Jedro

Sodišče druge stopnje poudarja, da izpolnjevanje dolžnostnih ravnanj, ki jih nalagajo (pravnomočne in izvršljive) odločbe sodišč, ni nedopustno ali protipravno ravnanje temveč ustavnopravna dolžnost tako strank kot tudi vseh državnih organov (2. člen ZS). Odločitev sodišča prve stopnje zgolj vzpostavlja prejšnje stanje - brv čez potok je obstajala in toženca (ni pomembno ali zgolj prvotoženec sam ali po tretji osebi) sta jo odstranila (peta alineja tč. 13. obrazložitve). S tem ravnanjem je onemogočena uporaba služnostne poti, kajti brv je bila njen ključen del, saj je omogočala prehod čez potok. V tem postopku ni bilo ne zatrjevano in ne dokazovano, da je bilo za postavitev brvi potrebno pridobiti kakršnokoli soglasje ali drug upravni akt (odločbo), temveč je nesporno dejstvo, da takšnega akta ni bilo. Prav tako je povsem nesporno, da toženec ni porušil brvi zaradi kakršnekoli druge pravne zapovedi (predpisa, individualne odločbe), temveč samovoljno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tč. I., II., III. in V. izreka potrdi.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočih nepremičnin z ID znaki: parcela 13/2 in parcela 12/4 na služeči nepremičnini z ID znakom: 12/7, obstaja v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znaki: 13/2 in parcela 12/4 in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom: parcela 12/7 kot služeče nepremičnine, služnostna pravica peš hoje po pešpoti širine 0,5 metra, ki poteka: z začetkom na mejni črti med nepremičninama z ID znaki: parcela 12/1 in parcela 12/7, in sicer 6 metrov severovzhodno od tromeje nepremičnine z ID znaki: parcela 12/4, parcela 12/7 in parcela 12/1, in poteka preko struge potoka in nato na levem bregu potoka naravnost stran od struge potoka po brežini v smeri proti nepremičnini z ID znakom: parcela 12/9 po 6 metrih od struge pa pešpot zavije desno po brežini navzgor in poteka v ravni liniji po brežini v dolžini cca. 10 metrov do nepremičnine z ID znakom: parcela 12/9, ki je v naravi javna cesta, in kakor je to razvidno iz mapne kopije z vrisanim potekom služnostne poti, ki je sestavni del izreka te sodbe, pri čemer pešpot preko struge potoka poteka po brvi, široki 80 cm in dolgi 6 metrov (točka I izreka).

Toženi stranki sta dolžni v roku 15 dni na nepremičnini z ID znakom: parcela 12/7 vzpostaviti stanje, kot je bilo pred vznemirjanjem služnostne pravice, in sicer sta dolžni preko potoka na mestu dne 24. 6. 2019 podrte brvi, zgraditi brv iz 2 lesenih tramov preseka 12 x 14 cm, dolžine 6 metrov, v medsebojni razdalji 60 cm in ju nato prekriti z lesenimi deskami postavljenimi prečno na tramova, postavljenimi v razmaku cca. 2 cm, debeline 3 cm in širine 1 meter in odstraniti na pot nastavljeno vrhovino, debla in veje dreves ter tožečima strankama omogočiti neovirano hojo po služnostni poti (točka II izreka).

Toženima strankama se v bodoče prepoveduje s podiranjem brvi in nastavljanjem vrhovine, debel in vej dreves ter podobnih preprek na traso služnostne poti, posegati v služnostno pravico, kot je ugotovljena v točki I izreka te sodbe (točka III izreka).

Kar in kolikor tožeči stranki s tožbenimi zahtevki, opredeljenimi v tč. 1., tč. 2 in tč. 3 njune vloge z dne 7. 5. 2021, zahtevata več ali drugače, kot izhaja iz točk I. - III. izreka te sodbe, se njuni tožbeni zahtevki zavrnejo (točka IV izreka).

V točki V izreka je še odločilo o stroških postopka, in sicer, da jih nosita toženi stranki.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožujeta toženca zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in sicer zoper celotni obsodilni del in stroške postopka.

V pritožbi najprej uveljavljata kršitev 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pod točko II. ugodilo zahtevku, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Razlogi v točki 31 sodišča prve stopnje so namreč protipravni. Toženca izpostavljata, da je sodišče dolžno upoštevati prisilne predpise in poznati materialno pravo po uradni dolžnosti, odločitev pa sili toženca v storitev prekrška po Zakonu o vodah ali celo kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1, ki bi ga z vzpostavitvijo vrvi nad hudourniški potok, ki je v lasti države, morala na zahtevo sodišča storiti toženca. Sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, da sta toženca predlagala tudi izvedbo dokazov v smislu pregleda videoposnetka podivjanega potoka in priloženih fotografij, do teh pa se sodišče ni opredelilo in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V nadaljevanju toženca pojasnjujeta, kaj bi bilo razvidno iz navedenih dokazov. Poudarjata še, da je v zvezi s tem v celoti protispisna ugotovitev sodišča pod točko 7, saj sta na naroku 3. 11. 2010 prav te dokaze predložila. V zvezi z izrekom, v katerem je natančno določeno, v kakšnih dimenzijah mora biti brv postavljena, toženca poudarjata, da je iz predložene fotografije razvidno, da je šlo po prej za čisto provizorično brv, da prečne deske niso bile zabite tako na gosto (fotografije B3 do B5), ker je iz fotografije razvidno, za kakšno brv je šlo, je v tem delu sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Enak očitek se nanaša tudi na fotografijo A29. Nadalje toženca izpostavljata, da je sodišče v celoti prezrlo izpovedbo A. A., glede katerih se ni opredelilo in tudi tu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S povzemanje dela izpovedbe te priče poudarjata, da je priča izpovedala, da bi bilo potrebno, glede na dejstvo, da je vodotok pod upravljanjem direkcije RS za vode, v priobalnem pasu širine 5 m, pridobiti ustrezno soglasje. Tudi v tem delu očitata, da so razlogi sodišča nejasni in se jih ne da preizkusiti. Izpostavljata tudi, da tožnika nista zatrjevala, da bi takšno soglasje sploh imela, kar samo dodatno kaže, da brvi vse do leta 2019 tudi ni bilo in da je tista, ki je bila postavljena v letu 2019, predstavljala protipraven poseg v vodotok in kršitev prisilnih predpisov in tudi predstavlja nevarnost za življenje in premoženje, in jo je prvo toženec s pomočjo B. B. tudi utemeljeno odstranil. Absolutna bistvena kršitev je podana zato, ker se sodišče ni opredelilo do izpovedb C. C., ki ga je protispisno opredelilo kot pričo, ki je v sorodstvenem razmerju s pritožnikoma, kar iz spisa ne izhaja. Sodišče je bilo očitno pristransko, ko na eni strani očita pričam, ki sta jih predlagala toženca, sorodstveno razmerje, in s tem poudarja dvom njihovih izpovedb, po drugi strani pa pričam, ki sta jih predlagala tožnika in jih tudi naštela, brezpogojno verjame. Te navedbe pod točko 15 obrazložitve predstavljajo zato bistveno kršitev določb postopka. Toženca očitata, da se sodišče do izpovedbe prič niti ni opredelilo oziroma jih je pavšalno označilo za neverodostojne, celotna sodba je zgolj analiza izpovedb tožnikov in prič, ki sta jih predložila tožnika. Izpovedb tožencev in z njune strani predlaganih prič, pa se dotakne sodišče zgolj z enim stavkom, in sicer pod točko 15. Toženca še enkrat izpostavljata dele izpovedbe priče C. C. in z njo dokazuje trditev, da sporne poti tožnika nista uporabljala, sploh pa ne prvo tožnica, ki do leta 2018 sploh ni živela na tem območju.

Nerazumljivi so razlogi sodišča tudi v zvezi z ugotavljanjem priposestvovalne dobe, in sicer je nejasen začetek in trajanja. Izpostavljata tudi dejstvo in menita, da gre za kršitev postopka, saj sodišče njunemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj v zvezi z razlogom razveze med drugo tožnikom in Č. Č. Uveljavljata kršitev postopka, in sicer 286. člena ZPP, ker je sodišče tožnikoma dovolilo naknadno v spis predložiti fotografije in sicer šele 17. 6. 2021. Toženca izpostavljata, da sta ves čas postopka zatrjevala, da v kolikor gre za zatrjevano služnost poti, mora biti le-ta koristna. V obravnavani zadevi pa gre zgolj za občasno uporabo pešpoti za pot do cerkve in pokopališča ter gostilne in trgovine, čeprav je normalna pot tožnikov drugje. To zatrjevanje tožencev je sodišče spregledalo in ga zmotno šteje kot zadovoljevanje osebnih potreb, čeprav je očitno, da ne gre za zadovoljevanje potreb zemljišča. Uporaba tako bližnjice ne predstavlja zakonske podlage potrebam zemljišč tožnikov, temveč gre očitno samo za osebno kaprico, ker se tožnikoma pač ne ljubi hoditi naokrog po svoji poti in po svojem zemljišču. V zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja toženca poudarjata, da sta parcelo nemoteno uporabljala od leta 1971 do 2019 in sta na tem svojem zemljišču ves čas izvajala posege in na sporno zemljišče, kjer bi naj potekala pešpot, dovažala material. Tako jima je situacija glede neobstoja poti bila še kako znana in nista opazila, da bi po tej parceli potekala pot. V zvezi z okoliščino, da ne obstaja pešpot, nato toženca navajata še različne datume in opravila, ki so bila izvedena in se sklicujeta tudi na fotografije ter izpovedbo prič D. D., B. B. in C. C.. V letu 2010 se je izvajala regulacija potoka in je tudi iz fotografije, ki jo je v spis vložila tožnica razvidno, da so bila izvedena obsežna dela na brežini in spet nihče od tožnikov ni zatrjeval, da poteka kakršna koli služnost peš hoje po zemljišču tožencev ali da bi predložili kakšno fotografijo, ki bi to dokazovala, sploh z vzpostavljeno kakšno brvjo. Tudi iz opravljenega kartiranja iz leta 2013 izhaja, da ni razvidno, da bi potekala kakšna pot. Do vseh teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma pavšalno navedlo, da verjame izpovedbam tožnikov in njihovim pričam.

Toženca zato predlagata, da se sodba razveljavi ter tožbeni zahtevek v zaloti zavrne oziroma podrejeno, da se vrne v vsebinsko obravnavo sodišču prve stopnje pred drugo razpravljajočo sodnico in priglašata stroške postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika pojasnjujeta, zakaj sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Poudarjata, da morebitna nelegalnost brvi nima nobene zveze s civilnopravnim razmerjem in pravdnima strankama. Pojasnjujeta tudi njuno razlago Zakona o vodah in nasprotujeta trditvam v pritožbi, da je bila brv le provizorična. Tudi v nadaljevanju se opredelita do vsake izmed trditev v pritožbi in navajata razloge neutemeljenosti. Zato predlagata, da se pritožba tožencev zavrne in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev preizkusa pritožbe, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

Sodišče druge stopnje uvodoma še poudarja, da je dolžnost obrazložitve sodnih odločb samostojna prvina (sestavina) pravice stranke do izjavljanja, kot enega od vidikov 22. člena Ustave. Vendar to ne pomeni, da je njena količinska razsežnost absolutna in v vseh primerih sodnega odločanja enaka. Nasprotno, obseg jamstva obrazloženosti je odvisen od narave odločitve in od okoliščin vsakokratnega primera. Sodišču tako ni treba odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. V primeru, ko gre za odločbo sodišča druge stopnje, v katerem slednje pritrdi pravnemu naziranju sodišča prve stopnje in če je bilo že iz njegove sodbe razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče, je obveznost do obrazložitve sodbe nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti1. 6. Upoštevanje v prejšnji točki obrazložitve navedene omejitve preizkusa navedb v pritožbi, sodišče druge stopnje najprej navaja, da niso podane ne uradoma upoštevane kršitve, pa tudi nobena izmed tistih, ki jih navajata toženca v pritožbi in sicer na procesno pravilen način. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva. Toženca v pritožbi neskrbno kopičita besedne zveze „sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih...razlogi sodišča so popolnoma nejasni in se jih ne da preizkusiti...so popolnoma nerazumljivi tudi razlogi...“ kar kaže na to, da ne ločita med navedenima razmejevalnima predpostavkama.

7. Gostobesednost in nesistematičnost navedb praviloma ne pripomore k uspehu (za pritožnika ugodni odločitvi), pogosto sta le nadomestilo za pomanjkanje stvarno utemeljenih razlogov. Sodišče druge stopnje v to kategorijo uvršča nadaljnji očitek, da je sodišče prve stopnje storilo:“...še dodatno procesno kršitev...da so razlogi sodišča nejasni in protispisni...“ kar utemeljuje s tem, da je sodišče prve stopnje v tč. 22 zapisalo, da je bila v postopku zaslišana „tudi **E. E.**“. _Zapis v pritožbi:“Ob pregledu vseh zapisnikov o zaslišanju prič“ in ugotovitev, da:“...omenjena priča ni bila nikoli zaslišana in si je sodišče zaslišanje omenjene priče zopet preprosto izmislilo“_, je nedostojno očitanje nečesa, kar je le posledica pomotnega zapisa priimka priče „**F. F.**“ in očitno prepoznavno ter le potrjuje ugotovitev sodišča druge stopnje, zapisano v uvodnem stavku te točke obrazložitve2. 8. Del uradnega preizkusa je tudi 6. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, ki jo tudi toženca uveljavljata in sicer s trditvami, da je odločitev sodišča prve stopnje v tč. II. izreka (postavitev brvi čez potok) v nasprotju z Zakonom o vodah in da lahko pomeni celo storitev kaznivega dejanja.

Sodišče druge stopnje se pridružuje razlagi sodišča prve stopnje (tč. 31. obrazložitve) in te navedbe tudi samo ocenjuje kot neutemeljene. Toženca očitata sodiščem, da ju zapoved o vzpostavitvi prejšnjega stanja sili v prekrškovne ali celo kazenske sankcije (kršitev določb ZV-1 ali 314. člena KZ-1). To trditev (razlago materialnega prava) utemeljujeta v pritožbi s sklicevanjem na dejanske ugotovitve, ki jih dokazujeta s fotografijami in posnetki naraslega potoka ter tudi izpovedbo priče A. A., ki je izpovedal, da bi bilo potrebno za postavitev brvi čez potok pridobiti „ustrezno soglasje“.

9. Sodišče druge stopnje najprej poudarja, da izpolnjevanje dolžnostnih ravnanj, ki jih nalagajo (pravnomočne in izvršljive) odločbe sodišč, ni nedopustno ali protipravno ravnanje temveč ustavnopravna dolžnost tako strank kot tudi vseh državnih organov (2. člen ZS). Odločitev sodišča prve stopnje zgolj vzpostavlja prejšnje stanje – brv čez potok je obstajala in toženca (ni pomembno ali zgolj prvotoženec sam ali po tretji osebi) sta jo odstranila (peta alineja tč. 13. obrazložitve). S tem ravnanjem je onemogočena uporaba služnostne poti, kajti brv je bila njen ključen del, saj je omogočala prehod čez potok. V tem postopku ni bilo ne zatrjevano in ne dokazovano, da je bilo za postavitev brvi potrebno pridobiti kakršnokoli soglasje ali drug upravni akt (odločbo), temveč je nesporno dejstvo, da takšnega akta ni bilo3. Prav tako je povsem nesporno, da toženec ni porušil brvi zaradi kakršnekoli druge pravne zapovedi (predpisa, individualne odločbe), temveč samovoljno. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji tovrstnih ugovorov tožencev in nanje tudi odgovorilo (tč. 31. obrazložitve). Ker navedena zakona nista del materialnega prava, ki bi ju sodišče prve stopnje moralo uporabiti, je tudi povzeto zatrjevanje in dokazovanje dejstev, ki bi naj bila odločilna za njuno razlago, odveč. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana kršitev iz 6. tč. drugega odst. 339. člena ZPP.

10. Neutemeljeno toženca uveljavljata tudi procesno kršitev, ker sodišče prve stopnje njunemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj o razlogih za razvezo med drugotožnikom in pričo Č. Č. V skladu s tretjim odst. 289. člena ZPP je formalno procesno vodstvo pri zasliševanju prič naloga sodnika. Ker gre za kršitev postopka relativne narave, pa bi toženca morala dokazati tudi njen vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odst. 339. člena ZPP). Okoliščine o tem, kako dolgo obdobje naj navedena priča ne bi uporabljala „Sporno pot“ so nepomembne, ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je to pot uporabljalo več ljudi, za dostop ali odhod do gospodujočega zemljišča. Da uporaba služnostne poti ni omejena zgolj na lastnika (ali z njim živeče) temveč vse, ki prihajajo k njemu oziroma na gospodujoče zemljišče (v korist gospodujočega zemljišča in ne v korist določene osebe), je ustaljena razlaga v sodni praksi4. 11. Osrednji del graje tožencev v pritožbi je uperjen zoper postopek dokazovanja (konkreten dejanski stan) in predvsem dokazne sklepe (zaključke) sodišča prve stopnje. Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se sicer vzajemno prepletata, vendar je izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

12. 8. člen ZPP je osrednja določba, ki vsebuje metodološke napotke za uporabo načela proste presoje dokazov5 (8. člen ZPP). Neupoštevanje metodoloških napotkov pri oblikovanju dokazne ocene lahko pomeni procesno kršitev (bodisi po prvem odst. 339. člena ZPP ali, v skrajnih primerih, tudi za 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP6); če pa gre za metodološko skladno, a vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno, pa bo podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja7. 13. Neutemeljene so vse navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na očitke o neupoštevanju metodoloških napotkov, strnjeni v očitkih o „očitni pristranskosti“; da sodišče pričam, ki sta jih predlagala toženca pripisuje „neposredno zainteresiranost za izid“; da se do izpovedb prič D. D., G. G., C. C., B. B. sodišče ne opredeli temveč „se sodišče dotakne z enim stavkom in sicer pod tč. 15“ in v nadaljevanju tudi citirata razloge sodišča prve stopnje. Slednja trditev je neresnična, saj se sodišče prve stopnje izrecno opredeljuje (dokazno oceni) do izpovedb navedenih prič tudi v tč. 18. obrazložitve in sicer glede različnih dokaznih tem – da je toženec (oziroma njegovi delavci) naredil „Sporno pot“ ob čiščenju nabrežine; da je tožnik postavil brv čez „Sporno pot“ in jo s tem začel uporabljati šele v letu 2018 (tč. 18. obrazložitve).

Da je sodišče prve stopnje uporabilo enake kriterije presoje za vse priče in stranke izhaja iz izrecnega zapisa:“Povzete izpovedi tožnikov in prič, katere je sodišče zaradi njihove (sorodstvene) vezi še posebej kritično presojalo...“ (tč. 16. obrazložitve), kar se nanaša na sorodstvena razmerja napram tožnikoma. Citirano besedilo pa ni ostalo zgolj na deskriptivni ravni temveč je sodišče prve stopnje to okoliščino tudi dejansko upoštevalo pri presoji. Pri tem je pomembno tudi, kar toženca v pritožbi na procesno zahtevan način ne grajata, da je sodišče prve stopnje zaslišalo in dokazno ocenilo tudi izpovedbe prič F. F., H. H., I. I., ki so:“...od pravdnih strank neodvisne osebe...“, vsi trije pa so izpovedali enako, da je namreč „Sporna pot“ obstajala „vsaj 30 let“ vključno z brvjo (tč. 17. obrazložitve). Razen tega je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi fotografije, ki so jih predložile vse stranke, pri čemer sodišče druge stopnje izpostavlja fotografijo pod A47, ki še dodatno potrjuje časovne ugotovitve o obstoju „Sporne poti“ vključno z brvjo (tč. 18. obrazložitve). Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se je „Sporna pot“ uporabljala že od leta 1960 dalje (tč. 24. obrazložitve).

14. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje navedbam tožencev, s katerimi grajata dejanske ugotovitve o tem, kakšna je bila brv pred njeno rušitvijo in je zato sodišče druge stopnje v izreku pod tč. II. tudi natančno odredilo kako se mora ponovno postaviti. Neutemeljene so navedbe tožencev, ki s sklicevanjem na fotografije B3-B5 skušata sodišče druge stopnje prepričati, da je bila brv sestavljen zgolj iz dveh lesenih tramov, ker je povsem jasno, da potem sploh ne bi šlo za brv in tudi hoja ne bi bila mogoča. Sodišče prve stopnje pa je tudi glede dejstev o tem, kakšna je bila brv pred odstranitvijo, izvedlo obsežen dokazni postopek (tč. 29. obrazložitve) in odredilo vnovično postavitev porušene brvi (tč. 30. obrazložitve). Ker gre za povsem enostavno konstrukcijo, ki jo je toženec s pomočjo B. B. poprej odstranil (porušil), tudi ponovna postavitev ne more biti pretirano zahtevna.

15. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženca v pritožbi na opisan procesno zahtevan način ne uveljavljata pritožbenega razloga zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z dejstvi o naloženi vrhovini, debli, vejami dreves, ki delno preprečujejo uporabo „Sporne poti“ (tč. 27. obrazložitve).

16. Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo posamično izvedene dokaze in metodološko pravilno združilo tiste, ki govorijo v prid odločilnim dejstvom in tiste, ki temu nasprotujejo, nato pa opravilo medsebojno primerjavo (glej še tč. 15., 16. obrazložitve). Ponovne obširne navedbe v pritožbi, s katerimi toženca uveljavljata vrsto okoliščin, ki po njunem mnenju sodijo bodisi med odločilna dejstva ali vsaj dokazno pomembna dejstva (indice), s katerimi skušata podkrepiti tezo, da „Sporna pot“ sploh ni obstajala ali da je „nista opazila“ je že obravnavalo sodišče prve stopnje in se do tistih, ki so odločilnega pomena, tudi opredelilo. V skladu z v tč. 5. obrazložitve te sodbe napovedanimi dopustnimi omejitvami obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, na tovrstne navedbe tožencev sodišču druge stopnje ni potrebno odgovarjati8. 17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se odločilna dejstva v tej zadevi podrejajo materialnopravnim predpostavkam, ki urejajo priposestvovanje kot zakonski način pridobitve stvarne služnosti (poti) (tč. 9. do 11. obrazložitve). Pri tem je skrbno pojasnilo uporabo materialnega prava glede na časovna obdobja veljavnosti posameznih predpisov ter upoštevalo prehodne določbe SPZ (tč. 10. obrazložitve). Podrejanje (subsumpcija) ugotovljenih odločilnih dejstev predpostavkam priposestvovanja stvarne služnosti poti (dejansko izvrševanje na viden način; časovno obdobje; v tem časovnem obdobju nemoteno izvrševanje na pošten način) je privedla do pravilne odločitve, da je bila namreč v breme služečih zemljišč in v korist gospodujočih, priposestvovana služnost poti po natančno določeni poti, vključno z brvjo (tč. 26. obrazložitve).

18. Toženka v pritožbi uveljavljata kršitev zmotne uporabe materialnega prava z navedbami o tem, da mora „služnost poti biti koristna“. V zvezi s tem poudarjata, da se pot uporablja občasno (za pot do cerkve, gostilne, trgovine) in da gre zgolj za „bližnjico, čeprav je normalna pot tožnikov drugje“ in za „osebno kaprico tožečih strank....ker se jima pač ne ljubi hoditi naokrog po svoji poti in po svojem zemljišču.“. Sodišče prve stopnje je pojem „koristi“ obravnavalo z vidika potreb gospodujočega zemljišča, kar je seveda predpostavka nastanka služnosti. Pri tem je upoštevalo tudi dejanske okoliščine, ki jih sedaj toženca poudarjata, da namreč obstaja tudi druga povezovalna pot (tč. 21. obrazložitve).

19. Sodišče druge stopnje poudarja, da sta tožnika postavila ugotovitveni tožbeni zahtevek, s katerimi uveljavljata pridobitev materialne pravice stvarne služnosti (poti) na podlagi priposestvovanja. Gre za obliko nastanka navedene stvarne pravice na podlagi zakona, kar pomeni, da je pravica pridobljena s pretekom izteka priposestvovalne dobe oziroma „ko so izpolnjeni vsi predpisani pogoji“9. To pomeni, da je potrebno razumeti, da se časovni vidiki pravnomočnosti te sodbe (tč. I. izreka) nanašajo na bistveno starejše časovno obdobje torej na trenutek, ko se je iztekla priposestvovalna doba 20 let. Ta trenutek je sodišče prve stopnje zamejilo z zaključkom:“...kar pomeni, da je bila služnost pešpoti...priposestvovana (že) leta 1980 oziroma (vsaj) leta 2004...“ (tč. 24. obrazložitve). Na ta časovni učinek oziroma razdobje pa se nanašajo vsa odločilna dejstva, ki se podrejajo materialnopravnim predpostavkam priposestvovanja stvarne pravice služnosti poti.

20. Toženca ob navedbah, povzetih v tč. 18. obrazložitve te sodbe, namreč v pritožbi ponavljata še vrsto okoliščin, ki ne sodijo v omenjeno časovno obdobje10. Sodišče druge stopnje na te navedbe odgovarja, da so za odločanje v tej zadevi nepomembne. Toženca sta jih navajala v obliki materialnopravnih ugovorov, njihova vsebina pa se je nanašala na trditve bodisi o tem, da „Sporne poti“ več ni ali pa, da je postala nekoristna ali pa se več ne uporablja.

Materialno pravo ureja načine prenehanja stvarne služnosti. V obravnavanem primeru niso podana odločilna dejstva, ki bi se lahko podredila prenehanju na podlagi zakona, te primere ureja SPZ v 223. členu11. Povzete navedbe (trditve o dejstvih) pa bi lahko bile odločilne za prenehanje stvarne služnosti na podlagi odločbe, kar ureja SPZ v 222. členu12, vendar bi morala toženca postaviti tožbeni zahtevek. Pomen citiranega besedila je namreč jasen – zahteva za prenehanje služnosti je vrsta tožbene oblikovalne pravice in se lahko uveljavlja le s tožbenim zahtevkom, ugovor materialnega prava ne zadošča. Iz navedenih razlogov zato ne sodišče prve in tudi ne sodišče druge stopnje, teh navedb ne sme upoštevati pri odločanju.

21. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, pritožbo tožencev pa zavrača kot neutemeljeno (355. člen ZPP).

22. Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbe (154. in 165. člen ZPP). Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih13. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da tudi tožnika krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 Povzeto iz U-I-302/09-12, Up-1472/09-6, U-I-139/10-9, Up-748/10-6 z dne 12. 5. 2011; Up-147/09 z dne 23. 9. 2010. 2 _Očitno pa tožencev ne moti enaka napaka sodišča prve stopnje, ki je pričo in hčer tožencev J. J. preimenovalo v K. K. (tč. 18. obrazložitve)._ 3 S tem pa tudi ne obstajajo pravne ovire, ki izhajajo iz načel vezanosti na pravnomočne odločbe, o čemer je govora v virih, navedenih v op. 71 sodbe sodišča prve stopnje. 4 Glej T. Frantar, Stvarno pravo, Ljubljana 1988, str. 130-131; novejša razlaga v sodni praksi VSRS Sodba II Ips 419/2008 z dne 24. 11.2011. 5 Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba. 6 Kar je pomembno zato, ker je tovrstna kršitev del uradnega preizkusa sodbe, preostali kršitvi pa ne. 7 Npr. VSRS II Ips 252/2015 z dne 5.11.2015, tč. 11., 12. 8 Npr. VSRS Sodba in sklep II Ips 358/2017 z dne 12.4.2018, tč. 13. obrazložitve:“ _S pritožbenimi razlogi, ki kažejo na tožnikovo subjektivno presojo dejanskih okoliščin, se je namreč seznanilo in jih obravnavalo, ko je presojalo pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Takšno postopanje je skladno z zahtevami ZPP ter ustaljenim in ustavnoskladnim stališčem Vrhovnega sodišča, da ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb; zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe (Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 233/2014 z dne 25. 2. 2016 in v njej citirane odločbe.) Če pritrdi dokazni oceni sodišča prve stopnje, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do vsakega izvedenega dokaza in pojasniti, zakaj tožnik dokaznega bremena ni zmogel; to je namreč naloga sodišča prve stopnje (Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 24/2015 z dne 8. 4. 2015)._ 9 M. Juhart, SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 901. 10 Npr. rekonstrukcija ceste v letu 2000; s sklicevanjem na fotografijo z dne 6.4.2012 povezave trditve o posegih v pot (urejanje nabrežine, odlaganje materiala); regulacija potoka v letu 2010; da se iz posnetkov oz. fotografij iz avgusta 2013 vidi, da poti ni. 11 Stvarna služnost preneha: - če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje; - če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje;- če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena. 12 (1) Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. (2) Stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna, odločba upravnega organa pa dokončna. 13 Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.