznambe, da naj bi bilo pisanje izročeno komu drugemu, ipd.). Kot dokaz sodišču predlaga, naj primerja podpis na tej vročilnici s podpisi toženca na listinah v spisu, in sicer na pooblastilu, izjavi o premoženjskem stanju, posojilni in najemni pogodbi, ter naj postavi izvedenca grafologa. Čeprav pritožbeno sodišče s strokovnim znanjem primerjave in presoje identitete podpisov ne razpolaga, ocenjuje, da v tem primeru zadošča v pritožbi predlagana vizualna primerjava podpisa na sporni vročilnici z v pritožbi izpostavljenimi podpisi toženca v spisu, saj ta v povezavi z že obrazloženim kaže na neutemeljenost pritožbene trditve, da toženec vročilnice ni podpisal oziroma da mu tožba ni bila vročena. V zvezi z vizualno primerjavo podpisov pritožbeno sodišče še dodaja, da je seveda potrebno upoštevati, da se nobena oseba (torej tudi toženec) ne more vsakič podpisati popolnoma enako. Zato je razumljivo, da toženčevi podpisi na vročilnici in listinah v spisu niso povsem identični, so si pa tako zelo podobni, da pritožbeno sodišče glede na vse navedeno nima nobenih pomislekov o tem, da je toženec podpisal sporno vročilnico in da mu je bila torej tožba pravilno vročena v odgovor.

7. V nadaljevanju pritožbe toženec navaja, da si denarja ni izposodil od tožnika, pač pa od osebe z imenom M., da si je od slednjega izposodil nižji denarni znesek od vtoževanega, da je tožnik neobstoječa oseba in da je fiktivno posojilno pogodbo, na kateri temelji tožba, podpisal v hudi stiski in bistveni zmoti. Navedene pritožbene navedbe niso upoštevne. Zamudne sodbe namreč ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Procesna neaktivnost tožene stranke (nevložitev odgovora na tožbo) vzpostavlja fikcijo, da so dejanske trditve v tožbi resnične, zato sodišče kot dejansko podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Navedene pritožbene navedbe so sicer tudi materialnopravni ugovori (aktivne legitimacije, napake volje oziroma izpodbojne pogodbe, navidezne pogodbe, oderuške oziroma nične pogodbe). Vendar pa so vsi ti ugovori nujno povezani z dejanskimi ugotovitvami o okoliščinah sklepanja posojilne pogodbe z dne 2. 6. 2009, na kateri temelji tožnikov zahtevek za vračilo posojila z obrestmi, zato so ti ugovori v pritožbenem postopku neupoštevni. Tudi s pritožbenimi navedbami o tem, da naj bi bil tožnik neobstoječa oseba, kar hoče toženec prikazati kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je, kot rečeno, nedopustno.

8. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).