Jedro

Stroga obličnost ni pogoj za veljavnost zavarovalne pogodbe, saj bi v nasprotnem v konkretnem primeru zavarovalec zaradi nepodpisane police izgubil svoje pravice. Takšno strogost bi težko opravičili s splošnim interesom ali interesom pogodbenih strank. Po drugi strani pa zavarovalec zaradi nepodpisane police ne more biti v boljšem položaju, kot bi bil, če bi polico podpisal. Pomembno je, kaj je v polici dejansko zapisano in ne, kaj zavarovalec misli, da bi v njej moralo pisati, in tudi ne, kaj se je z agentom tožene stranke dogovarjal. Dopustnost sočasnih ustnih dogovorov v smislu 56. člena OZ je treba pri zavarovalnih pogodbah razlagati ozko. Pogoju, da jih je mogoče upoštevati, če se z njimi zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene stranke, ustrezajo le takšni ustni dogovori, ki hkrati nasprotni stranki ne povzročijo bistvenih obremenitev in ne otežijo njenega položaja.

Izrek

1.) Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 3.005,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 720.000,00 SIT od 21. 01. 2006 do 31. 12. 2006 in od 3.005,22 EUR od 01. 01. 2007 do plačila.

2.) V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu izpodbijane 2. točke izreka (za 39.989,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.583.344,00 SIT od 18. 10. 2005 do 31. 12. 2006 in od 39.989,87 EUR od 01. 01. 2007 do plačila), ter v 4. točki izreka potrdi.

3.) Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 875,12 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 42.995,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), v preostalem delu (za 41.468,19 EUR s pp) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del in stroškovni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je bilo izplačilo škode zaradi nastanka zavarovalnih primerov, zavarovanih s polico vlomnega zavarovanja št. 1162461 (A2) in polico paketnega premoženjskega zavarovanja št. 1162427 (A67).

Pritožba prvostopnemu sodišču utemeljeno očita, da ni upoštevalo vsebine pogodbenega razmerja, kot izhaja iz zgoraj navedenih polic, pač pa je svoje zaključke oprlo na ugotovljene ustne dogovore pravdnih strank. Tako 925. člen OZ kot 1. člen Splošnih pogojev S-PRE-97 določata, da je zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju. Četudi tožeča stranka zavarovalnih polic ni podpisala, se je pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov do tožene stranke sklicevala prav na ti dve polici, iz česar je mogoče zaključiti, da je sprejela (pisno) ponudbo zavarovanja, kot je v listini zapisana, saj vsebini teh polic potem, ko jih je prejela, ni nasprotovala oziroma zavarovalnici v skladu z 2. odstavkom 925. člena OZ tudi ni posredovala nove (spremenjene) pisne ponudbe. Polici št. 1162427 in št. 1162461 pa imata samo tisto vsebino, ki je v njih zapisana.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje smiselnemu stališču prvostopnega sodišča, da stroga obličnost ni pogoj za veljavnost zavarovalne pogodbe, saj bi v nasprotnem v konkretnem primeru zavarovalec, t.j. tožeča stranka izgubila svoje pravice. Vztrajanje pri strogi obličnosti bi pomenilo, da ni pogodbe, če polica ni podpisana. Takšno strogost, v posledici katere bi zavarovalec izgubil zavarovanje, bi težko opravičili s splošnim interesom ali interesom pogodbenih strank. Po drugi strani pa zavarovalec zaradi nepodpisane police ne more biti v boljšem položaju, kot bi bil, če bi polico podpisal. Situacija torej, v kateri zavarovalec zavarovalno polico priznava samo delno (kolikor mu pač ustreza), delno pa se sklicuje na drugačne ustne dogovore, ni mogoča. Možno je le dvoje; ali je tožeča stranka sklenila pogodbi, zapisani v policah št. 1162427 in št. 1162461 ali pa je sklenila neki drugi (ustni) pogodbi. Pogodbi z drugačno vsebino namreč nista vsebovani v policah z zgoraj navedenima številkama. Da bi sklenila neki drugi pogodbi, tožeča stranka ni niti zatrjevala, poleg tega pa bi bil tolikšen odstop od zahtevane obličnosti vendarle pretiran.

Zaradi tega ima tožena stranka prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri razlagi vsebine pogodbenega razmerja v prvi vrsti upoštevati vsebino obeh navedenih polic in šele v primeru, če bi bila ta nejasna (takšna pa niti po oceni prvostopnega niti pritožbenega sodišča ni), ugotavljati pravo voljo pogodbenih strank. Pomembno je torej, kaj je v polici dejansko zapisano in ne, kaj zavarovanec misli, da bi v njej moralo pisati, in tudi ne, kaj se je z agentom tožene stranke dogovarjal. Dopustnost sočasnih ustnih dogovorov v smislu 56. člena OZ je treba pri zavarovalnih pogodbah razlagati ozko. Pogoju, da jih je mogoče upoštevati, če se z njimi zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene stranke, ustrezajo le takšni ustni dogovori, ki hkrati nasprotni stranki ne povzročijo bistvenih obremenitev in ne otežijo njenega položaja.

Vendar pa je imela navedena napačna materialnopravna presoja vsebine zavarovalnih pogodb s strani prvostopnega sodišča le majhen vpliv na pravilnost njegove odločitve.

S polico vlomnega zavarovanja so bile zavarovane „zaloge električnih kablov na prostem“, za riziko vloma. Gre za povsem jasno določilo, ki ga razume vsak. Če je imela tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe namen zavarovati celotne zaloge, bi po prejemu police oz. ponudbe toženo stranko pač lahko opozorila na to pomanjkljivost in zahtevala ustrezno spremembo. Poleg tega so „zaloge“ splošen knjigovodsko računovodski pojem, ki itak ne ustrezajo zakonski zahtevi, da se v zavarovalni pogodbi določi zavarovana stvar. Ker pa je sodišče prve stopnje v priznani škodi upoštevalo le vrednost odnesenih in poškodovanih električnih kablov (glej 24. točko obrazložitve), je bil njegov zaključek o širšem zavarovalnem kritju po polici vlomnega zavarovanja nerelevanten.

Pritožba ima nadalje prav, da je pri premoženjskem zavarovanju načelo podzavarovanja pravilo, zavarovanje na prvi riziko pa izjema, ki mora biti v zavarovalni polici izrecno napisana, takšnega zapisa pa zavarovalna polica št. 1162461 ne vsebuje. Vsebuje pa določbo, da je zavarovanec seznanjen z načelom podzavarovanja stvari v skladu z 31. členom splošnih pogojev S-PRE-97. 31. čl. S-PRE-97 povzema določbo 960. člena OZ, ki določa sorazmerno zmanjšanje zavarovalnine, če se ugotovi, da je bila ob začetku zadevne zavarovalne dobe vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote, če ni bilo drugače dogovorjeno.

Vendar pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji uveljavljala sorazmerno zmanjšanje zavarovalnine zaradi nesorazmernosti med vrednostjo zavarovane stvari in zavarovalne vsote ob nastanku zavarovalnega primera (t.j. ob upoštevanju stanja zalog na dan 19. 08. 2005). Takšnega dogovora, po katerem naj bi se sorazmerje med vrednostjo zavarovane stvari in zavarovalno vsoto presojalo glede na čas nastanka zavarovalnega primera, ni zatrjevala, trditev o stanju oz. vrednosti zalog na dan začetka zadevne zavarovalne dobe (12. 05. 2005) pa ni podala niti ni predlagala ugotavljanja dejanskega stanja v navedeni smeri. Res da 5. odstavek 11. člena Splošnih pogojev P-VL-98 določa tudi, da se upošteva kot merilo dejanska celotna vrednost ob nastanku škodnega primera, vendar pa se polica določno sklicuje le na splošno načelo podzavarovanja S-PRE-97, zato v skladu s 5. odstavkom 926. člena OZ velja polica. Zaradi tega je bila odločitev prvostopnega sodišča o ugoditvi tožbenemu zahtevku do višine zavarovalne vsote kljub vsemu pravilna.

Neutemeljeni so pritožbeni razlogi, da je bila tožeča stranka dolžna višino nastale škode izkazovati s predložitvijo računov. Tožeča stranka ni bila dolžna z nakupom nadomestiti ukradenih oz. poškodovanih kablov. Ugotavljanje in ocena škode poteka na način, kot je določen v 21. členu Splošnih pogojev S-PRE-97, skladno s katerimi je imela tožena stranka vse možnosti, da višino škode ugotovi sama, z določitvijo izvedencev. Ker tega postopka ni sprožila niti ni argumentirano ugovarjala višini s strani tožeče stranke izkazane škode, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo navedbam in dokazom tožeče stranke.

Prav tako je bila pravilna odločitev prvostopnega sodišča o zapadlosti terjatve tožeče stranke iz naslova zavarovalnine in se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na jasne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe (30. in 31. točka obrazložitve), ki jih pritožbeni razlogi ne morejo omajati.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada zaključke prvostopnega sodišča o vsebini oziroma zavarovanemu predmetu po polici paketnega premoženjskega zavarovanja št. 1162427. V skladu z že zgoraj navedenimi pravili razlage vsebine pogodbe se razširitev zavarovalnega kritja v okviru požarnega zavarovanja za vdor meteorne vode s strehe za opremo tako po jezikovni kot namenski razlagi lahko nanaša le na pisarniško opremo in ne na parket, stene in strop. Parket, stene in strop ne predstavljajo opreme, tudi opreme prostora ne, pač pa so del zgradbe, gradbeni elementi oz. gradba pa s predmetno polico niso bili zavarovani in je to iz police tudi jasno razvidno .

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na povračilo škode v zvezi z vdorom meteorne vode (za 720.000,00 SIT oziroma 3.005,00 EUR). V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Potrdilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je pritožnica s pritožbo uspela le v manjšem delu, ki na delitev stroškov med pravdnima strankama niso bistveno vplivali. Pritožbeno sodišče pa je cca 7 % uspeh tožene stranke upoštevalo pri odmeri pritožbenih stroškov, ki jih je toženi stranki priznalo v višini stroškov sestave pritožbe 1125 točk + 20 % DDV in takse za pritožbo, skupaj v višini 1.479,55 EUR, 7 % tega zneska pa znaša 103,57 EUR. Tožeči stranki pa je priznalo 93 % njenih pritožbenih stroškov, to je sestave odgovora na pritožbo v višini 1125 OT + 2 % materialnih stroškov + 20 % DDV + taksa za pritožbo 420,32 EUR, skupaj 1.052,36 EUR x 93 % = 978,69 EUR. Razliko je naložilo v plačilo toženi stranki.