Jedro

Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da denacionalizacijski upravičenec ob podržavljenju ni imel slovenskega državljanstva (imel je srbsko), ter da vzajemnosti med Slovenijo in Srbijo ni, ni izpolnjen pogoj državljanstva, zato je bilo treba zahtevek za denacionalizacijo zavrniti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Lendava (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevka za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A. (1. točka izreka) in ugotovil, da v Republiki Srbiji slovenskim državljanom ni priznana enaka pravica do denacionalizacije, zato A.A. kot državljan Republike Srbije ne more pridobiti statusa denacionalizacijskega upravičenca v Republiki Sloveniji (2. točka izreka) ter da stroški postopka niso bili zabeleženi (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da sta B.B. dne 21. 12. 1992, C.C. pa dne 22. 12. 1992 vložili zahtevek za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A. z odločbo Okrajnega ljudskega odbora, Poverjeništva za kmetijstvo in gozdarstvo v Dolnji Lendavi, št. 152/10-51 z dne 10. 7. 1951, potrjeno z dokončno odločbo Glavne uprave za kmetijstvo v Ljubljani, št. I-4801/2 z dne 15. 12. 1951. V postopku ugotavljanja državljanskega statusa je bilo dokazano, da je bil A.A. jugoslovanski državljan in državljan Republike Srbije, in nikoli ni bil državljan Republike Slovenije. Da je bil jugoslovanski državljan od 28. 8. 1945 do izbrisa iz evidence državljanstva zaradi smrti, in da je bil jugoslovanski državljan in državljan Republike Srbije, izhaja iz potrdil občine Vršac št. 204-6/05-IV-06 z dne 1. 4. 2005 in št. 204-103/93-I-03 z dne 16. 2. 1993. Postopek denacionalizacije je bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja ugotovitve eventualnega slovenskega državljanstva A.A., o čemer je bilo odločeno z odločbo Upravne enote Izola št. 201-66/99 z dne 16. 10. 2006 in dopolnilno odločbo z dne 8. 6. 2007, ki sta postali pravnomočni dne 29. 6. 2009. Upravni organ se sklicuje na tretji odstavek 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), po katerem je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije v primeru, če je fizična oseba imela na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo in če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. V smislu te določbe bi bil A.A. kot državljan Republike Srbije upravičen do denacionalizacije le na podlagi vzajemnosti glede denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Dokazno breme o vzajemnosti je glede na 70. člen ZDen na strani strank, ki pa niso predložile nobenega predpisa Republike Srbije, ki bi urejal položaj tujcev in omogočal vračanje premoženja v enakem obsegu, kot je to urejeno v Republiki Sloveniji. Po vedenju upravnega organa dejanska vzajemnost med obema državama ne obstaja, med državama ni sklenjene nobene meddržavne pogodbe o priznanju pravic do denacionalizacije, Republika Srbija pa tudi ni sprejela nobenega zakona, ki bi sistematično urejal vračanje razlaščenega premoženja po drugi svetovni vojni. Ker zakonski pogoj glede vzajemnosti ni izpolnjen, A.A. ne more biti denacionalizacijski upravičenec. Upravni organ je dne 22. 10. 2009 izdal poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve. Prošnje pooblaščenke predlagateljic za podaljšanje roka za posredovanje pripomb na poročilo ni upošteval z razlogovanjem, da ta rok določa materialni predpis, zato ga ni mogoče podaljšati in je pravica strank do podajanja pripomb ugasnila s potekom zakonskega roka. Dodaja še, da se je A.A. ves čas obravnaval kot jugoslovanski državljan in državljan Republike Srbije in sta vlagateljici zahtevka imeli dovolj časa za dokazovanje vzajemnosti.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnic zoper navedeno odločbo. V pritožbenem postopku je dopolnil dokazni postopek v zvezi z obstojem vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo in glede tega poslal zaprosilo Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije. To mu je sporočilo, da je Ministrstvo za pravosodje Republike Srbije dne 23. 6. 2009 posredovalo informacijo, da v Republiki Srbiji ni sprejet zakon, ki bi celovito urejal materijo denacionalizacije. Sprejet je bil le zakon, ki deloma vrača kmetijska zemljišča, zato Ministrstvo za pravosodje Republike Srbije ugotavlja, da vzajemnost pri vračilu podržavljenega premoženja med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ne obstaja. Drugostopenjski organ je te dokumente posredoval strankam v postopku, vendar se (pri)tožnici do posredovane dodatne dokumentacije nista opredelili, čeprav je izkazano, da jo je njuna pooblaščenka prejela. Pritožbeni organ meni, da je s tem saniran pomanjkljiv ugotovitveni postopek v zvezi z ugotavljanjem obstoja vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ter očitana kršitev, da sta imeli (pri)tožnici premalo časa za dokazovanje navedenega dejstva oziroma da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Ker A.A. ne izpolnjuje materialnopravnih pogojev za denacionalizacijo, je prvostopenjski organ zahtevek za vrnitev njemu podržavljenega premoženja pravilno zavrnil. Tožnici vlagata tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Opisuje potek postopka ugotavlja državljanstva A.A. in potek denacionalizacijskega postopka. Navajata, da bosta najkasneje od konca meseca decembra 2010 v zvezi z odločitvijo o državljanstvu A.A. vložili pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice zaradi kršitve pravice iz 6. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 1. člena protokola k EKČP in 1. člena protokola št. 12 k EKČP ter predlagata, da sodišče do odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice postopek prekine. Kolikor sodišče temu predlogu ne bo sledilo, pa izpodbijata sprejeto odločitev. Pojasnjujeta, da je bil A.A. rojen slovenskim staršem, poročil se je s slovensko državljanko. V času madžarske okupacije je bila vsa družina internirana. Po vrnitvi iz internacije so se vrnili na Benico. Dne 19. 6. 1945 je A.A. stopil v Ljudsko milico, kjer je ostal do 14. 8. 1945. Iz Ljudske milice je izstopil, ker je dobil odločbo o kolonizaciji v Vojvodini. V Vršac se je naselil okoli 19. 12. 1945. Leta 1959 se je z družino vrnil v Slovenijo in prebival na območju Izole do svoje smrti dne 13. 12. 1989. Iz odločbe Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Koper je razvidno, da se mu je izplačevala pokojnina v breme sklada invalidsko-pokojninskega zavarovanja republiške skupnosti socialnega zavarovanja delavcev SR Slovenije. Zaradi sprejete odločitve so povzročene nove krivice. A.A. v času svojega življenja ni mogel vedeti, kakšen pomen ima vpis v državljansko knjigo. Zanemariti tudi ni dejstva, da je bila takrat Jugoslavija še enotna država. Njegovi hčerki sta državljanki Slovenije in kot dedinji prvega dednega reda na podlagi 12. člena ZDen upravičenki do denacionalizacije, vendar jima možnost, da bi uveljavljali to upravičenje v denacionalizacijskem postopku ni bila dana. Menita, da je upravni organ nezakonito postopal, ko je, ne da bi ju kot prava neuki stranki predhodno obvestil o nadaljevanju denacionalizacijskega postopka, ki je bil zaradi ugotavljanja državljanstva deset let prekinjen, posredoval poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, ter ju pozval, da nanj odgovorita v petnajstih dneh. Zaradi oddaljenosti zadeve nista vedeli, da odvetnica ... še ni njuna pooblaščenka. Po angažiranju odvetnice pa ni bilo mogoče zgolj v treh dneh pregledati spisa in podati pripomb na poročilo. Poudarjata, da ima odvetnica sedež v Ljubljani, organ sedež v Lendavi, tožnici stanujeta v Izoli oziroma v Novem mestu, tožnica B.B. je bila tedaj v tujini in z vsebino samega poročila upravnega organa ni bila seznanjena in se o njem ni mogla opredeliti. Ne gre zanemariti, da je denacionalizacijski postopek tekel deset let, nato pa sta tožnici imeli dejansko le tri dni, da podata pripombe v zvezi z denacionalizacijskim postopkom. Upravni organ tožečih strank pred zaključkom postopka in pred izdajo odločbe ni obvestil, da je njuna vloga za podaljšanje roka zavrnjena. Roka ni podaljšal z obrazložitvijo, da ta rok ni podaljšljiv. S tem se tožnici ne strinjata, saj gre za procesni rok, ki ga je mogoče podaljšati. Z nepodaljšanjem roka in izdajo zavrnilne odločbe brez izpeljave postopka je upravni organ kršil načelo kontradiktornosti ter posledično nepravilno ugotovil dejansko stanje in uporabil napačno pravno podlago. Tožnici predlagata, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v dogovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 47. člena ZUS-1 lahko sodišče postopek v upravnem sporu prekine, če je odločitev v tem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa. Kot tako vprašanje tožnici izpostavljata državljanstvo A.A. O državljanstvu imenovanega (morebitnem slovenskem državljanstvu) pa je upravni organ že odločil, in je bila njegova odločitev tudi že predmet sodne presoje. To sodišče je s sodbo opr. št. U 1146/2007-12 z dne 29. 6. 2009 odločilo o tožbi tožnic zoper odločbo Upravne enote Izola št. 201-66/99 z dne 16. 10. 2006, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 213-597/2007/4 (1341-02) z dne 9. 5. 2007 ter dopolnilo odločbo z dne 8. 6. 2007, v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 213-1343/2007/10 (1323-02) z dne 31. 8. 2007. Prvostopni organ je z izpodbijanima odločbama ugotovil, da je bil A.A. jugoslovanski državljan, na dan podržavljenja dne 11. 2. 1952 ni bil državljan Ljudske republike Slovenije ter da je bil od 28. 8. 1945 do smrti 13. 12. 1989 državljan Republike Srbije. Sodišče je tožbo tožnic zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. X Ips 401/2009 z dne 28. 10. 2009 zavrglo njuno revizijo zoper prvostopenjsko sodbo. Glede na navedeno po določbi 47. člena ZUS-1 ni moč prekiniti postopka v tem upravnem sporu, kot predlagata tožnici. Podlage za tako postopanje sodišča pa ni, tudi če naj bi tožnici (šele) sprožili postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kot navajata v tožbi.

Ker predmet tega upravnega spora ni odločitev o državljanstvu A.A., sodišče na tožbene navedbe glede državljanstva ne odgovarja, in se v nadaljevanju opredeljuje le do tožbenih ugovorov, s katerimi tožnici izpodbijata odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo.

Postopanje upravnega organa s prošnjo pooblaščenke tožnic za podaljšanje roka za posredovanje pripomb na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve po presoji sodišča postopka ni obremenilo z bistvenimi kršitvami, ki bi vplivale na odločitev o denacionalizacijskem zahtevku. V zvezi z možnostjo podaljšanja roka sodišče navaja, da je 15 dnevni rok, določen v 65. členu ZDen, v katerem lahko stranke predlagajo spremembo oziroma dopolnitev poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, po pravni naravi zakoniti procesni rok. Ne ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in nadalj.) in ne Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91 in 34/93) podaljšanje tega roka ne predvidevata. Upravni organ o prošnji pooblaščenk za podaljšanje roka sicer ni formalno odločil. Tudi če bi o prošnji izdal sklep, zoper njega ne bi bila dovoljena posebna pritožba (prvi odstavek 22. člena ZUP/86), ampak bi ga bilo mogoče izpodbijati s pritožbo zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o zadevi. (Pri)tožnici sta v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo kot kršitev uveljavljali, da ju upravni organ ni obvestil, da je vloga za podaljšanje roka zavrnjena in nista imeli dovolj časa, da bi dokazali obstoj vzajemnosti. Drugostopni organ je sam dopolnil ugotovitveni postopek glede ugotavljanja obstoja vzajemnosti za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Kot izhaja iz drugostopne odločbe, je bilo v tem postopku tožnicam omogočeno, da se o novo pridobljenih dokazih izjavita. Tudi v pritožbenem postopku (niti v tem sodnem postopku) tožnici nista predložili dokazov v zvezi z dejansko vzajemnostjo, glede pridobitve katerih sta v prošnji za podaljšanje roka z dne 10. 11. 2009 zaprosili za dodaten 30 dnevni rok. Po presoji sodišča je bilo z dopolnitvijo dokaznega postopka pred drugostopenjskim organom dejansko stanje popolno ugotovljeno, in načelo zaslišanja stranke (8. in 143. člen ZUP/86) dosledno uresničeno.

Nazadnje se sodišče opredeljuje še do tožbenih navedb, da bi bili tožnici, ki sta hčerki pokojnega A.A., in sta državljanki Republike Slovenije, kot dedinji prvega dednega reda upravičenki do denacionalizacije po 12. členu ZDen. Da bi tak zahtevek v upravnem postopku postavili, niti ne trdita (zakaj naj bi jima ta možnost v postopku denacionalizacije ne bi bila dana, v tožbi ne pojasnita). Upravni organ o zahtevku, ki ga ni bilo, ni mogel odločiti. Sodišče pa jima pojasnjuje, da na podlagi 12. člena ZDen svojega denacionalizacijskega upravičenja ne bi mogli uspešno uveljavljati. Dvanajsti člen ZDen se namreč ne uporablja za primere iz tretjega odstavka 9. člena ZDen. Ta določba se je nanašala, kot izhaja iz osnovnega besedila ZDen, na osebe iz drugega odstavka 9. člena ZDen, tudi po spremembi te določbe z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 je ostalo nedvomno, da se nanaša na osebe, ki niso imele jugoslovanskega državljanstva. Z ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) je bilo uzakonjeno onemogočanje vračanja podržavljenega premoženja prejšnjim lastnikom, ki so bili ob podržavljenju jugoslovanski državljani in so imeli to državljanstvo tudi na dan 9. 5. 1945, če taka pravica ni priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je prejšnji lastnik premoženja. S to novelo sicer ni bila gramatikalno spremenjena tudi določba 12. člena, vendar bi taka njena razlaga, da se nanaša na celoten 9. člen, bila v nasprotju z novelo. Zato jo je sodna praksa tudi odklonila (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. 394/2005 z dne 2. 11. 200, opr. št. Up 317/2006 z dne 7. 11. 2007, opr. št. X Ips 888/2007 z dne 2. 4. 2008, opr. št. II Ips 160/2009 z dne 9. 4. 2009).

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek pa je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.