Jedro

S poslovodenjem praviloma ni mišljeno opravljanje poslov, to je izvajanje dejavnosti podjetja, temveč vodenje podjetja. Pri vodenju poslov gre namreč praviloma za vodilna dela in naloge, za vodenje družbe in njenih poslov, ki je v domeni uprave. Kot poslovodstvo tako na splošno razumemo operativno vodenje delovanja družbe, ki pa obsega tudi vodenje finančnega poslovanja in skrb za zakonitost poslovanja. Prav pooblastila, ki jih je toženi stranki kot poslovodji dajal ta položaj, pa je tožena stranka izrabila pri poslovodenju (vodenju in nadziranju finančnega poslovanja družbe) na škodo družbe.

V konkretnem primeru gre torej za prikrajšanje v zvezi s poslovodenjem. Tožena stranka je namreč protipravno premoženjsko korist pridobila kot začasni direktor gospodarske družbe, in to pri vodenju finančnega poslovanja družbe, pri poslovanju z njenim transakcijskim računom, ko je kot poslovodja »odrejala gotovinske dvige« (nakar so podrejeni »po nje[n]ih navodilih« dvigali gotovino in ji jo izročali). Dajanje odredb pa je značilnost poslovodenja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka (kot oškodovanka) je v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju priglasila premoženjskopravni zahtevek v višini 84.293,13 EUR (prvotno v višini 74.471,96 EUR). Kazensko sodišče je (v zadevi pod opr. št. K 104/2007) toženi stranki (kot obsojenki) naložilo, da mora tožeči stranki vrniti 17,846.460,00 SIT (74.471,96 EUR), medtem ko je za razliko (9.821,17 EUR) tožečo stranko napotilo na pravdo.

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju ugotovilo, da je bil tožeči stranki v kazenskem postopku že priznan znesek 74.471,96 EUR, zato ji je prisodilo le znesek 9.821,17 EUR, ki predstavlja štiri dvige gotovine po 600.000,00 SIT (z dne 22. 4., 23. 4., 1. 6. in 1. 7. - vse 2004).

3. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v višini 9.821,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in od različnih datumov (I. točka izreka) ter neobstoj terjatve tožene stranke v višini 39.102,32 EUR z obrestmi od 14. 10. 2011 (II. točka izreka), nakar je toženi stranki naložilo v plačilo terjatev tožeče stranke (III. točka izreka).

4. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

5. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 19/2017-9 z dne 18. 4. 2017 dopustilo revizijo tožene stranke glede vprašanja, »ali je bila v okoliščinah konkretnega primera za uveljavljanje zahtevka zoper toženca kot materialnopravni pogoj za vložitev tožbe potrebna odločitev skupščine družbenikov tožnice«.

6. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodb sodišč nižjih stopenj in zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitvijo zadeve slednjemu v novo sojenje. Pri tem ni priglasila stroškov revizijskega postopka.

7. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v obrazloženem odgovoru prerekala revizijske navedbe in smiselno predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem ni priglasila stroškov revizijskega postopka.

**Dejanska podlaga tožbe**

8. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, in sicer 15,000.000,00 SIT, ki jih je tožena stranka 8. 7. 2004 dvignila s hranilne knjižice in istega dne nakazala družbi E., d. o. o. (šlo je za vsoto dvigov s hranilne knjižice in natekle obresti); 2,800.000,00 SIT, ki jih je tožeča stranka po nalogu tožene stranke 23. 4. 2004 nakazala direktno omenjeni družbi; in 2,400.000,00 SIT, pri katerih je šlo za vsoto dvigov, ki jih je tožena stranka (vsakič po 600.000,00 SIT) 22. 4., 23. 4., 1. 6. in 1. 7. - vse 2004 dvignila z računa tožeče stranke, ne da bi jih prenesla na hranilno knjižico.1 **Dejanska podlaga pobotnega ugovora**

9. Tožena stranka je v pobot uveljavljala terjatev v višini 38.238,75 EUR. Gre za dodatek na minulo delo, ki naj bi ji moral biti v času od 30. 5. 1991 do 31. 12. 1998 izplačan v skladu s Pogodbo o zaposlitvi, Kolektivno pogodbo in Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti. Ker se to ni zgodilo, je bil med strankama spora 18. 4. 1999 sklenjen Sporazum o plačilu delov neizplačanih plač, na podlagi katerega naj bi ji bila tožeča stranka dolžna izplačati navedeni znesek. Tožena stranka je plače obračunala glede na povprečje plač preostalih delavcev, medtem ko je višino premalo izplačanih plač po navedenem Sporazumu izračunala finančna služba tožeče stranke.2 **Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje**

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da štirje sporni dvigi gotovine izhajajo iz odločbe DURS in da so bila sporna sredstva namesto za odkup deležev družbe v korist družbenikov porabljena za nakup poslovnega deleža v družbi E., d. o. o. s strani tožene stranke.3 Zato je tožeči stranki prisodilo razliko do 84.293,13 EUR, pri čemer kot neutemeljenega (nespecificiranega) ni upoštevalo pobotnega ugovora tožene stranke.

11. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena, da je (med drugim) kot začasni direktor tožeče stranke pri poslovanju s transakcijskim računom tožeče stranke izrabila pravico do razpolaganja s sredstvi družbe, s tem da je (1) odrejala gotovinske dvige in si nato gotovino, ki so jo njej podrejeni delavci po njenih navodilih dvigali in ji jo izročali, na škodo tožeče stranke prilastila, ter (2) odredila, da se s transakcijskega računa tožeče stranke nakažejo sredstva na račun družbe E., d. o. o., kar so njej podrejeni delavci izvršili, s čimer si je na škodo tožeče stranke prav tako pridobila protipravno premoženjsko korist. 12. Sodišče druge stopnje je glede tožbenega zahtevka zaključilo, da le-ta ni povezan z upravljanjem ali poslovodenjem gospodarske družbe, saj tožena stranka ni nastopala v funkciji (nekdanjega) poslovodje tožeče stranke, temveč kot fizična oseba, ki je funkcijo poslovodje izrabila kot sredstvo/način za izvršitev kaznivega dejanja, s katerim si je protipravno pridobila premoženjsko korist. Zato (saj ne gre za noben primer iz 439. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD)) sklep skupščine družbenikov družbe ni (mogel biti) materialna predpostavka za vložitev tožbe.

13. Glede pobotnega ugovora tožene stranke pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da na podlagi njenih navedb v pobot uveljavljane terjatve po višini ni mogoče preizkusiti (čeprav je bila na pomanjkljivost trditvene podlage s strani tožeče stranke izrecno opozorjena).

**Navedbe revidentke**

14. Revidentka je vztrajala pri tem, da za vložitev tožbe ni obstajal sklep skupščine družbenikov družbe, ki ga je za uveljavljanje zahtevkov proti direktorju predvideval v času vložitve tožbe veljavni 439. člen ZGD (katerega namen naj bi bil preprečiti, da bi se družba spustila v spore zoper poslovodje brez volje družbenikov, kot hierarhično najvišjega organa družbe). Revidentka se je pri tem sklicevala na sodno prakso, po kateri naj bi bila odločitev družbenikov družbe o uveljavljanju zahtevka proti poslovodji materialni pravni pogoj za vložitev tožbe. Odločitve sodišč, v katerih je bilo sprejeto stališče, da odločitev družbenikov ni potrebna, naj bi se namreč nanašale le na zahtevke, ki niso imeli ničesar opraviti z delovanjem toženca kot direktorja oziroma družbenika družbe.

**Navedbe respondentke**

15. Respondentka je navedla, da se sporni zahtevek ne nanaša na vprašanja, o katerih bi morala odločati skupščina družbe. Šlo naj bi namreč za zahtevek v pravdi, na katero je tožečo stranko napotilo kazensko sodišče, in sicer za znesek, ki ji ni bil priznan v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. K 104/2007. Sicer pa naj bi bili sklepi 7. seje skupščine tožeče stranke z dne 21. 12. 2005, med njimi tudi sklep o potrditvi vložitve odškodninske tožbe zoper toženo stranko, (po sodni razveljavitvi)4 potrjeni na 12. seji skupščine tožeče stranke z dne 29. 9. 2014, pri čemer naj bi tožena stranka že od 31. 12. 2003 dalje ne bila več zakonita zastopnica tožeče stranke.

Presoja utemeljenosti revizije

16. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

17. Zato Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na revizijske očitke o bistvenih kršitvah v postopku pred sodiščem prve stopnje (da njegova sodba nima razlogov o potrebnosti in obstoju sklepa skupščine družbenikov) ter v postopku pred sodiščem druge stopnje (da tožena stranka ni imela možnosti ugovarjati razlogom, s katerimi je le-to utemeljilo izpodbijano sodbo, ker je bila glede njih vsebinsko prikrajšana za možnost pritožbe), saj presegajo okvir dopuščenega revizijskega vprašanja.

18. Vrhovno sodišče se je tako omejilo na dopuščeno vprašanje, »ali je bila v okoliščinah konkretnega primera za uveljavljanje zahtevka zoper toženca kot materialnopravni pogoj za vložitev tožbe potrebna odločitev skupščine družbenikov tožnice«.

19. Vrhovno sodišče (po prejemu celotnega spisa v postopku z revizijo) ugotavlja, da je bil v kazenskem postopku priznan premoženjskopravni zahtevek tožeče stranke (kot oškodovanke) v znesku 74.471,96 EUR, medtem ko je bila v pravdnem postopku njena tožba v tem delu zavržena (ker je bilo že odločeno o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke (tožeče stranke)). Z razliko (v znesku 9.821,17 EUR) pa je bila v kazenskem postopku napotena na pravdo.5 Zato je bila na podlagi zakonite (procesnopravne) napotitve na pravdo upravičena vložiti tožbo za plačilo 9.821,17 EUR.

20. Tožeča stranka je tožbo (na obogatitveni podlagi) prvotno vložila zaradi plačila 74.471,96 EUR, vendar pa jo je potem, ko so bili v odločbi DURS ugotovljeni štirje dodatni dvigi, na podlagi katerih je tožena stranka protipravno pridobila dodatno premoženjsko korist, spremenila tako, da je tožbeni zahtevek povečala za 9.821,17 EUR, to je za tisti del premoženjskopravnega zahtevka, s katerim je bila napotena na pravdo. Za ta del tožbenega zahtevka je bilo torej treba presoditi, ali je bila izpolnjena materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe zoper toženo stranko v obliki soglasja (sklepa) družbenikov tožeče stranke za njeno vložitev.

21. Iz osme alineje 439. člena (v času vložitve tožbe veljavnega) ZGD izhaja, da družbeniki odločajo o uveljavljanju zahtevkov »proti poslovodjem« v zvezi s povračilom škode, nastale (oziroma vrnitvijo premoženjske koristi, protipravno pridobljene) »pri poslovodenju«. Iz pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, na katero sta bili sodišči prve in druge stopnje (v skladu s 14. členom ZPP) vezani glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, pa izhaja, da je tožena stranka kaznivo dejanje storila »kot začasni direktor gospodarske družbe D., d. o. o.«, in sicer »pri poslovanju s transakcijskim računom družbe«, ko je »izrabila pravico do razpolaganja s sredstvi družbe«.

22. S poslovodenjem praviloma ni mišljeno opravljanje poslov, to je izvajanje dejavnosti podjetja, temveč vodenje podjetja.6 Pri vodenju poslov gre namreč praviloma za vodilna dela in naloge, za vodenje družbe in njenih poslov, ki je v domeni uprave.7 Kot poslovodstvo tako na splošno razumemo operativno vodenje delovanja družbe, ki pa obsega tudi vodenje finančnega poslovanja in skrb za zakonitost poslovanja.8 Prav pooblastila, ki jih je toženi stranki kot poslovodji dajal ta položaj, pa je tožena stranka izrabila pri poslovodenju (vodenju in nadziranju finančnega poslovanja družbe) na škodo družbe, kar tudi sama priznava v reviziji (v petem odstavku na njeni 3. strani).

23. V konkretnem primeru gre torej za prikrajšanje v zvezi s poslovodenjem, zaradi česar ni mogoče slediti nasprotni argumentaciji sodišča druge stopnje. Tožena stranka je namreč protipravno premoženjsko korist pridobila kot začasni direktor gospodarske družbe, in to pri vodenju finančnega poslovanja družbe, pri poslovanju z njenim transakcijskim računom, ko je kot poslovodja »odrejala gotovinske dvige« (nakar so podrejeni »po nje[n]ih navodilih« dvigali gotovino in ji jo izročali). Dajanje odredb pa je značilnost poslovodenja.

24. Glede na obrazloženo je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje pritrdilen. Sklep skupščine družbenikov je namreč glede na besedilo osme alineje 439. člena ZGD (enako glede na besedilo osme alineje 505. člena ZGD-1) potreben za uveljavljanje zahtevka proti poslovodji v zvezi s povračilom škode, nastale (oziroma vrnitvijo premoženjske koristi, protipravno pridobljene) pri poslovodenju, in sicer tako proti trenutnemu kot nekdanjemu poslovodji družbe.9 **Odločitev o reviziji**

25. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

26. Glede na obrazloženo zmotno uporabo materialnega prava je Vrhovno sodišče (v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP) reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

27. Sodišče druge stopnje naj v ponovljenem postopku izčrpa pritožbo tožene stranke in ugotovi, ali obstaja sklep skupščine družbenikov tožeče stranke kot materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe proti toženi stranki. Tožena stranka je namreč v pritožbi (v tretjem odstavku 1.C. točke na njeni 5. strani) navedla, da »ni obstajal potreben sklep skupščine družbe«. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa ni izkazan, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka10 (razen, če bi sodišče morda štelo, da takšen sklep ni potreben, ker je kazensko sodišče v adhezijskem postopku tožečo stranko kot oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo).

28. Sodišče druge stopnje naj tudi upošteva, da je respondentka v odgovoru na revizijo navedla, da naj bi bili sklepi 7. seje skupščine tožeče stranke z dne 21. 12. 2005, med njimi tudi sklep o potrditvi vložitve odškodninske tožbe zoper toženo stranko, (po sodni razveljavitvi) potrjeni na 12. seji skupščine tožeče stranke z dne 29. 9. 2014 (o čemer je predložila listino)11. **Odločitev o stroških revizijskega postopka**

29. Nobena stranka ni priglasila stroškov revizijskega postopka, zato je odločitev o njih izostala.

1 Povzeto iz 5. točke obrazložitve sodbe in sklepa sodišča druge stopnje. 2 Povzeto iz 15. točke obrazložitve sodbe in sklepa sodišča druge stopnje. 3 Tožeča stranka je z vlogo z dne 21. 5. 2008 spremenila tožbo, tako da je »razširila« (povečala) tožbeni zahtevek za 2,400.000,00 SIT. 4 Iz navedb respondentke izhaja, da so bili sklepi 7. seje skupščine tožeče stranke razveljavljeni s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1057/07-68 z dne 16. 4. 2009. 5 Glej izrek sodbe Okrožnega sodišča v Kranju K 104/2007 z dne 8. 10. 2009 (potrjene s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 111/2010 z dne 24. 11. 2010). 6 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča G 9/2005 z dne 16. 5. 2006 (8. točko obrazložitve). 7 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča G 23/2003 z dne 23. 11. 2004 (4.2. točko obrazložitve). 8 Glej Zabel B. v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, Ljubljana 2007, komentar k 515. členu, str. 184, točko b. 9 Glej sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 30/2012 z dne 17. 7. 2012. 10 Glej sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 32/2016 z dne 9. 12. 2016 (14. točko obrazložitve). 11 Glej Notarski zapisnik notarja Staneta Krainerja iz Radovljice pod opr. št. SV 708/2014 (sklep št. 6).