Jedro

Ker ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek šele od dneva objave vpisa, je sodišče prve stopnje preden je bila objavljena sprememba sedeža tožene stranke, tožbo pravilno vročalo na nespremenjeni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 10. 1. 2008 podala tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo 11. 7. 2008, ampak ji še traja na delovnem mestu namestnice direktorja za razvoj, ter toženi stranki naložilo, da jo pozove na to delovno mesto ter ji od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje obračuna plačo po pogodbi z dne 10. 1. 2008, od bruto zneskov odvede davke in prispevke ter neto zneske izplača na račun tožnice, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, ter ji plača tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 234,00 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki zaradi nepravilnega oziroma nezakonitega vročanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožba toženi stranki ni bila vročena na njenem sedežu na naslovu ..., čeprav je ta naslov bil javno objavljen v Uradnem listu RS, št. 76/08 z dne 25. 7. 2008. Nepravilno osebno vročanje je podano tudi zaradi tega, ker Pošta Slovenije, ni poskušala z vročanjem na tem naslovu in sodišča ob vrnitvi pisanja tudi ni obvestila o novem naslovu oziroma sedežu tožene stranke, čeprav je bila z dokumentom „naslovnikovo naročilo“ z dne 6. 2. 2008 seznanjena z novim naslovom tožene stranke. Nadalje je nezakonito oziroma nepravilno vročanje tožbe podano tudi s tem, da pismonoša, kljub temu, da je bil s strani vratarja objekta na naslovu ..., Ljubljana, obveščen, da tožena stranka več ne posluje v tem objektu in da po novem posluje na naslovu ..., dne 20. 8. 2008 in 21. 8. 2008 ni poizkušal z vročanjem tožbe na novem naslovu, temveč je pustil dve obvestili o prejeti pošiljki kar na naslovu …, Ljubljana in niti svojega delodajalca niti sodišča ni obvestil o ugotovljeni spremembi naslova. Tožena stranka se je s tožbo in izpodbijano sodbo seznanila šele dne 1. 10. 2008, ko so njeni pooblaščenci pri sodišču prve stopnje opravili poizvedbe, ali je tožnica proti toženi stranki morda vložila tožbo zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele z dnem, ki je sledil dnevu vpogleda v spis, je toženi stranki začel teči rok za pritožbo. Tožena stranka se je že januarja 2008 efektivno preselila v nove poslovne prostore na naslovu ..., v juliju 2008 pa je ustanoviteljica tožene stranke zaradi spremembe naslova sprejela tudi spremembo odloka o ustanovitvi, v katerem je naveden nov sedež tožene stranke. Sprememba odloka o ustanovitvi je bila 25. 7. 2008 objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije. Navedeno pomeni, da je bil glede novega sedeža tožene stranke že pred vložitvijo tožbe dosežen publicitetni učinek. Sodišče prve stopnje bi zato spremembo sedeža tožene stranke moralo upoštevati po uradni dolžnosti, kar izhaja tudi iz sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1562/2005, vendar pa je na pozivu za odgovor na tožbo napisalo napačen oziroma star naslov sedeža tožene stranke, kar je posledično povzročilo napako pri vročanju. Za nov naslov tožene stranke je vedela tudi tožnica, saj je bila do 12. 7. 2008 zaposlena pri toženi stranki in je delo opravljala v novih prostorih. Glede na to, da je bila Pošta Slovenije z naročilom tožene stranke za preusmeritev pošte dne 6. 2. 2008 obveščena, da tožena stranka ne posluje več na naslovu ..., Ljubljana, temveč na naslovu ..., bi že na podlagi določbe 133. člena ZPP morala poskušati z vročanjem toženi stranki na naslovu .... Pismonoša Pošte Slovenije je kot vročevalec kljub temu poskušal vročati na naslovu ... in na tem naslovu (kot izhaja iz spisa) pustil kar dve obvestili, čeprav mu je vratar na recepciji objekta J.M. povedal, da tožena stranke ne posluje več na tem naslovu in mu tudi povedal, kje ima nove prostore. Pošta Slovenije sodišča ni obvestila o novem naslovu tožene stranke, zato je nezakonito prišlo do nepravilne ugotovitve fikcije vročitve tožbe in do izdaje zamudne sodbe. Vsa navedena dejstva izhajajo iz uradnih zaznamkov, ki jih tožena stranka prilaga pritožbi, potrdile pa jih bodo tudi priče, ki jih tožena stranka predlaga za primer pritožbene obravnave po 341. členu ZPP oziroma 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Zaradi neugotovljenih dejanskih okoliščin glede vročanja je v tej zadevi takšna obravnava možna in tudi potrebna, absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa bo v novem postopku lahko odpravilo sodišče prve stopnje s tem, da bo tožbo pravilno vročilo stranki v odgovor. Iz naročila za avtomatsko prepošiljanje pošiljk so načeloma sicer izključena pisma v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku, vendar pa je ob tem tudi pripis, da mora Pošta Slovenije v primeru vrnitve pošiljke (po logiki stvari se vračajo samo nepreusmerjene oziroma nepreposlane pošiljke) pošiljatelja seznaniti z novim naslovom naslovnika. Zaradi navedenega bi Pošta Slovenije o novem poslovnem naslovu tožene stranke morala obvestiti sodišče ob vrnitvi pisanja, sodišče prve stopnje pa bi nato tožbo moralo vročiti na nov naslov. Tožena stranka je s tem, ko si je organizirala prepošiljanje pošiljk na nov poslovni naslov, ravnala z vso potrebno skrbnostjo glede sprejemanja pošte in ni njena krivda, da ji tožba v tem postopku ni bila vročena, zato ni dopustno, da trpi škodljive posledice, ki izhajajo iz izdane zamudne sodbe, saj je do fikcije vročitve prišlo zaradi neupoštevanja določb 133. člena ZPP. Še manj je dopustno, da takšne posledice tožena stranka trpi potem, ko je bil v Uradnem listu RS še pred vložitvijo tožbe že objavljen odlok o spremembi odloka o ustanovitvi tožene stranke, s katerim se je spremenil njen sedež. Pritožba oporeka tudi pravilnosti vročitve izpodbijane zamudne sodbe, ki jo je tožena stranka na pošti prejela 15. 10. 2008 v popoldanskih urah po dolgotrajnem iskanju pošiljke s strani poštnih uslužbencev. Na kopiji vročilnice je sicer navedeno, da naj bi bila obvestila o sodni pošiljki puščena 2. 10. 2008 in 3. 10. 2008, kar pa glede na izjave vratarja očitno ne drži. V vsakem primeru se je tožena stranka z izpodbijano zamudno sodbo seznanila najprej 1. 10. 2006, z vpogledom v spis, zato pritožbo iz previdnosti podaja znotraj 15-dnevnega roka, računano od navedenega datuma. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da je glede na to, da je bil v sodnem registru kot sedež tožene stranke tako 1. 8. 2008 (datum poziva k odgovoru na tožbo) kot 20., 21. (dneva poskušane vročitve) in 22. 8. 2008 (dan fikcije vročitve tožbe) vpisan naslov ..., Ljubljana, sodišče prve stopnje povsem pravilno vročalo sodno pisanje na ta naslov, zaradi česar mu ni mogoče očitati nikakršnih procesnih kršitev. Sprememba sedeža tožene stranke je bila v sodni/poslovni register vpisana in objavljena 3. 9. 2008, vse dotlej pa je kot sedež tožene stranke pravno upošteven naslov ..., Ljubljana, kamor je sodišče prve stopnje pisanja tudi dejansko vročalo. Tožnica opozarja na določbo 29. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 – 68/2008), ki določa, da je sedež družbe kraj, ki je kot sedež družbe vpisan v sodni register. Sicer pa je tožena stranka vse do 10. 9. 2008 tudi sama kot pravno veljavni sedež štela naslov …, Ljubljana, kar izhaja iz elektronske korespondence med toženo stranko in oblikovalsko agencijo ter zaposlenimi. Nadalje tožena stranka o spremembi sedeža sodišča ni obvestila niti v dveh drugih delovnih sporih, ki se zoper njo vodita pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. I Pd 476/2008 in I Pd 477/2008. V obeh navedenih sporih je tožena stranka kot svoj naslov uporabljala stari naslov ..., Ljubljana. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar pa ni mogoče šteti, da bi sodišče prve stopnje ravnalo protipravno, ker je do fikcije vročitve tožbe prišlo na naslovu tožene stranke, kakršen je bil takrat še vpisan v sodnem registru. Tožena stranka se pri tem povsem zmotno sklicuje na publicitetno načelo, češ da je bil takrat njen novi naslov že objavljen v Uradnem listu RS. Res je sicer, da je bil 25. 7. 2008 v Uradnem listu RS, št. 76/2008 objavljen Odlok o spremembi odloka o ustanovitvi regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije, ki v 1. členu določa, da je sedež tožene stranke v Ljubljani, na naslovu .... Vendar pa je za učinkovanje publicitetnega načela glede subjektov vpisa v sodni register bistvena določba prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg, Ur. l. RS, št. 13/94 – 65/2008), ki določa, da ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register. Navedeno pomeni, da bi bilo vročanje sodišča v resnici nepravilno, če bi tudi po objavi vpisa spremembe sedeža tožene stranke v registru vročanje opravilo na stari naslov, ne glede na to, če bi bil tak naslov označen v tožbi. Vendar pa je šele 3. 9. 2008 prišlo do objave vpisa novega sedeža v sodni register, kakor je to razvidno iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra (priloga A/4), do fikcije vročitve tožbe pa je prišlo 21. 8. 2008. V skladu s četrtim odstavkom 8. člena ZSReg se subjekt vpisa (to je tožena stranka) napram tretjemu (v tem primeru sodišču prve stopnje, saj se njemu očita nezakonita vročitev) lahko sklicuje na vpisane podatke in na vsebino listin, na katerih temeljijo vpisi v sodni register šele potem, ko je vpis ter podatkov, ali predložitev listin sodnemu registru objavljen po prvem odstavku 43. člena istega zakona, razen če dokaže, da je tretji vedel za podatke ali vsebino teh listin. Z ničemer ni izkazano, da bi sodišče vedelo za novi sedež tožene stranke, zato se tožena stranka glede vročanja neutemeljeno sklicuje na to, da bi vročitev morala biti opravljena na novem sedežu. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje za novi sedež moralo vedeti na podlagi objave odloka v Uradnem listu Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je bilo tako do objave spremembe vpisa v registru dolžno vročati pisanja na naslov, naveden v registru. Tretji odstavek 139. člena ZPP namreč določa, da se subjektu vpisa v sodni register, društvu ali drugi pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslov, navedenem v registru. Tožena stranka je zato bila dolžna, da vse do datuma objave spremembe sedeža v registru poskrbi za to, da sodne pošiljke prejema na svojem starem naslovu, saj je bil v razmerju do tretjih oseb to še vedno njen edini naslov.

Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi verjelo pritožbenim navedbam, da je tožena stranka pošti naročila prepošiljanje pošiljk na novi naslov, vendar kot pritožba pravilno ugotavlja, so iz prepošiljanja izvzeta pisma v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku. Tožena stranka pa nekorektno povzema zapis iz naročila za preusmeritev poštnih pošiljk, češ da je pošta v primeru vrnitve pošiljke pošiljatelja dolžna seznaniti z novim naslovom naslovnika. V kolikor bi tožena stranka predložila izpolnjen obrazec „naslovnikovo naročilo“ bi bilo razvidno, da se navedeno nanaša le na vrnjene pošiljke iz 1., 2. in 3. točke naročila (pisemske pošiljke, paketne pošiljke, pošiljke hitre pošte in pošiljke, ki imajo v naslovu oznako poštno ležeče), ne pa tudi na pisma v pravdnem, upravnem in kazenskem postopku. Tudi sicer je praksa Pošte Slovenije, da pošiljatelja v primeru pošiljk, ki se vročajo po določbah ZPP, ne obvešča o novem naslovu naslovnika, čeprav je ta sicer naročil prepošiljanje pošiljk.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je zaradi fikcije vročitve kršena določba prvega odstavka 133. člena ZPP. Ta določa, da se državnim organom, pravnim osebam in podjetjem posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 141. člena ZPP o tem, da se vročitev opravi na način, določen v 1., 2. in 3. odstavku tega člena, če subjektu vpisa v sodni register, društvu ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, ni mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, s tem, da se obvestilo pusti na njegovem naslovu. Vročitev na naslovu, navedenem v registru, ni mogoča takrat, kadar pravna oseba na tem naslovu očitno ne deluje, kakor je bilo tudi v tem konkretnem primeru. Zato je vročevalec ravnal pravilno, ko je vročitev tožbe opravil na podlagi prvega in drugega odstavka 141. člena ZPP, to je s tako imenovano fikcijo vročitve.

Tožnici ni mogoče očitati zlorabe pravic, ker je tožbo naslovila na naslov, s kakršnim je bila tožena stranka takrat še vpisana v sodni register, zlasti še, ker je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter v negativni oceni poskusnega dela sama navedla stari naslov ..., čeprav je takrat glede na pritožbene navedbe bila že več kot pol leta preseljena na novem naslovu ..., Ljubljana.

Nebistvene so pritožbene navedbe o razgovorih z vratarjem na naslovu ... v zvezi z vročanjem izpodbijane zamudne sodbe. Zamudna sodba je bila toženi stranki vročena in je tožena stranka pritožbo vložila znotraj pritožbenega roka. Celo, če je res, da je vratar vročevalca, ki je puščal obvestila o prispelem pismu, ki je vsebovalo tožbo in poziv za odgovor nanjo, opozoril, da se tožena stranka nahaja na drugem naslovu, to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da je vročevalec pošiljko pravilno vročal na naslov, ki je bil naveden v sodnem registru.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1562/2005 z dne 16. 11. 2005, češ da iz nje izhaja, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti tožbo vročati na nov naslov tožene stranke, ker je bil ta takrat že objavljen v Uradnem listu RS. V resnici je ravno obratno, v citirani sodbi je pritožbeno sodišče ob sklicevanju na določbe ZSReg zavzelo stališče, da je sodišče vse do objave vpisa spremenjenih podatkov v Uradnem listu RS (gre za objavo registrskega sodišča in ne kakršnokoli objavo v Uradnem listu), pošiljke dolžno pošiljati na naslov, naveden v registru. V citirani zadevi je šlo za podoben primer kot v tem sporu, tožena stranka je trdila, da je v času vročanja sodne pošiljke imela že drug naslov in da je sedež spremenila že z notarskim zapisom, zaradi česar je bilo vročanje na starem naslovu nepravilno.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pritožbeno sodišče tega razloga ni moglo upoštevati, saj drugi odstavek 338. člena ZPP določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Res pa je, da je v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi v primeru zamudne sodbe možno ugotavljati dejansko stanje glede tega, ali je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom. Vendar pa v tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi s pritožbeno obravnavo ugotavljali, kako je potekalo komuniciranje med vročevalcem in receptorjem na starem naslovu tožene stranke. Tudi v primeru, če je bil vročevalec opozorjen, da toženca stranka sedaj posluje na drugem naslovu, je bil vročitev dolžan opraviti na naslovu, ki je bil takrat še vedno vpisan v sodnem registru, kakor je to že obrazloženo zgoraj.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter zahtevku, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kadar tožena stranka ne odgovori na tožbo, se šteje, da so vse navedbe v tožbi resnične, v konkretnem primeru tako tudi navedbe, da so očitki iz negativne ocene poskusnega dela neresnični, kar pomeni, da ni bilo razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. V kolikor je tožena stranka tožničino poskusno delo neutemeljeno ocenila negativno, to pa izhaja iz tožbenih navedb, to posledično pomeni, da ni podan razlog za takšno odpoved, to je, da delavec ni uspešno opravil poskusnega dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške, vendar do njihove povrnitve ni upravičena, ne le zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela, temveč tudi glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Ta določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu.