Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?

Obrazložitev

1. Tožniki so zahtevali, naj sodišče ugotovi, da so nični pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo z dne 13. 6. 2007 (v protivrednosti švicarskih frankov - CHF), notarski zapis z dne 13. 6. 2007, pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu kreditu v CHF z dne 20. 10. 2008 in notarski zapis z dne 20. 10. 2008. Poleg tega so zahtevali, da toženka prvi tožnici plača 66.066,89 EUR, tretjemu tožniku pa 39.204,17 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki (toženka zoper odločitev o stroških). Sodišče druge stopnje je pritožbama ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in notarskih zapisov, razveljavilo pa je odločitev glede plačila in pravdnih stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj: 1) Ali je sodišče prve stopnje z opustitvijo prednostne presoje, ali domnevni nepošteni pogodbeni pogoji temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih Republike Slovenije v smislu člena 1(2) Direktive 93/13, zmotno uporabilo materialno pravo? 2) Ali ima pogodbeni pogoj, ki določa, da banka odobrava kreditojemalcu dolgoročni namenski kredit z valutno klavzulo v določenem znesku CHF v evro protivrednosti po tečajnici Banke Slovenije - referenčni tečaji Evropske centralne banke za CHF na dan črpanja kredita, kreditojemalec pa se zaveže kredit vrniti v mesečnih anuitetah v evro protivrednosti po tečajnici Banke Slovenije - referenčni tečaji Evropske centralne banke na dan plačila, isto normativno vsebino kot valutna klavzula iz prvega odstavka 372. člena Obligacijskega zakonika (OZ)? 3) Ali pogodbeni pogoj, ki določa, da banka odobrava kreditojemalcu dolgoročni namenski kredit v določenem znesku v CHF, kreditojemalec pa se zaveže kredit vrniti v mesečnih anuitetah, za katere je dolžan zagotoviti zadostno kritje na računu v CHF, po svoji normativni vsebini ustreza načelu monetarnega nominalizma iz 371. člena OZ ali valutni klavzuli iz 372. člena OZ? 4) Ali je sodišče druge stopnje s presojo nepoštenosti spornih pogodbenih pogojev na podlagi Direktive oziroma ZVPot, pri čemer hkrati ni posegalo v naziranje prvostopnega sodišča, da sporni pogodbeni pogoji ustrezajo 372. členu OZ oziroma 371. členi OZ, zmotno uporabilo materialno pravo? 5) Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da sta pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo št. 01 z dne 13. 6. in pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 02 z dne 20. 10. 2008 glede na okoliščine zadeve nični? 6) Ali je sodišče sodišče druge stopnje odstopilo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča ter sodišča EU in zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da zahteva po preglednosti pogodbenega pogoja ni predpostavka za presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja? 7) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo kriterije za presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja v smislu člena 3(1) Direktive oziroma prvega odstavka 24. člena ZVPot s tem, da je pri presoji znatnega neravnotežja upoštevalo tudi izvenpogodbeni (npr. regulativni, premoženjski) položaj pogodbenih strank? 8) Ali je pojasnilni dolžnosti pri kreditnih pogodbah v tuji valuti oziroma kreditnih pogodbah z valutno klavzulo mogoče zadostiti le v primeru, če celota pojasnil vključuje tudi dejanske materializacije valutnega tveganja z grafičnimi ali številčnimi prikazi hipotetičnih gibanj menjalnega tečaja v prihodnosti? 9) Ali so za oceno pojasnilne dolžnosti upoštevne vse informacije, ki jih predloži prodajalec ali ponudnik ter s katerimi se želi potrošniku pojasniti delovanje mehanizma menjave in tveganje, povezano z njim, pri čemer so posebej pomembna pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere, pri čemer nobeno pisno, ustno ali drugačno pojasnilo samo po sebi ne predstavlja informacije, v odsotnosti katere pojasnilni dolžnosti ne bi bilo mogoče zadostiti, dokler so potrošniku predložene zadostne in natančne informacije, ki povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočajo, da razume konkretno delovanje zadevnega finančnega mehanizma in tako oceni tveganje potencialno znatnih negativnih ekonomskih posledic takih pogojev za svoje finančne obveznosti med celotnim trajanjem te pogodbe? 10) Ali obrazložitev sodne odločbe, ki presojo pojasnilne dolžnosti obrazloži negativno, torej z navedbo informacij, ki so bile potrošniku predstavljene, vendar po presoji sodišča niso zadoščale za jasnost in razumljivost spornega pogodbenega pogoja, ne da bi sodišče pred tem izvedlo ustrezno vsebinsko materialno procesno vodstvo, ter brez vsebinskega pojasnila, kakšna konkretna pojasnila oziroma informacije bi potrošniku moral poleg ugotovljenega še podati prodajalec ali ponudnik, da bi potrošniku s celoto informacij dal dovolj jasno vedeti, da so valutna nihanja nestabilna in potencialno visoka, in mu ustrezno pojasnil dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto, pri čemer sodišče ponudniku ali prodajalcu pomanjkljivosti podanih pojasnil očita zgolj abstraktno, in ko zaradi takšne negativne in abstraktne opredelitve v sodni odločbi izostane jasna obrazložitev konkretizirane razlike med obsegom in vsebino potrošniku podanih informacij in med konkretno obliko ter konkretno vsebino in vrsto informacij, ki bi - upoštevaje sodno prakso Sodišča EU o upoštevnosti vseh objektivnih informacij - zadostile pojasnilni dolžnosti, zaradi česar ponudnik ali prodajalec zgolj abstraktno razume, da so določene okoliščine povprečnemu potrošniku ostale pomanjkljivo pojasnjene, vendar hkrati ostane v dvomu o tem, kako in s kakšnimi ustnimi, pisnimi ali drugimi informacijami bi lahko zadostil merilom pojasnilne dolžnosti, in tako hkrati ostane brez vodila, kako svoje bodoče ravnanje uskladiti z veljavnim pravom, skladna z zahtevami Sodišča EU in ustavno pravico do obrazložene sodne odločbe ter ustavno pravico do pravne varnosti? 11) Ali načelo lojalne razlage v segmentu področij minimalne harmonizacije slovenska sodišča zavezuje, da na podlagi interpretacije direktive vzpostavljajo civilnopravno odgovornost prodajalcev ali ponudnikov, ki se skozi čas v sodni praksi Sodišča EU spreminja in dopolnjuje, ne da bi hkrati ustvarjalo obveznost, da sodišče skrbno presodi, ali novejša razlaga direktive de facto ustvarja novo obveznost in brez da bi sodišče skrbno presodilo in obrazložilo, ali je sprememba razlage nacionalnega implementacijskega predpisa v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava, zlasti ustavno prepovedjo retroaktivnosti? 12) Ali je sodišče druge stopnje z zahtevo po ponazoritvi dejanske materializacije valutnega tveganja (z grafičnimi ali številčnimi prikazi hipotetičnih gibanj menjalnega tečaja v prihodnosti) kot nujnem elementu pojasnilne dolžnosti retroaktivno vzpostavilo obveznost tožene stranke, ki je zakonodaja v času sklenitve kreditnih pogodb ni zahtevala? 13) Ali je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku kršilo dolžnost materialno procesnega vodstva? 14) Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo? 15) Ali je obrazložitev sodišča druge stopnje, ki je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in v pretežnem delu povzema odločbe instančnih sodišč in Ustavnega sodišča iz drugih postopkov, ne da bi dejanske okoliščine konkretnega primera skrbno analitično primerjalo s tistimi v citirani sodni praksi in ne da bi predrugačeno zgornjo premiso skrbno apliciralo na ugotovljeno dejansko stanje (in ne le s sklicevanjem na povzetek), zadostilo ustavni pravici do obrazložene sodne odločbe?

4. Vrhovno sodišče sodi, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) podani le glede vprašanja, ki je dopuščeno v izreku tega sklepa. Glede drugih vprašanj pogoji niso izpolnjeni. Na relevantna predlagana vprašanja je namreč že odgovorilo, zlasti v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024. 5. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).