Jedro

V konkretnem primeru ni izpolnjen pogoj iz 157. člena Ustave, ki upoštevaje načelo subsidiarnosti upravnega spora določa pristojnost upravnega sodišča za odločanje o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, kot tudi posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le subsidiarno, in sicer v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretni zadevi ni podan pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva, saj je tožnici, kljub napačnemu pravnemu pouku, zagotovljeno sodno varstvo pred krajevno pristojnim delovnim sodiščem v skladu z določilom 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Pri izpodbijani drugostopni odločbi tudi sicer ne gre za javnopravni in oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, ampak gre za odločitev tožene stranke o pritožbi v zvezi z odločitvijo prvostopnega organa, ki neposredno vpliva na pravice tožnice iz naslova delovnega razmerja v svojstvu opravljanja funkcije državnega pravobranilca, ki so delovnopravne narave. Zoper tako odločitev pa je na podlagi 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 stvarno pristojno delovno sodišče v individualnih delovnih sporih.

Izrek

1.Upravno sodišče Republike Slovenije se v tej zadevi izreče za stvarno nepristojno.

2.Po pravnomočnosti sklepa se zadeva odstopi pristojnemu Delovnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Generalni državni pravobranilec je na podlagi določil 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Uradni list RS, št. 95/07 in nadaljnji) in Zakona o začasnem znižanju plač funkcionarjem (ZZZPF, Uradni list RS, št. 20/09) odločil, da se tožnici plača začasno zniža za obdobje od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2010 za znesek v višini 4% njene osnovne plače. Zoper ta akt je tožnica vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno z odločbo št. ... z dne 9. 7. 2009. S pravnim poukom stranko poučuje, da je zoper to odločbo dopusten upravni spor v roku 30 dni od njenega prejema pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani.

Tožnica v tožbi z dne 12. 8. 2009 navaja, da je bilo z izpodbijanim aktom kršeno določilo 5. odstavka 42. člena Zakona o državnem pravobranilstvu, ki določa, da se državnemu pravobranilcu osnovna plača med trajanjem funkcije ne sme znižati, razen v primerih, ki jih navedeni zakon določa z določili 49. člena. Ker pa je bila tožnici osnovna plača znižana na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Zakona o začasnem znižanju plač funkcionarjem, ne pa na podlagi določil Zakona o državnem pravobranilstvu, tožnica meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Prav tako meni, da je pri odločanju tožene stranke podana bistvena kršitev določb postopka, ker tožena stranka pri odločitvi o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper navedeno prvostopno odločbo, kljub obširni obrazložitvi, ni odgovorila na edini pritožbeni razlog tožeče stranke v zvezi z zatrjevano kršitvijo materialnega prava, zaradi česar tožnica meni, da je nezakonita tudi drugostopna odločba. Sodišču predlaga, da v celoti odpravi tako drugostopno odločbo tožene stranke kot tudi prvostopno odločbo, s katero je bila tožnici plača dejansko znižana, podrejeno pa predlaga, da sodišče odpravi drugostopno odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje in da toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov tega postopka, skupaj z zamudnimi obrestmi.

K točki 1: Upravno sodišče RS se je izreklo za nepristojno iz naslednjih razlogov: Sodišče v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), s katerim je povzeto določilo 1. odstavka 157. člena Ustave, odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa (poseben) zakon. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje le tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v upravnem postopku izdaje akta. Upoštevaje določilo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeta določba 2. odstavka 157. člena Ustave RS, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov (in dejanj), s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Po mnenju sodišča v konkretnem primeru ni izpolnjen navedeni pogoj iz 157. člena Ustave, ki upoštevaje načelo subsidiarnosti upravnega spora določa pristojnost upravnega sodišča za odločanje v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, kot tudi posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le subsidiarno, in sicer v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V konkretni sporni zadevi pa po oceni sodišča ni podan pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva, saj je tožnici, kljub drugačnemu oziroma napačnemu pravnemu pouku v izpodbijani drugostopni odločbi, zagotovljeno sodno varstvo pred krajevno pristojnim delovnim sodiščem v skladu z določilom 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04), ki med drugim določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki (točka b).

Ne glede na napačen pravni pouk v izpodbijani drugostopni odločbi, pri katerem tudi sicer ne gre za javnopravni in oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, ampak gre za odločitev tožene stranke o pritožbi tožnice v zvezi z odločitvijo prvostopnega organa, ki neposredno vpliva na pravice tožnice iz naslova delovnega razmerja v svojstvu opravljanja funkcije državnega pravobranilca, ki so delovnopravne narave. Zoper tako odločitev pa je na podlagi 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, dalje ZDSS-1) stvarno pristojno delovno sodišče v individualnih delovnih sporih. Navedeno pomeni, da je tožnici sodno varstvo v konkretnem primeru zagotovljeno pred krajevno pristojnim delovnim sodiščem v Ljubljani.

K točki 2: Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani ugotavlja, da iz razlogov, navedenih pod točko 1, ni stvarno pristojno za reševanje predmetne sporne zadeve. Zato je na podlagi 19. člena in 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo), ki ju je uporabilo na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1, odločilo, da zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Ljubljani, kjer je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.