Jedro

Za sprejem prisojenih stroškov je odvetnik upravičen že na podlagi splošnega pooblastila za pravdo (95. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Za sprejem s sodbo prisojenega zneska pa mora, ker gre za posel materialnega prava, imeti odvetnik pooblastilo kot izpolnitveni upravičenec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba glede odločitve o zamudnih obrestih tako s p r e m e n i, da mora toženec plačati tožeči stranki od glavnice 10.950,14 EUR za čas od 22.06.1999 do plačila zamudne obresti po splošni obrestni meri zamudnih obresti, ki je predpisana v Republiki Avstriji, vendar ne več kot 18%; sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. opr.št. I 423/99 z dne 22.06.1999 v veljavi v 2. točki izreka tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 10.950,14 EUR z 18% letnimi zamudnimi obrestmi po prodajnem tečaju Banke d.d. za EUR na dan plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 42.116,31 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.06.1999 dalje do plačila, vse pa na račun pooblaščenke tožeče stranke, pri N. št. 02010-0253805316, v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe. Tožencu je naložilo tudi, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 255.610,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.11.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh, na račun pooblaščenke, odvetnice.

Zoper sodbo se je toženec pritožil, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da sodba ni pravilna in zakonita. Dejstvo je, da se toženec naroka za glavno obravnavo ni udeležil, ne drži pa, da izostanka ni opravičil, toženec je bolnik, invalidsko upokojen, življenjsko tveganje zanj predstavljajo situacije, ki so za zdravega človeka sicer povsem običajne. Zdravstveno stanje toženca zelo niha in se zato naroka ni mogel udeležiti ter je opravičilo po faksu posredovala žena toženca, pa ga sodišče zmotno ni upoštevalo. Na kritično zdravstveno stanje je sicer v postopku opozoril že dotedanji pooblaščenec. Pritožbi prilaga tudi opravičilo toženca, poslano po faksu dne 26.11.2003, potrdilo o poslanem faksu, račun Pošte Slovenije za oddani faks, predlaga tudi zaslišanje žene, ki je opravičilo oddala ter osebne zdravnice, zdravnika dr. K., kot tudi zaslišanje toženca. Ker ni bilo upoštevano opravičilo toženca, je kršen postopek, saj se tožencu ni omogočilo, da bi podane navedbe dokazoval s svojim zaslišanjem ter je zato tudi dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno ter zato tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče se sklicuje na uporabo ODZ v zvezi z določili Zakona o mednarodnem zasebnem pravu, po drugi strani pa se sklicuje na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Če že sodišče presoja pravno razmerje, čeprav gre v konkretnem primeru za spor z mednarodnim elementom, po določbah ZOR, pa je to razmerje potrebno presoditi po določbah o naročilu (mandat) in ne pogodbi o delu. Ne drži, da zastaranje ni nastopilo, saj je že iz same specifikacije računa tožeče stranke, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, razvidno, da ne gre za nedeljivo terjatev. Iz računa je viden točen datum oprave posamezne storitve, vrsta storitve, uporabljena tarifa in zaslužek za posamezno opravljeno storitev. Napačna je zato ugotovitev sodišča, da gre za nedeljivo terjatev in so zato terjatve za storitve, opravljene pred 16.06.1996, ker je bil predlog za izvršbo vložen 16.06.1999, zastarale. Glede zastopanja pa je bistven element tudi dogovor o plačilu storitve. V tem delu si navedbe pravdnih strank nasprotujejo in zato bi sodišče moralo izvesti dokazni postopek. Glede dogovora o plačilu ne obstojijo pisni dokazi in takega pisnega dogovora ni bilo, sta pa stranki sklenili ustni dogovor. V tej smeri je toženec podal navedbe, predlagal dokaz s svojim zaslišanjem in je ta dokaz sodišče neutemeljeno opustilo. Tudi ne drži, da je bila nesporna višina odvetniških storitev, ker tožena stranka ni prerekala te višine. Tožena stranka je ugovarjala samemu temelju, tak ugovor razumljivo vsebuje tudi ugovor glede višine. Sodišče višine ni preverjalo. Sodišče je dolžno tudi po uradni dolžnosti ugotoviti vsebino tujega prava (12. čl. ZMZPP). Iz pomanjkljivih razlogov sodbe pa ni mogoče ugotoviti, na katero materialno pravo opira sodišče odločitev o ceni posamezne storitve, oziroma o uporabi prodajnega menjalniškega tečaja N. za EUR. Sicer se sodišče sklicuje na listinske dokaze, toda prevedene listine potrjujejo le opravo storitve, nobena pa ne potrjuje vsebine dogovora o plačilu. Sodišče nekritično sledi navedbam tožeče stranke tudi glede zamude, ko ob tem še ugotavlja, da toženec ni ugovarjal obrestnemu zahtevku. Tudi ni mogoče ugotoviti, na katero materialno podlago sodišče opira odločitev o 18% letni obrestni meri. Po analogiji s 399. čl. ZOR bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do vpoglednih obresti, ki jih za devizne hranilne vloge priznava banka v kraju izpolnitve in je konec koncev izpolnitev zahtevana v Republiki Sloveniji. Tudi ni razlogov glede odločitve, da mora toženec vtoževani znesek nakazati pooblaščenki tožeče stranke. Le-ta bi bila lahko v notranjem razmerju s svojo stranko upravičena do sprejema, iz pravne podlage spora pa ne izhaja zaveza tožene stranke za izpolnitev pooblaščenki. Nepravilna je tudi odločba o stroških, podana je bistvena kršitev, saj razlogov sodbe ni mogoče preveriti, torej kako je ugotovilo sodišče pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.530 točk oziroma 168.300,00 SIT.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožencu z nezakonitim postopanjem namreč po mnenju pritožnika ni bila dana možnost obravnavanja (8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), sodišče ni pravilno postopalo, ko ni ugodilo predlogu toženca, da preloži narok, saj je bil zato podan upravičen razlog, toženčeva bolezen. Ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče res lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi (1. odst. 115. čl. ZPP). Na narok je toženec bil vabljen, pravočasno, narok je sodišče namreč opravilo dne 26.11.2003, toženec pa je vabilo na narok prejel že 08.11.2003. Sodišče je narok pričelo ob 08.30 uri in ga zaključilo ob 08.50 uri (zapisnik o naroku za glavno obravnavo). Predlog za preložitev pa je toženec po faksu poslal, vendar šele ob 09.24 uri istega dne. Ker torej toženec ni do naroka, torej pravočasno, prosil za preložitev, neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da naroka ni preložilo. Nezmožnost, da se zaradi nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja stranka udeleži naroka, o čemer ne more sodišča pravočasno obvestiti, je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, česa takega pa toženec niti ni navajal in takega predloga tudi ni podal. Prvostopenjsko sodišče je pravilno, glede na določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) uporabilo tuje, avstrijsko pravo, saj je razmerje s tem pravom najtesneje povezano (20.čl. ZMZPP), in za stranki okoliščina, da je potrebno uporabiti tuje, avstrijsko pravo, ves čas postopka niti ni bila sporna. To ni sporno niti za pritožnika v pritožbi. Meni le, da bi sodišče moralo, če bi materialno pravo pravilno uporabilo, zaključiti, da je nastopilo vsaj glede dela zahtevka zastaranje. Ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je zastaralni rok v takem primeru trileten (gre namreč za terjatev odvetnikov zaradi poplačila njihovih storitev in nadomestila njihovih stroškov, ki zastarajo v treh letih - paragraf 1486, alinea 6 Občega državljanskega zakonika - ODZ oz. ABGD). Za zastaranje se namreč uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla oz. pravnega dejanja (8. čl. ZMZPP). Tudi ne drži, da je terjatev deljiva, dogovorjena storitev je bila opravljena takrat, ko je bila dokončana celotna dejavnost, ko je odvetnik prenehal z zastopanjem stranke, od tedaj do vložitve predloga tri leta niso potekla. Pred tem je namreč odvetnik še bil v položaju, ko je v skladu s svojimi dolžnostmi v sodnem postopku zastopal interese svoje stranke, toženca, in tako navedeno določbo tolmači tudi avstrijska sodna praksa, kot je razvidno tudi iz pojasnila Zveznega ministrstva za pravosodje Republike Avstrije z dne 05.09.2005, ki ga je glede vsebine tujega prava, ki ga je treba uporabiti, pritožbeno sodišče zahtevalo od ministrstva, pristojnega za pravosodje, v smislu 12. čl. ZMZPP. Pritožnik nadalje v pritožbi pravilno opozarja, da je bistveni element dogovora o zastopanju tudi dogovor o plačilu storitve. Ne drži pa, da so si glede tega navedbe pravdnih strank nasprotovale. Toženec je, kot je poudarilo že prvostopenjsko sodišče, ko je kot dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, navedel, da sta bila za zastopanje v pravdi 22 Cg 212/93 F pri Deželnem sodišču v Celovcu dolžnik in upnik dogovorjena tudi o plačilu odvetniških storitev. Toženec mora zato tožeči stranki, ki je naloženi posel prevzela, za to plačati (paragraf 1002 in naslednji ODZ). Ob tem je toženec sicer trdil, da je bilo v prejšnjih poslih med upnikom in dolžnikom izkazano s strani dolžnika (sedaj toženca) preplačilo odvetniških storitev v tolikšni meri, da sta se upnik in dolžnik dogovorila, da dolžnik plača le materialne stroške oziroma izdatke, ki jih bo upnik imel zaradi plačevanja sodnih taks, predujmov... Teh, tudi sicer pavšalnih trditev, pa v postopku ni dokazal. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da cena odvetniških storitev kot jo je navedel upnik oz. sedaj tožeča stranka v postopku, za toženca ni bila sporna. Višini terjatve ugovarja toženec šele v pritožbi, kar pa je prepozno. Te ugovore bi moral podati že v postopku na prvi stopnji, ker jih ni, se s tem vprašanjem sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodišče nekritično sledi navedbam tožeče stranke glede zamude. Toženec je zavezan plačati zamudne obresti od 22.06.1999 dalje, to je od dne, ko je vložen predlog za izvršbo. Od tedaj je toženec v zamudi, saj ga je tožeča stranka na plačilo pozvala, v primeru zamude pa mora plačati tudi obresti, določene v zakonu (paragraf 1333 ODZ). Utemeljeno opozarja toženec v pritožbi le, da iz sodbe ni mogoče ugotoviti, na katero materialno podlago sodišče opira odločitev o 18% letni obrestni meri. Res tožeča stranka ni v tožbi trdila, da bi se s tožencem dogovorila za določeno višino zamudnih obresti in tudi ne, da bi obstajale okoliščine, ki bi narekovale utemeljeno zahtevo za plačilo višje obrestne mere zamudnih obresti od predpisane splošne obrestne mere v Republiki Avstriji (obresti so akcesorna terjatev, zato je zanje tudi uporabiti tuje pravo - 27. čl.ZMZPP). Utemeljeno lahko zahteva le zamudne obresti po predpisani splošni obrestni meri v Republiki Avstriji, ki pa se v časovnem obdobju spreminja. Ker v tem obsegu materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodilo, da je glede obrestne mere izrek ustrezno spremenilo, glede na postavljeni tožbeni zahtevek je tožeča stranka omejena, ne more zahtevati več kot 18%. V primeru prisilne izterjave pa bo morala tožeča stranka predložiti dokaze o predpisani višini splošne obrestne mere v Republiki Avstriji za obdobje od 22.06.1999 do dneva plačila oziroma prisilne izterjave. S sodbo je tožencu naloženo, da vtoževani znesek nakaže pooblaščenki tožeče stranke. Za sprejem prisojenih stroškov je odvetnik upravičen že na podlagi splošnega pooblastila za pravdo (95. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Za sprejem s sodbo prisojenega zneska pa mora, ker gre za posel materialnega prava, imeti odvetnik pooblastilo kot izpolnitveni upravičenec. Vendar pa ugovora, da pooblaščenka ne bi bila za prejem izpolnitve aktivno legitimirana, v postopku na prvi stopnji toženec ni podal. Gre sicer za ugovor materialnega prava, vendar pa je le-ta vezan na dejstva in dokaze. Zato je tak ugovor, podan v pritožbi, prepozen (337. čl. ZPP) in gre tudi sicer za postopek, začet s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko sodišče odloča o pravilnosti sklepa o izvršbi z obravnavanjem pravočasnega ugovora (55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju in 436. čl. ZPP). Nobene ovire tudi ni, da tožeča stranka zahteva plačilo v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju banke, ki bo veljal na dan plačila. Neutemeljeno pritožnik napada tudi odločbo o stroških, saj je odmera razvidna iz stroškovnika v spisu. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo v obrestnem delu spremenilo, sicer pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ker tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. odst. 358. in 353. čl. ZPP).

Toženec mora sam trpeti pritožbene stroške, saj v pretežnem obsegu s pritožbo ni uspel (154. in 165.čl. ZPP).