Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo sporno stanovanje opredeljeno z najemno pogodbo kot službeno, da je bilo oddano tožniku le v začasno uporabo, da je bilo stanovanje kot službeno opredeljeno tudi s samoupravnim splošnim aktom toženke, da je bila najemna pogodba sklenjena na podlagi določb 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (dalje ZSR) in da je bil tožnik z vsemi temi okolnostmi seznanjen že od podpisa najemne pogodbe 30.3.1989 dalje, to je od vsega začetka. Pogodba je bila časovno omejena in navaja tudi funkcionalno povezavo med tožnikovimi delovnimi zadolžitvami in stanovanjem, ki mu je bilo dodeljeno. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je sporno stanovanje službeno in da je bilo tožniku dodeljeno v začasno uporabo kot službeno stanovanje, v smislu določb 40. člena ZSR, ki je veljal v času dodelitve tega stanovanja. Na takih stanovanjih so delavci - najemniki lahko pridobili zgolj pravico do začasne uporabe stanovanja in ne stanovanjske pravice, to je statusa imetnika stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je imetnik stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka v Ljubljani, in zahtevek, da mu mora toženka to stanovanje prodati v skladu z določbami stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zgoraj navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in to sodbo potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje pobija z revizijo tožnik iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da naj se obe sodbi razveljavita. Bistvo spora je, ali je tožnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Tožnik je sporno stanovanje res dobil na podlagi pogodbe z dne 30.3.1989, ki stanovanje določa kot službeno in oddano v najem za določen čas. Vendar pa ne more iti za službeno stanovanje, ker je to posledica nezakonitega ravnanja toženke. Poudarja, da tožnik svoje službe ne opravlja v stavbi in tudi ne v zvezi s stavbo, v kateri je sporno stanovanje. Najemna pogodba pa tudi ne more stanovanja spremeniti v službeno mimo jasnih določb 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je pomenil izjemo od dodeljevanja stanovanj. Kogentne določbe pa je treba tudi ozko razlagati. Sicer pa je isto sodišče v identičnem sporu pod št. II Cp 1651/93 zavzelo stališče, da je stanovalec pridobil na stanovanju stanovanjsko pravico.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija ni obrazložila revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, čeprav tak revizijski razlog uveljavlja. Glede na tako stanje je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka le v okviru uradne dolžnosti po določilu 386. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da v postopku ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Predmet materialnopravnega preizkusa pobijane sodbe je lahko le dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bilo sporno stanovanje opredeljeno z najemno pogodbo kot službeno, da je bilo oddano tožniku le v začasno uporabo, da je bilo stanovanje kot službeno opredeljeno tudi s samoupravnim splošnim aktom toženke, da je bila najemna pogodba sklenjena na podlagi določb 40. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (dalje ZSR) in da je bil tožnik z vsemi temi okolnostmi seznanjen že od podpisa najemne pogodbe 30.3.1989 dalje, to je od vsega začetka. Pogodba je bila časovno omejena in navaja tudi funkcionalno povezavo med tožnikovimi delovnimi zadolžitvami in stanovanjem, ki mu je bilo dodeljeno. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je sporno stanovanje službeno in da je bilo tožniku dodeljeno v začasno uporabo kot službeno stanovanje, v smislu določb 40. člena ZSR, ki je veljal v času dodelitve tega stanovanja. Na takih stanovanjih so delavci - najemniki lahko pridobili zgolj pravico do začasne uporabe stanovanja in ne stanovanjske pravice, to je statusa imetnika stanovanjske pravice. Drugačno pravno stališče tožnika, ki ga je iznašal že med postopkom in ga v reviziji ponovno ponavlja, nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Takega stališča tudi ne more pravno upoštevno utemeljiti s primerom, ki ga navaja v reviziji in ki naj bi bil domnevno identičen s spornim, ker primerjalni primer ne more predstavljati pravnega vira, niti ni očitno še pravnomočen. Glede na ugotovljen status spornega stanovanja in tožnika v njem, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da tožnik ni dokazal, da bi imel status imetnika stanovanjske pravice in da zato tudi ni utemeljen njegov zahtevek za odkup spornega stanovanja po določbah 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona.

Revizijsko sodišče je glede na obrazložene ugotovitve zaključilo, da v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, medtem ko samo ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, ki jih mora upoštevati na podlagi določila 186. člena ZPP. Zato je neutemeljeno revizijo tožnika zavrnilo (člen 393. ZPP).