Jedro

Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.

Sodišče mora izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe samo v primeru, ko tožena stranka spremembi nasprotuje, če se s spremembo strinja ali če se spusti v obravnavanje po spremenjeni tožbi, pa ni razloga za sodno intervencijo.

Če je odločba razveljavljena in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, stranke ne zadene prekluzija glede stroškov, ki jih ni zaznamovala do konca obravnave, ki je bila pred prvo - razveljavljeno odločitvijo sodišča prve stopnje. Povrnitev stroškov je namreč treba zahtevati do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, v primeru, ko sicer stranka ni pravočasno uveljavljala povračila stroškov, pa je bila odločba „ki je bila pred odločitvijo o stroških“, razveljavljena in je torej ni več.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 4.206,04 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te odločbe.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje 1.) ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v višini 9.821,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 15.000.000,00 SIT od 9. 7. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 62.593,89 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila; 2.800.000,00 SIT od 24. 4. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 11.684,20 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila; 600.000,00 SIT od 22. 4. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.503,76 EUR od 1. 1. dalje do plačila; 600.000,00 SIT od 23. 4. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.503,76 EUR od 1. 1. dalje do plačila; 600.000,00 SIT od 1. 6. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.503,76 EUR od 1. 1. dalje do plačila; 600.000,00 SIT od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 2.503,76 EUR od 1. 1. dalje do plačila (I. točka izreka); 2.) ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 39.102,32 EUR z obrestmi od 14. 10. 2011 do plačila (II. točka izreka); toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača glavnico s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. točke izreka odločbe (III. točka izreka) in 1.007,96 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka); ter 4.) zavrnilo ugovor tožene stranke zoper zapisnik o naroku z dne 10. 3. 2015 (V. točka izreka).

2. Zoper odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano odločbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, še podrejeno pa, da ugotovi obstoj nasprotne terjatve tožene stranke, jo pobota s terjatvijo tožeče stranke ter zavrne zahtevek tožeče stranke do višine v pobot uveljavljane terjatve. Tožena stranka je 28. 4. 2015 s priporočeno pošiljko oddala še dopolnitev pritožbe, kar je po izteku 15 dnevnega pritožbenega roka (toženi stranki je bila odločba vročena 10. 4. 2015), zato navedb v dopolnitvi višje sodišče ni upoštevalo.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, konkretno 15.000.000,00 SIT, ki jih je tožena stranka dne 8. 7. 2004 dvignila s hranilne knjižice in istega dne nakazala družbi E. d. o. o. (gre za vsoto pologov na hranilno knjižico in nateklih obresti), 2.800.000,00 SIT, ki jih je tožeča stranka po nalogu tožene stranke dne 23. 4. 2004 nakazala direktno prej omenjeni družbi, in 2.400.000,00 SIT, kar predstavlja vsoto dvigov, ki jih je tožena stranka vsakič po 600.000,00 SIT dne 22. 4., 23. 4., 1. 6. in 1.7 2004 dvignila iz računa tožeče stranke, ni pa jih prenesla na hranilno knjižico, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Sodišče prve stopnje je v prvotnem sojenju ugotovilo, da je bil tožeči stranki v kazenskem postopku že priznan znesek 74.471,96 EUR, zato je v delu tožbo zavrglo. V preostalem delu, tj. za znesek 9.821,17 EUR, ki predstavlja dvige gotovine po 600.000,00 SIT dne 22. 4., 23. 4., 1. 6. in 1. 7. 2004 pa je tožbenemu zahtevku ugodilo.

7. Višje sodišče v sklepu I Cpg 517/2012 ni imelo pomislekov, da je tožena stranka dne 22. 4., 23. 4., 1. 6. in 1. 7. 2004 opravila dvige s TRR-ja tožeče stranke, opozorilo pa je, da iz sodbe ni razvidno, ali je bilo o dvigih dvakrat po 600.000,00 SIT dne 22. in 23. 4. 2004 že odločeno v kazenskem postopku v okviru premoženjskopravnega zahtevka. Ker sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer pojasnilo teka zakonskih zamudnih obresti, sodbe sodišča prve stopnje po višini in v obrestnem delu ni moglo preizkusiti, zato jo je, razen v delu, kjer je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ocenilo, da ni mogoče ugotoviti kako je kazensko sodišče prišlo do zneska 74.471,61 EUR, da pa kazensko sodišče nikakor ni odločalo o dvigih z dne 22. in 23. 4. 2004. Kot pravilno opozarja pritožnica, je ta ugotovitev napačna in pomeni kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dviga z dne 22. 4. in 23. 4. 2004 sta namreč izrecno navedena v izreku kazenske sodbe (A46). Poleg tega je v povezavi z listino pod prilogo B32 mogoče z gotovostjo razbrati, da je kazensko sodišče tožeči stranki prisodilo znesek, za zavarovanje katerega je bilo v kazenskem postopku izdanih več začasnih odredb (saj se zavarovani znesek, tj. 17.846.460,00 SIT = 74.471,96 EUR popolnoma sklada z zneskom, za katerega je kazensko sodišče ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku tožeče stranke). Le-ta pa predstavlja seštevek 1.) 15.046.460,00 SIT, ki jih je tožena stranka neupravičeno dvignila z računa tožeče stranke v obdobju od 14. 2. 2002 do 23. 4. 2004 (torej sta tukaj že vključena dviga z dne 22. in 23. 4. 2004), pri čemer je od tega zneska na hranilno knjižico položila 13.800.000,00 SIT in 2.) 2.800.000,00 SIT, ki jih je morala tožeča stranka po nalogu tožene stranke dne 23. 4. 2004 neposredno iz svojega računa nakazati na račun družbe E. d. o. o. A. s kazensko sodbo še ni bilo odločeno o 1.) dvigih dvakrat po 600.000,00 SIT dne 1. 6. in 1. 7. 2004, 2.) obrestih, ki so se natekle na hranilni knjižici in jih je tožena stranka porabila za nakup deleža tožeče stranke od družbe E. d. o. o. v višini 1.200,000,00 SIT (15.000.000,00 SIT – 13.800.000,00 SIT, glej l. št. 38 spisa) ter 3.) plačilu pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, zato njihovo plačilo tožeča stranka upravičeno zahteva v tej pravdi.

9. Sodišče prve stopnje je glede dvigov dne 1. 6. in 1. 7. 2004 zapisalo, da ju potrjuje blagajniški dnevnik tožeče stranke in odločba DURS št. DT-610-97/2006(0703-14) z dne 30. 10. 2006. Četudi pritožnica pravilno opozarja, da v tem postopku priložen blagajniški dnevnik ne vsebuje potrdila o omenjenih dvigih, pa slednja dokazuje odločba DURS (v zvezi s tem so neutemeljene navedbe pritožnice, da z odločbo DURSa ni mogoče dokazovati dvigov, saj naše pravo ne pozna formalnih dokaznih pravil in je torej sporna dejstva, z izjemo javnih listin, mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom. Navedenega ne more spremeniti pritožbena navedba, da tožena stranka v postopku, ki ga je izvedel DURS ni sodelovala). Poleg tega ni mogoče spregledati, da tožena stranka v postopku niti ni izrecno zanikala, da je opravila dvige z računa tožeče stranke oziroma s hranilne knjižice (vključno z nateklimi obrestmi), pač pa se je vračilu denarja upirala, ker da ga je v sklopu lastninskega preoblikovanja družbe porabila za nakup poslovnega deleža, ki bi ga nato prenesla na sodelujoče preostale družbenike. Takšne navedbe in predloženi dokazi, s katerimi je skušala tožena stranka dokazovati, da so bili dvigi denarja legitimni, pa v tem postopku niso (več) dopustni, saj tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bila tožena stranka v kazenskem postopku že pravnomočno obsojena (iz izreka kazenske sodbe pa izhaja, da ni šlo za nobeno lastninsko preoblikovanje, temveč za zlorabo položaja z namenom, da si tožena stranka pridobi premoženjsko korist). O protipravni prilastitvi denarja torej ne more biti nobenega dvoma, zato ga je tožena stranka, skladno z določbo 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ (ki jo je sodišče prve stopnje omenilo – prim. 18. tč., in tako ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo pravne podlage odločitve), dolžna vrniti skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Slednje namreč pripadajo prikrajšanemu že po samem zakonu, ker prikrajšani s tem denarjem ne more razpolagati. Ali, zaradi v kazenskem postopku izdanih začasnih odredb, tudi tožena stranka z njim ni mogla razpolagati, pa ni relevantno, zato se sodišče prve stopnje do teh navedb ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

10. Sodišče prve stopnje je sicer v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožeči stranki pripadajo od dneva dvigov denarja, v drugem delu istega stavka pa, da ji pripadajo naslednji dan po dvigu, kar je samo s seboj v nasprotju. Kljub ugotovljenemu je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna, saj zakonske zamudne obresti, kadar je bil pridobitelj nepošten, tečejo že od dneva pridobitve (prim. 193. člen OZ), izrek odločbe pa je s tem skladen (izjema velja glede zneskov 15.000.000,00 SIT in 2.800.000,00 SIT, kjer je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti priznalo šele od naslednjega dne po dvigu, vendar je tako zahtevala sama tožeča stranka, gl. l. št. 39 spisa v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP). Glede izteka roka pa tudi nima prav pritožnica, ko navaja, da bi morale zakonske zamudne obresti nehati teči, ko so dosegle glavnico. Določba 376. člena OZ, na katero se sklicuje pritožnica, je bila namreč z novelo OZ-A (Uradni list RS, št. 40-2169/2007) razveljavljena. Pomeni, da bi obresti nehale teči le, če bi do dosegle glavnico do 22. 5. 2007, kar pa v konkretnem primeru ni podano (do uveljavitve novele OZ-A obresti niso dosegle niti še ene tretjine glavnice).

Glede zastopanja tožeče stranke:

11. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da tožeče stranke ni zastopal njen zakoniti zastopnik, zato bi bilo potrebno tožbo zavreči. S temi navedbami tožena stranka po vsebini uveljavlja kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v konkretnem primeru ni podana. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 243/2011, II Ips 112/2012, II Ips 63/2012, II Ips 283/2011, tako tudi J. Zobec, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 304, 305). Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.

Glede sklepa skupščine in interesa tožeče stranke za vodenje te pravde:

12. Tožena stranka je bila v kazenskem postopku pravnomočno obsojena, da je (med drugim) kot začasni direktor tožeče stranke pri poslovanju s transakcijskim računom tožeče stranke izrabila pravico do razpolaganja s sredstvi družbe s tem, da je 1.) odrejala gotovinske dvige in si nato gotovino, ki so jo po njenih navodilih podrejeni dvigali in ji jo izročali, na škodo tožeče stranke prilastila, in 2.) odredila, da se s transakcijskega računa tožeče stranke nakažejo sredstva na račun E. d. o. o., to odredbo pa so njej podrejeni delavci izvršili in sredstva nakazali, s čimer si je v škodo tožeče stranke prav tako pridobila protipravno premoženjsko korist. 13. Obravnavani zahtevek se opira na identično dejansko stanje in očitno nima nobene zveze z upravljanjem ali poslovodenjem gospodarske družbe. Tožena stranka v konkretnem primeru tudi ne nastopa v funkciji (nekdanjega) poslovodje, temveč v svojstvu fizične osebe, ki je funkcijo poslovodje le izrabila kot sredstvo/način za izvršitev kaznivega dejanja in s tem pridobitev protipravne premoženjske koristi. Ko je tako, pa sklep skupščine ni (ne more biti) materialna predpostavka za vložitev tožbe (saj ne gre za nobenega od primerov po 439. členu ZGD). Pomeni, da so bile navedbe tožene stranke v tej smeri očitno nerelevantne, do takšnih navedb pa se sodišče prve stopnje ni dolžno posebej opredeljevati. Enako velja za navedbe tožene stranke, da tožeča stranka nima interesa za vodenje te pravde. Kot navaja že sama tožena stranka (l. št. 64) se pravda opr. št. I Pg 159/2010 nanaša na ugotovitev ničnosti pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža med toženo stranko in E. d. o. o. z dne 23. 12. 2003. Takšen zahtevek pa (ne glede na to, kakšen interes ima pri tem tožeča stranka) v ničemer ne vpliva na ta pravdni postopek oziroma kakorkoli izključuje odločanja o vrnitvi protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Glede spremembe tožbe:

14. V konkretnem primeru je tožeča stranka spremenila tožbo v vlogi z dne 21. 5. 2008, ki je bila toženi stranki vročena 6. 6. 2008 (gl. vročilnico na l. št. 39a spisa). Tožena stranka se je v odgovoru na to vlogo z dne 20. 6. 2008 spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, zato se šteje, da je v spremembo tožbe privolila (prim. drugi odstavek 185. člen ZPP). Posledično sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ker odločitve o predlagani spremembi tožbe ni sprejelo v obliki posebnega sklepa. V sodni praksi je namreč zastopano stališče, da mora sodišče izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe samo v primeru, ko tožena stranka spremembi nasprotuje, če se s spremembo strinja ali če s spusti v obravnavanje po spremenjeni tožbi, pa ni razloga za sodno intervencijo (tako D. Wedam Lukić, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 206).

Glede pobotnega ugovora:

15. Tožena stranka je v postopku v pobot uveljavljala terjatev v višini 38.238,75 DEM z obrestmi. Trdila je namreč, da bi ji moral biti skladno s pogodbo o zaposlitvi, kolektivno pogodbo ter splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti v času od 30. 5. 1991 do 31. 12. 1998 izplačan dodatek na minulo delo. Ker do tega ni prišlo, je bil med pravdnima strankama sklenjen Sporazum o plačilu delov neizplačanih plač z dne 18. 4. 1999, po katerem bi ji morala tožeča stranka izplačati 38.238,75 DEM, vendar tega ni storila. Navedla je še, da se je plača obračunavala glede na mesečno povprečje plač preostalih delavcev in da je višino premalo izplačanih plač po Sporazumu izračunala finančna služba tožeče stranke.

16. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da na podlagi teh navedb v pobot uveljavljane terjatve po višini ni mogoče preizkusiti. V sklopu toženkine trditvene podlage so namreč popolnoma umanjkale trditve, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka res upravičena prav do plačila 38.238,75 DEM (oziroma preračunano na sedaj veljavno valuto do 39.102,32 EUR) in to čeprav je bila na pomanjkljivo trditveno podlago s strani tožeče stranke izrecno opozorjena (prim. l. št. 131 spisa). Posledično tudi ne drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka glede v pobot uveljavljane terjatve podala le ugovor res iudicate in zastaranja.

17. Nepravilno je tudi stališče pritožnice, da bi lahko odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve postala pravnomočna le do višine tožničine terjatve. Slednje bi veljalo le v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da obstaja tožbena terjatev v zatrjevani višini in da obstaja tudi pobotna terjatev. Če sodišče (kot v predmetni zadevi) ugotovi, da obstaja tožnikova terjatev v zatrjevani višini, da pa ne obstaja toženčeva pobotna terjatev, pa sodišče ugodi tožbenemu zahtevku za vtoževani znesek in ugotovi, da ne obstaja pobotna terjatev za celoten znesek.

18. Glede na vse navedeno višje sodišče zaključuje, da je tožeča stranka upravičena še do vrnitve 1.200.000,00 SIT iz naslova neupravičene porabe nateklih obresti iz hranilne knjižice, 1.200.000,00 SIT iz naslova neupravičenih dvigov vsakič po 600.000,00 SIT z dne 1. 6. in 1. 7. 2004, kar skupaj znese 2.400.000,00 SIT oziroma 10.015,02 EUR, ter plačila zakonskih zamudnih obresti, kot izhajajo iz izreka izpodbijane odločbe. Ker pa je predmet odločanja v ponovljenem postopku samo še 9.821,17 EUR, kolikor je tožeči stranki prisodilo tudi sodišče prve stopnje, je višje sodišče izpodbijano odločbo v I., II. in III. točki izreka, četudi iz pretežno drugih razlogov, potrdilo (353. člen ZPP).

19. S tem, ko je višje sodišče ugotovilo kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in jo tudi samo odpravilo, se pritožbene navedbe, ki merijo na nasprotja v obrazložitvi in v izreku izpodbijane odločbe v zvezi z vprašanjem res iudicate (pa čeprav utemeljene), izkažejo za nerelevantne. Višje sodišče se zato do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP). Enako velja za pritožbene očitke, ki se nanašajo na neizvedbo dokazov v zvezi s pobotno terjatvijo, saj je v primeru pomanjkljive trditvene podlage vsakršno dokazovanje odveč.

Glede odločitve o stroških postopka:

20. Če je odločba razveljavljena in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, stranke ne zadene prekluzija glede stroškov, ki jih ni zaznamovala do konca obravnave, ki je bila pred prvo – razveljavljeno odločitvijo sodišča prve stopnje. Povrnitev stroškov je namreč treba zahtevati do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, v primeru, ko sicer stranka ni pravočasno uveljavljala povračila stroškov, pa je bila odločba, „ki je bila pred odločitvijo o stroških“, razveljavljena in je torej ni več (tako N. Betetto, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 58). Če torej višje sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, mora sodišče prve stopnje, ko v zadevi ponovno odloči, pri končni odločitvi o stroških upoštevati tako stroške prve kot druge stopnje ter ponovne stroške na prvi stopnji, če so priglašeni do konca ponovne obravnave, ki je opravljena pred ponovno oziroma končno odločitvijo o stroških postopka (tako tudi VSL sklep I Cp 2387/2015).

21. V obravnavanem primeru sta obe stranki pravdne stroške za vse faze postopka priglasili do konca naroka za glavno obravnavo v ponovljenem postopku, kar je, glede na predhodno zapisano, pravočasno. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje, ki pravdnima strankama ni priznalo stroškov za prvotni postopek, ker jih nista priglasili do konca naroka za glavno obravnavo v prvotnem sojenju, je napačno in nima podlage v določbah procesnega zakona. Posledično je moralo višje sodišče stroške postopka na novo odmeriti.

22. Višje sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), veljavne v času vložitve tožbe (objavljena v Uradnem listu RS št. 67/03) ter specificiranim stroškovnikom (l. št. 205 spisa). Priznalo ji je naslednje odvetniške stroške: za tožbo z dne 10. 2. 2005 1200 točk (tar. št. 18 OT), za (prvo) pripravljalno vlogo z dne 21. 5. 2008 1200 točk (prva točka tar. št. 19 OT), za (drugo) pripravljalno vlogo z dne 22. 2. 2011 900 točk (druga točka tar. št. 19 OT), za pripravljalno vlogo z dne 3. 5. 2011 in z dne 29. 10. 2011 vsakič po 600 točk (tretja točka tar. št. 19 OT), za prvi narok za glavno obravnavo z dne 15. 6. 2011 1200 točk (prva točka tar. št. 20 OT) in trajanje 50 točk (prvi odstavek 7. člena OT, in ne 100, saj je narok trajal manj kot eno uro), za narok z dne 14. 10. 2011 600 točk (druga točka tar. št. 20 OT) in za trajanje 100 točk (prvi odstavek 7. člena OT, in ne 300 točk, saj je narok trajal do 1,5 ure), za narok z dne 16. 12. 2011 600 točk (druga točka tar. št. 20 OT), za narok z dne 10. 2. 2015 600 točk (druga točka tar. št. 20 OT; in ne 1200 točk, kot zahteva tožeča stranka, saj je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen že 15. 6. 2011) in trajanje 100 točk (prvi odstavek 7. člena OT), za narok z dne 10. 3. 2015 še 600 točk (druga točka tar. št. 20, ni pa ji priznalo urnine, saj je narok trajal manj kot pol ure – prim. tretji odstavek 7. člena OT) ter 93,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 13. člena OT). Skupno število točk tako znaša 8.443,5. Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,459 EUR, znesek odvetniških storitev tožeče stranke znaša 3.875,57 EUR, s prištetim 22 % DDV 4.728,20 EUR. Glede na končni uspeh 11,65 % (tožeča stranka je zahtevala 84.293,13 EUR, uspela pa je z zneskom 9.821,17 EUR) pa 550,83 EUR. Stroškov preostalih pripravljalnih vlog višje sodišče ni priznalo, saj je ocenilo, da za pravdo niso bili potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).

23. Na smiselno enak način kot tožeči stranki je višje sodišče odmerilo tudi pravdne stroške tožene stranke. In sicer ji je priznalo odvetniške stroške: za priglasitev pooblastila 50 točk (četrta točka tar. št. 19 OT), za pripravljalno vlogo z dne 9. 6. 2011 600 točk (tretja točka tar. št. 19 OT), za pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2011 600 točk (tretja točka tar. št. 19 OT), za pripravljalno vlogo z dne 30. 11. 2011 600 točk (tretja točka tar. št. 19 OT; v tej vlogi je tožena stranka tudi predlagala podaljšanje roka, zato ji ne pripada še dodatnih 50 točk), za pripravljalno vlogo z dne 22. 12. 2014 600 točk (tretja točka tar. št. 19 OT), za prvi narok za glavno obravnavo z dne 15. 6. 2011 1200 točk (prva točka tar. št. 20 OT) in trajanje 50 točk (prvi odstavek 7. člena OT), za narok z dne 14. 10. 2011 600 točk (druga točka tar. št. 20 OT) in za trajanje 100 točk (prvi odstavek 7. člena OT), za narok z dne 16. 12. 2011 600 točk (druga točka tar. št. 20 OT), za narok z dne 10. 2. 2015 600 točk (druga točka tar. št. 20 OT) in trajanje 50 točk, več tožena stranka ne zahteva (prvi odstavek 7. člena OT), za narok z dne 10. 3. 2015 še 600 točk (druga točka tar. št. 20 OT), ne pa tudi za trajanje, saj je narok trajal manj kot pol ure (tretji odstavek 7. člena), 5 x 40 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja (četrti odstavek 7. člena OT; in ne 5x po 80 točk, saj po javno dostopnih podatkih, vir: Google maps, pot od odvetniške pisarne do Okrožnega sodišča v Kranju v eno smer traja pol ure – da bi trajala dalj časa, tožena stranka ni izkazala), za vlogo za preložitev naroka 50 točk (četrta točka tar. št. 19 OT), za dopolnitev dokaznega predloga 50 točk (četrta točka tar. št. 19 OT), za prejem odločb in poročilo stranki trikrat po 50 točk (prvi odstavek tar. št. 40; da bi bilo za poročilo potrebno več časa, tožena stranka ni izkazala), za pritožbo zoper sodbo 1500 točk (tar. št. 21 OT), ter 92 točk za materialne stroške (tretji odstavek 13. člena OT). Skupno število točk tako znaša 8.292. Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,459 EUR vsota odvetniških stroškov znaša 3.806,03 EUR. K temu pa je višje sodišče prištelo še strošek kilometrine v višini 133,20 EUR (5x 0,37 x 72 km – pri razdalji so upoštevani javno dostopni podatki glede dolžine poti, vir Google maps), ter vse skupaj povečalo za 22 % DDV (torej na 4.805,86 EUR) in k dobljenemu znesku prištelo še takso za odgovor na tožbo v znesku 381,84 EUR in takso za pritožbo v znesku 196,42 EUR. Skupaj priznani stroški tožene stranke tako znašajo 5.384,12 EUR. Glede na 88,35 % uspeh pa 4.756,87 EUR. Za stroške preostalih (pripravljalnih) vlog je višje sodišče ocenilo, da za pravdo niso bili potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).

24. Po medsebojnem pobotanju mora torej tožeča stranka toženi stranki povrniti 4.206,04 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni od prejema te odločbe. V tem delu je zato višje sodišče v IV. točki izreka odločbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

25. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o tem odpadla.

Glede odločitve, da se ugovor na zapisnik zavre: Sodišče prve stopnje je v V. točki izpodbijane odločbe sprejelo odločitev, ki se po vsebini nanaša na vodstvo glavne obravnave. Te odločitve pa je sodišče upravičeno sprejemati v obliki sklepov (prim. smiselno četrti odstavek 298. člen ZPP), zato je višje sodišče to odločitev (kljub nasprotnim prizadevanjem pritožnice) vzdržalo v veljavi (2. točka 365. člena ZPP).