Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da aparat ni deloval pravilno (kar nedvomno pomeni kršitev zdravstvenih standardov) in, da so imeli z njim težave že pred tožnikovo operacijo. Očitno torej je, da je bilo težave za pričakovati, škodi pa bi se dalo izogniti ob večji skrbnosti, ki se zahteva od delavcev bolnišnice kot strokovnjakov. Bolnišnica je torej s tem dogodkom lahko računala in bi ga lahko preprečila. Ker tega ni storila, je kriva. Ne gre za to, ali so zdravniki tožnika pred operacijo obvestili o izjemnih, redkih in malo verjetnih posledicah, kot to skuša prikazati revizija, pač pa za to, da so operativni poseg izvedli z aparatom, ki ni deloval povsem brezhibno. Zavarovanka toženke odgovarja za ravnanje svojih delavcev. Toženka ni uspela dokazati, da njena zavarovanka oziroma delavci, za katere odgovarja, ni kriva.

Ni podana objektivna odgovornost zavarovanke toženke. Ob pravilnem delovanju aparat ta ne pomeni večje nevarnosti za okolico, ki se ji imetnik ob vsej svoji skrbnosti ne bi mogel izogniti in jo preprečiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanka toženke Splošna bolnišnica ... odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri operaciji 9.12.1997, in toženki naložilo v plačilo 6.400.000 SIT (sedaj 26.706,73 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 750.000 SIT za telesne bolečine, 3.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 2.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 500.000 SIT za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Toženko je še zavezalo k povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je tako z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je podana krivdna in objektivna odgovornost zavarovanke toženke, kot tudi z odmero odškodnine.

Toženka je vložila revizijo zoper izpodbijano sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zavarovanki toženke ni mogoče očitati odgovornosti za tožnikove pooperativne posledice. V poteku zdravljenja kot tudi pri poteku operativnega posega ni bilo znakov malomarnosti ali elementov opustitev s strani zavarovanke, kakor tudi njenih delavcev. Pri tožniku gre za tipično in možno intraoperativno komplikacijo. Vsak operativni poseg je povezan z določenim rizikom. Tudi pri korektnem izvajanju operativnega posega lahko pride do zapletov. Jamstvo toženke po sklenjeni zavarovalni pogodbi je podano le, če je škoda posledica opustitve ali deliktnega ravnanja zavarovanke, ne pa za možne medicinske zaplete, ki so v določenem odstotku izvršenih operativnih posegov znani in pričakovani. Sodišči sta napačno uporabili določbe 173., 174. in 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89) glede objektivne odgovornosti, kot tudi krivdne odgovornosti zavarovanke. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje) so naslednji:- Med operativnim posegom na obraznem mišičnem tkivu je prišlo do težav v delovanju elektroresektorja, s katerim se je izvajal poseg pa je bilo to sicer mogoče, vendar je aparat hkrati začel proizvajati preveliko količino toplotne energije, ki je prešla v okoliško tkivo, in povzročila okvaro bližnjega obraznega živca. - Neposredno pred obravnavanim operativnim posegom so imeli zdravniki in operaterji s tem aparatom težave. Bil je sicer nov, vendar je imelo zdravstveno osebje ob njegovi uporabi težave. - Do poškodbe tožnikovega obraznega živca je lahko prišlo zato, ker aparat ni deloval tako, kot se je pričakovalo in zahtevalo.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem revizije, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanke toženke. Ob pravilnem delovanju aparat ne pomeni večje nevarnosti za okolico, ki se ji imetnik ob vsej svoji skrbnosti ne bi mogel izogniti in jo preprečiti. Temelj odgovornosti je subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost pa je izjema, ki je na kaže širiti.

Drugače pa je s krivdno odgovornostjo. Revizijsko sodišče soglaša s pritožbenim in prvostopenjskim sodiščem, da je le-ta podana. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da aparat ni deloval pravilno (kar nedvomno pomeni kršitev zdravstvenih standardov) in, da so imeli z njim težave že pred tožnikovo operacijo. Očitno torej je, da je bilo težave za pričakovati, škodi pa bi se dalo izogniti ob večji skrbnosti, ki se zahteva od delavcev bolnišnice (najmanj, kar lahko posameznik pričakuje, je, da aparati pravilno delujejo) kot strokovnjakov. Bolnišnica je torej s tem dogodkom lahko računala in bi ga lahko preprečila. Ker tega ni storila, je kriva. Ne gre za to, ali so zdravniki tožnika pred operacijo obvestili o izjemnih, redkih in malo verjetnih posledicah, kot to skuša prikazati revizija, pač pa za to, da so operativni poseg izvedli z aparatom, ki ni deloval povsem brezhibno. Zavarovanka toženke odgovarja za ravnanje svojih delavcev. Toženka ni uspela dokazati, da njena zavarovanka oziroma delavci, za katere odgovarja, ni kriva.

V reviziji je sporna tudi višina odškodnine za štiri vrste nepremoženjske škode za tožnika. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je pri takrat eno leto starem tožniku prišlo do ohromitve desnega obraznega živca. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano (glej 7. do 10. stran sodbe sodišča prve stopnje). Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 750.000 SIT (sedaj 3.129,69 EUR), za strah 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.500.000 SIT (sedaj 14.605,24 EUR) pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja 6.400.000 SIT (sedaj 26.706,73 EUR), ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 41,3 takratnih povprečnih neto plač. Ob upoštevanju odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode, tožniku prisojeni znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za njegovo nepremoženjsko škodo. Zato se toženka neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007) toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.