Jedro

Tožeča stranka ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe ni predložila nikakršnih nadaljnjih dokazil, zlasti ne o tem, kakšen je obseg prihodkov iz njene dejavnosti kot agencije za zagotavljanje dela in skupen obseg prihodkov od vseh njenih registriranih dejavnosti, zato navedenega zaključka, da nastanek težko popravljive škode ni dovolj izkazan, tožeča stranka v pritožbenem postopku po presoji Vrhovnega sodišča ne more uspešno izpodbiti s splošnimi navedbami o poslabšanju njenega ekonomskega položaja zaradi posledic gospodarske krize na področju gradbeništva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 62/2010) zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala zadržanje izvršitve odločbe tožene stranke z dne 1. 6. 2010, oziroma zadržanje učinkovanja pravnih posledic omenjene odločbe tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu toženi stranki prepove izbris tožeče stranke iz registra agencij za zagotavljanje dela.

2. Z izpodbijano prvostopenjsko upravno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožeča stranka izbriše iz registra agencij za zagotavljanje dela, ker je registrirana kot agencija za zagotavljanje dela in ne izpolnjuje pogojev, ki jih opredeljujejo določila 6. b člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti – ZZZPP in določila osmega odstavka 4. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev – ZZDT. Pretežno število oseb – tujcev, ki so zaposleni pri tožeči stranki in s katerimi le-ta kot agencija zagotavlja delo drugim delodajalcem, namreč nima dovoljenja za delo za dobo treh let in v Republiki Sloveniji nima stalnega, pač pa začasno prebivališče. 3. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljuje svojo odločitev z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni dovolj izkazala, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala pri njej težko popravljiva škoda, saj iz listin, ki jih je tožeča stranka priložila zahtevi za izdajo začasne odredbe, ni mogoče ugotoviti, kakšno je razmerje oziroma kolikšen delež prihodkov se bo tožeči stranki zmanjšal iz naslova zagotavljanja dela drugim naročnikom in kolikšen delež prihodkov tožeča stranka pridobiva iz svojih drugih registriranih dejavnosti.

4. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se predlagana začasna odredba izda in da se ji priznajo stroški pritožbenega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni posledic izvršitve izpodbijane odločbe upoštevati, da se gradbeništvo nahaja v globoki krizi in da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka lahko prihodek pridobivala tudi s tem, da bi sama neposredno izvajala gradbena dela za druge naročnike. Meni, da so zatrjevane težko popravljive posledice v njenem primeru takšne, da je nastanek težko popravljive škode zanjo več kot dovolj izkazan.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.

7. Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode. Dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Enako to velja tudi za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, to je ureditvene začasne odredbe, za kar po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru dejansko gre.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ni verjetno izkazala. Sodišče prve stopnje je jasno in po presoji Vrhovnega sodišča pravilno obrazložilo, zakaj meni, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni v 32. členu ZUS-1 predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče se strinja z njegovim zaključkom, da zgolj na podlagi predloženih kopij pogodb o poslovnem sodelovanju oziroma posredovanju dela ter na podlagi navedbe tožeče stranke, da iz dejavnosti agencije za zagotavljanje dela pridobiva polovico svojih prihodkov, še ni mogoče zanesljivo sklepati, da bi izvršitev izpodbijane odločbe dejansko pomenila za tožečo stranko težko popravljivo škodo. Tožeča stranka namreč ni predložila ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe nikakršnih nadaljnjih dokazil, zlasti ne o tem, kakšen je obseg prihodkov iz njene dejavnosti kot agencije za zagotavljanje dela in skupen obseg prihodkov od vseh njenih registriranih dejavnosti, zato navedenega zaključka, da nastanek težko popravljive škode ni dovolj izkazan, tožeča stranka v pritožbenem postopku po presoji Vrhovnega sodišča ne more uspešno izpodbiti s splošnimi navedbami o poslabšanju njenega ekonomskega položaja zaradi posledic gospodarske krize na področju gradbeništva.

9. Pritožbeno sodišče je v razlogih tega sklepa presodilo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

10. Vrhovno sodišče je s sklepom pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

11. Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 152. členom ZPP in 22. členom ZUS-1).