Jedro

Pri odmeri nagrade odvetniku po 1. točki tar. št. 33 Odvetniške tarife (OT) je treba vedno upoštevati le višino prijavljene terjatve stranke (upnika), ki jo odvetnik zastopa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 518/2021 z dne 8. 9. 2021, s katerim je toženka odločila o obračunu storitev brezplačne pravne pomoči, ki jih je izvajala tožnica.

2.Po presoji Upravnega sodišča je toženka pri odmeri nagrade za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti v stečajnem postopku tožnici pravilno upoštevala le znesek v višini prijavljene terjatve upnice in ji tako pravilno priznala nagrado zgolj v višini 125 točk po 1. in 5. točki tar. št. 33 (takrat veljavne) Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in tar. št. 18 OT. Poudarilo je, da 1. točka tar. št. 33 OT določa, da se nagrada za sestavo predloga za začetek prisilne poravnave ter za uvedbo stečaja in ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka odmeri po 1. točki tar. št. 18 OT, ob upoštevanju vrednosti oziroma zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen. V skladu s sodno prakso pa je treba prezadolženost iz prve alineje 1. točke tar. št. 33 OT razumeti kot prezadolženost v smislu terjatve konkretnega upnika in ne celotnega zneska, za katerega je stečajni dolžnik prezadolžen, za kar se zavzema tožnica.

3.Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče delno ugodilo ter s sklepom X DoR 147/2023-5 z dne 7. 2. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo določbo 1. alineje 1. točke tar. št. 33 (v zvezi s 5. točko tar. št. 33 in v zvezi s 1. tč. tar. št. 18) Odvetniške tarife, ko je pri odmeri nagrade upoštevalo samo višino prijavljene terjatve upnice namesto celotnega zneska, za katerega je stečajni dolžnik prezadolžen?"

4.Revidentka je na podlagi sklepa o dopustitvi revizije zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

5.Revidentka v reviziji nasprotuje stališču Upravnega sodišča in meni, da besedna zveza "znesek, za katerega je dolžnik prezadolžen", pomeni celoten znesek vseh obveznosti tega dolžnika. Trdi, da razlaga, ki jo je uporabilo Upravno sodišče, po svojem bistvu ni razlaga določbe, ampak predrugačenje njene vsebine. Smisel določbe, po kateri se nagrada po 1. točki tar. št. 33 OT odmeri ob upoštevanju zneska, za katerega je stečajni dolžnik prezadolžen, je po presoji revidentke v tem, da tam ovrednotena pravna dejanja vplivajo na celoten dolžnikov pravni položaj oziroma natančneje na vse njegove obveznosti, ne samo na obveznost do konkretnega upnika, ki opravlja posamezno pravno dejanje, ovrednoteno v teh tarifnih številkah OT.

6.Toženka je na revizijo vložila odgovor, v katerem zavrača revidentkine navedbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

7.Revizija ni utemeljena.

8.Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 370. člena ZPP).

9.Vprašanje, ki ga obravnava revizija, se nanaša na odmero nagrade odvetniku za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti v stečajnem postopku, ki je odvisna od razlage tar. št. 33 OT.

10.Nagrado za pravno sredstvo v insolventnih postopkih ureja 5. točka tar. št. 33 OT. Ta določa, da se nagrada odmeri po 1. točki te tar. št., zvišano za 25 %. V 1. točki tar. št. 33 OT je določeno, da se nagrada za sestavo predloga za začetek prisilne poravnave ter uvedbo stečaja in ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka odmeri po 1. točki tar. št 18 OT, ob upoštevanju vrednosti oziroma zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen. Sporna je razlaga te določbe glede pojma "vrednost oziroma znesek, za katerega je dolžnik prezadolžen". Po stališču Upravnega sodišča je treba prezadolženost dolžnika razumeti v smislu terjatve konkretnega upnika, revidentka pa meni, da ta besedna zveza pomeni celoten znesek vseh obveznosti tega dolžnika.

11.Glede na navedeno je v okviru dopuščenega revizijskega vprašanja treba odgovoriti, ali se pri odmeri nagrade odvetniku po tej določbi upošteva višino prijavljene terjatve upnika, ki ga odvetnik zastopa, ali celoten znesek, za katerega je dolžnik prezadolžen (vsota terjatev vseh upnikov). Določba OT očitno ni zapisana dovolj enoznačno, da bi jo bilo mogoče uporabljati zgolj z jezikovno razlago. Na njeno nezadostno jasnost kaže tudi neenotna sodna praksa, ki jo zatrjuje tudi revidentka.

12.Revidentkine trditve smiselno pomenijo sklicevanje na vsebino izraza "znesek, za katerega je dolžnik prezadolžen" kot izhaja iz ZFPPIPP. Revidenkta se torej v bistvenem zavzema za sistematično razlago tega izraza, ki naj bi imel v OT enak pomen in vsebino kot ZFPPIPP.

13.Vrhovno sodišče v tem pogledu najprej ugotavlja, da pojma "prezadolžen", kot je opredeljen v 1. točki tretjega odstavka 14. člena Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ni mogoče uporabiti tudi pri razlagi OT, saj je prezadolženost samo ena izmed oblik insolventnosti, ki obstoji takrat, ko je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti. Če je razlog za začetek postopka trajnejša nelikvidnost, se vprašanje prezadolženosti iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP sploh ne postavi in ga kot kriterija za določitev stroškov ni mogoče uporabiti. Povedano drugače, ta izraz ima v ZFPPIPP očitno drugačen pomen kot v OT, saj ta določba v OT velja za sestavo predloga za vse postopke, ne glede na razloge za nastanek insolventnosti, zato ne pride v poštev uporaba razlage tega pojma po ZFPPIPP, za kakršno se zavzema revidentka.

14.Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) v prvem odstavku 2. člena določa, da odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Odvetnik, ki zastopa stranko (v obravnavanem primeru upnico v insolventnem postopku), ima z njo sklenjeno pooblastilno razmerje (mandatno pogodbo) in samo v njenem imenu in zanjo opravljala storitve. Tudi če se učinki dejanj, ki jih odvetnik opravi za stranko, raztezajo še na druge udeležence postopka oziroma imajo od njih korist tudi drugi udeleženci postopka, odvetnik še vedno zastopa samo stranko, ki ga je za opravo dejanj pooblastila in pri tem varuje njene interese v obsegu, ki se nanašajo nanjo. OT prav v tem smislu vzpostavlja korelacijo med višino varovane koristi zastopanega in pripadajočo nagrado odvetniku. Povedano drugače, pooblaščeni odvetnik nima pooblastila za zastopanje drugih strank. Enako velja tudi pri vlaganju pravnih sredstev. Tudi če uspeh z njimi vpliva na druge udeležence postopka, jih stranka uveljavlja zato, da bi v postopku dosegla določeno korist zase. V obravnavani zadevi to pomeni, da zahteva vračilo zneska, ki ji ga dolžnik dolguje. Plačilo teh storitev je izključno stvar tega notranjega (mandatnega) razmerja med odvetnikom in njegovo stranko in v ničemer ne vpliva na tretje osebe (drugi udeleženci v postopku, sodišče).

15.Poudariti je treba tudi, da 1. točka tar. št. 33 OT določa nagrado za sestavo predloga za začetek prisilne poravnave, uvedbo stečajnega postopka in ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka. Ob vložitvi takega predloga upnik (kot vlagatelj) celotnega dolga dolžnika oziroma obsega njegove zadolženosti niti ne more poznati.

16.Poleg tega v insolventnih postopkih velja načelo, da vsak upnik sam krije svoje stroške udeležbe postopka (129. člena ZFPPIPP) in to v celoti, tako, da se ne uporabljajo pravila pravdnega postopka. Upnik torej ne glede na uspeh sam nosi stroške, ki so mu nastali v postopku zaradi insolventnosti. Razlaga, da se nagrada odvetniku odmeri od celotnega dolga dolžnika, bi v primerih, ko je dolžnikov dolg nesorazmerno visok, povzročila, da bi moral upnik, ki bi želel vložiti predlog za začetek insolventnega postopka zoper takšnega dolžnika nositi nesorazmerno visoke odvetniške stroške, čeprav bi njegova terjatev morda pomenila le zanemarljiv del tega dolga. Taka nesorazmerna stroškovna obremenitev bi lahko vplivala tudi na pravico do sodnega varstva, ki jo daje 23. člen Ustave Republike Slovenije. Prav tako pa bi pomenila neenako obravnavanje v bistvenem enakih položajev, saj bi bilo breme upnikov v primerljivih insolvenčnih postopkih odvisno izključno od višine prezadolženosti dolžnikov in ne od višine njihovih terjatev. Povedano drugače, upniki v insolvenčnih postopkih, katerih višine terjatev bi bile podobne, bi bili neenako obremenjeni zaradi različne višine zadolženosti dolžnikov, torej zaradi okoliščine povsem izven njihove sfere.

17.Na pravilnost razlage, da besedila "vrednosti oziroma zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen", ni mogoče razlagati enoznačno, kot celoten dolg stečajnega dolžnika, ki pomeni vrednost, od katere se odmeri nagrada odvetniku (tudi) za zastopanje upnika, kaže tudi, da je Zakon o odvetniški tarifi v podpoglavju Postopki zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja ločeno določal nagrado za postopek za zastopanje upnika v predhodnem postopku (tar. št. 3430 - količnik 0,5) in dolžnika (tar. št. 3431 - količnik 1,0) v predhodnem postopku zaradi insolventnosti. Enako kaže tudi sama OT v obravnavani tar. št. 33, saj v 3. točki, Priglasitev terjatev, odmero nagrade veže na višino terjatve ter nato napotuje na uporabo tar. št. 18, Pravdni postopek, (od vrednosti obravnavanega spornega predmeta) in tar. št. 27 (ta se navezuje na tar. št. 18, istočasno pa izrecno določa zgornjo mejo 200 točk).

18.Glede na navedeno, po presoji Vrhovnega sodišča, ni mogoče slediti ozki poenostavljeni razlagi, za katero se zavzema revidentka, da se nagrada odvetniku po 1. točki tar. št. 33 OT odmeri od celotnega dolga dolžnika, pač pa je treba pri odmeri vedno upoštevati le višino prijavljene terjatve stranke (upnika), ki jo odvetnik zastopa. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pritrdilen.

Presoja v konkretni zadevi

Na podlagi zgoraj navedenega je zato po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi, kjer je revidentka zastopala upnico, ki je v stečajni postopek prijavila terjatev v višini 999,93 EUR, Upravno sodišče pravilno odločilo, da je treba "prezadolženost" iz prve alineje 1. točke tar. št. 33 OT razumeti le kot prezadolženost glede konkretnega upnika in ne celotnega zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen, ter da je nagrada revidentki, ki je zastopala upnico, priznana od zneska prijavljene terjatve v višini 125 točk pravilno odmerjena.

20.Na drugačno odločitev ne vpliva, kar navaja revidentka, da pravno dejanje, ki ga je opravila, torej vložitev ugovora zoper sklep o odpustu obveznosti, vpliva na celoten dolžnikov položaj oziroma vse njegove obveznosti, torej obveznosti do vseh upnikov, ne samo upnice, ki jo je zastopala. Kot že pojasnjeno, na odmero nagrade odvetniku ne vpliva okoliščina, da bi lahko morebiten uspeh z ugovorom zoper odpust obveznosti vplival tudi na druge upnike v postopku, v obravnavani zadevi na način, da njihove terjatve dolžniku ne bi bile odpuščene in bi se njihova izterjava lahko nadaljevala tudi po končanem stečajnem postopku. Odvetnik namreč še vedno zastopa (samo) stranko, ki ga je za opravo dejanj pooblastila in pri tem varuje samo njene interese v obsegu, ki se nanašajo nanjo. Enako velja tudi pri vlaganju pravnih sredstev. Čeprav uspeh z njimi (lahko) vpliva tudi na druge udeležence postopka, jih bo stranka uveljavljala zato, da bo v postopku dosegla zase določeno korist, v obravnavani zadevi torej, da bo dobila vrnjen znesek, ki ji ga dolžnik dolguje. Plačilo teh storitev pa je izključno stvar notranjega (mandatnega) razmerja med odvetnikom in njegovo stranko in v ničemer ne vpliva na tretje osebe (drugi udeleženci v postopku, sodišče).

21.Glede na obrazloženo je izpodbijana sodba v okviru opravljene revizijske presoje pravilna in zakonita. Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Glasovanje

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Proti je glasoval vrhovni sodnik Seljak, ki je napovedal odklonilno ločeno mnenje.

-------------------------------

1Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 310/2017 z dne 13. 6. 2017.

2Pri tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 300/2022 z dne 13. 10. 2022 ter sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 3078/2021 z dne 7. 12. 2021, Bpp 3126/2020 in sodbo Upravnega sodišča I U 1725/2021 z dne 9. 10. 2023.

3Od spremembe OT leta 2022 sedaj to v bistvenem enako ureja tar. št. 37 OT.

4Navedeni člen v tretjem odstavku določa: Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben:1. če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (v nadaljnjem besedilu: prezadolženost),2. pri dolžniku, ki je kapitalska družba: tudi če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

5V 1. členu OT je določeno, da tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom oziroma odvetniškim družbam za izvršene pravne storitve. Stranka je oseba, za katero odvetnik izvrši pravno storitev na podlagi pooblastila oziroma oseba, v korist katere je pooblastilno razmerje sklenjeno ali za katero opravi odvetnik pravno storitev po sklepu pristojnega organa (naročnik storitve).

6Uradni list RS, št. 67/08.

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 18, 18/1, 33, 33/1

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.