Jedro

Pri presoji dolžnosti sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) je treba v vsakem konkretnem primeru upoštevati tudi dolžnost strank, da skrbno oblikujejo tožbeni zahtevek in ga prilagodijo dejanskim okoliščinam, na katere se sklicujejo (in obratno). Drugačno stališče bi lahko aktivnosti sodišča v pravdi približalo odvetniškim, kar je v nasprotju z ustavnim načelom o nepristranosti sojenja (23. čl. URS).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo razširitev tožbe na J. B. (1. tč. izreka) ter dovolilo dopolnitev tožbe na list. št. 28 spisa (2. tč. izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo denarne vrednosti nekaterih nepremičnin, vpisanih v vl. št. 23, k. o. ... ter vl. št. 305, k. o. ..., ter tožbeni zahtevek zoper drugega toženca za razveljavitev darilne pogodbe z dne 3. 4. 2003 v obsegu prikrajšanja nujnega deleža tožnic in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (I. tč. izreka). Zavrnilo je tudi pobotni ugovor prve toženke (II. tč. izreka) ter odločilo o pravdnih stroških (III. tč. izreka).

(2) Zoper 1. tč. sklepa ter I. in III. tč. sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnici. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške. Menita, da sta podali vsa pravno relevantna dejstva; predvsem sta navedli, da je pokojna (njuna mati) vse svoje premoženje na podlagi dveh darilnih pogodb odsvojila že za časa življenja, to premoženje (nepremičnine) pa sta tudi označili z zemljiškoknjižnimi podatki. Nepremičnine, ki so bile predmet darilne pogodbe z dne 29. 4. 2004, predstavljajo zaščiteno kmetijo, zato gre pritožnicama nujni delež v denarju, kot sta to zahtevali s tožbo. Pri tem sicer res nista določili zneska prikrajšanja, ki ga zahtevata, sta pa v zvezi s tem predlagali izvedenca. Zasebnega izvedenca nista mogli angažirati, saj njegove ugotovitve ne bi predstavljale dokaza, pač pa le trditve; poleg tega bi jima nastali stroški, ki v pravdi ne bi bili priznani. V kolikor je sodišče štelo, da je zahtevek nepopoln, bi ju moralo pozvati na njegovo dopolnitev oziroma bi moralo to storiti v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodišče bi ju moralo opozoriti tudi na pomanjkljivost trditvene podlage. Opozarjata še, da tožbe sploh nista razširjali na J. B.. Prav tako nista navedli, da naj bi zapustnica podarila nepremičnine, vpisane v vl. št. 934, k. o. ..., kot je to zapisano v izpodbijani sodbi.

(3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Tožnici sta v predmetni pravdi iz naslova prikrajšanja nujnega deleža postavili dva zahtevka. Od prve toženke sta zahtevali plačilo 2/8 (1/8 vsaki tožnici) denarne vrednosti nepremičnin, ki jih je zapustnica do ½ podarila prvi toženki z darilno pogodbo z dne 29. 4. 2004 (nepremičnine sta opredelili z zemljiškoknjižnimi podatki). Takšen zahtevek je nesklepčen že zato, ker ne vsebuje oblikovalnega dela – zahtevka na razveljavitev pravnih učinkov darilne pogodbe proti tožnicama, in sicer v tolikšnem delu, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnih deležev. Ker oblikovalnega zahtevka nista postavili, obravnavana darilna pogodba še vedno velja (saj ni bila izpodbita), posledično pa je dajatveni zahtevek neutemeljen. Pri tem ne gre za situacijo, ki bi sodišče prve stopnje zavezovala k aktivnostim v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP ); to velja še toliko bolj v konkretnem primeru, ko imata tožnici odvetnika.

Upoštevati je namreč treba tudi dolžnost strank, da skrbno oblikujejo tožbeni zahtevek in ga prilagodijo dejanskim okoliščinam, na katere se sklicujejo (in obratno). Drugačno tolmačenje opisanega položaja bi lahko aktivnosti sodišča v pravdi približalo odvetniškim, kar je v nasprotju z ustavnim načelom o nepristranosti sojenja (23. čl. Ustave Republike Slovenije, Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami ). Poudariti velja, da tožba ni nepopolna, kot sicer zmotno, a neodločilno sklepa sodišče prve stopnje. Tožbene trditve namreč povsem jasno omogočajo individualizacijo zahtevka ter njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, zato določbe 108. čl. ZPP

o postopanju z nepopolnimi vlogami ne pridejo v poštev. Glede na vse navedeno pritožnicam tudi ne more koristiti sicer umljivo stališče, da bi ju moralo sodišče prve stopnje opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago (podatki o vrednosti podarjenih nepremičnin, ki bi sodišču omogočali izračun vrednosti prikrajšanega nujnega deleža) in na opredelitev zahtevka z denarnim zneskom, ki ga zahtevata od prve tožnice. Utemeljenost zahtevka bi namreč navkljub takšni dopolnitvi še vedno ovirala veljavna darilna pogodba.

(6) O potrebnosti postavitve tako oblikovalnega kot dajatvenega zahtevka v zadevah prikrajšanja nujnega deleža je očitno seznanjena tudi odvetnica tožnic, saj je prav tak zahtevek postavila zoper drugega toženca. Vendar tudi ta zahtevek ni sklepčen. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, drugi toženec (vnuk pokojne) ni dedič in concreto – oseba, ki bi bila po zakonitem dednem redu dedovanja v konkretnem primeru upravičena dedovati. N epremičnine mu je pokojna podarila dne 3. 4. 2003, torej dobra tri leta in tri mesece pred njeno smrtjo, istega leta pa se je drugi toženec tudi vpisal v zemljiško knjigo. Vrnitev darila torej od njega ni več mogoče zahtevati (5. odst. 28. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami ).

(7) Dejstvo, da je pokojna mati prvi toženki (in njenemu možu) podarila tudi nepremičnino, vpisano v vl. št. 934, k. o. ..., izhaja iz fotokopije zadevne darilne pogodbe, ki sta jo predložili tožnici (A 11). Čeprav je res, da je to dejstvo sodišče prve stopnje ugotovilo mimo trditvene podlage (kršitev razpravnega načela; 7. čl. ZPP), to v ničemer ni vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe. Ker ta nepremičnina ni povzeta v izrek, ugotovitev (tudi) njene daritve za odločitev v konkretni zadevi ni odločilna. Od ugotovljenega dejstva (na katerega se sodišče prve stopnje niti ni oprlo) nadalje ni odvisna utemeljenost že pojasnjenih razlogov, ki narekujejo zavrnitev tožbenega zahtevka, zato opisana kršitev določb pravdnega postopka ni bistvena (1. odst. 339. čl. ZPP).

(8) Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu (1. odst. 86. čl. ZPP). Tožnici sta tožbo zoper prvo toženko in drugega toženca vložili po svoji odvetnici, nato pa sta jo z osebno vlogo želeli razširiti še na J. B. (moža prve toženke, ki mu je pokojna podarila ½ delež nepremičnin, vpisanih v vl. št. 23, k. o. ... in ½ delež nepremičnin, vpisanih v vl. št. 305, k. o. ...). Gre za lastnoročno napisano vlogo z dne 24. 6. 2008 (list. št. 22 in 23), ki vsebuje podpisa obeh tožnic. Odvetnica jo je očitno spregledala, vsekakor pa ni oporekala njeni pristnosti (ne tekom postopka na prvi stopnji ne v pritožbi). Sodišče prve stopnje je torej o razširitvi tožbe moralo odločati.

(9) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (tč. I. in III. izreka) in sklepa (tč. 1 izreka) preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da sta tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ju je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(10)

Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosita stroške pritožbenega postopka pritožnici, saj s pritožbo nista uspeli.