Jedro

V izgubo na zaslužku kot materialno škodo, ki je nastala oškodovancu, sodijo tudi zneski dnevnic (brez stroškov malice), saj bi jih ta prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 558,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati še odškodnino iz naslova premoženjske škode v višini 6.023,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka mesečnega obračuna izgube na zaslužku, kot izhaja iz 1. točke izreka sodbe, do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek glede zneska 2.559,47 EUR zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v skupni višini 1.241,87 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbija ugodilni del sodbe ter opozarja, da je tekom celotnega postopka na prvi stopnji ugovarjala plačilu dnevnic, saj ne gre za redni prihodek, ki bi nastal, če bi pokojni ND delal. Dnevnice so namreč namenjene povračilu stroškov, ki jih ima delavec zaradi povečanih stroškov prehrane na terenu, službene poti, bivanja izven kraja stalnega ali začasnega bivališča oziroma drugih z delom povezanih povečanih stroškov. Če bi pokojni ND delal, bi imel stroške s prevozi, prehrano, bivanjem oziroma drugimi z delom povezanimi povečanimi stroški in bi dobival dnevnice, s katerimi bi si pokril navedene stroške. Primerljiva delavca sta tako delala in imela povečane stroške dela, zaradi česar sta dobivala dnevnice. Ker teh povečanih stroškov oškodovanec ni imel, do izplačila dnevnic ni upravičen. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi od prihodka v obliki dnevnic kaj prihranila oziroma da te ne bi bile namenjene pokrivanju dejanskih stroškov delavca. Šele v pritožbi je navajala, da dnevnice predstavljajo prihodek delavcev v visokem znesku glede na prikazano višino plače in da je delodajalec za delavce zagotavljal dva obroka dnevno in prenočišče, dnevnica pa je predstavljala nadomestilo za delo izven polnega delovnega časa in zaradi dela izven kraja bivališča. Te navedbe so glede na veljavni Zakon o pravdnem postopku prepozne. Tudi tožnik ni nikoli izpovedal, da bi bile dnevnice del plače oziroma bi presegale povečane stroške dela. Tožeča stranka tudi iz tega razloga do povračila dnevnic ni upravičena. Poleg tega pa tudi ni pravočasno navedla vseh dejstev, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v odločbi z dne 18. 10. 2006 zavzelo jasno materialnopravno stališče, da v izgubo na zaslužku kot materialno škodo, ki je nastala oškodovancu, sodijo tudi zneski dnevnic (brez stroškov malice), saj bi jih ta prejemal, če ne bi bilo škodnega dogodka. Po določilu 3. odst. 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v danem primeru uporablja na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ) je pri oceni izgubljenega dobička potrebno upoštevati dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalni tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. V skladu z načelom popolne odškodnine pa je, da sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Pritožba tožeče stranke sicer utemeljeno opozarja, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede navedb, kaj dejansko pokrivajo plačane dnevnice, šibka, vendar pa jo je tožeča stranka v pritožbi z dne 19. 01. 2006 dopolnila in izrecno navedla, da so dnevnice predstavljale visok prihodek delavca glede na prikazano plačo, ki so ga delavci prejemali poleg tega, da jim je delodajalec na terenu zagotavljal prenočišče in dva obroka hrane. Dnevnica torej po teh trditvah ni pokrivala stroškov, nastalih zaradi dela izven sedeža delodajalca, temveč dodaten del zaslužka, vezan na naravo terenskega dela. Tožena stranka takšnim navedbam tožeče stranke ni argumentirano ugovarjala glede situacije pri konkretnem delodajalcu, sklicevala se je zgolj na običajni namen dnevnic za pokrivanje stroškov s prevozom in prehrano, kar pa po sodni praksi ni pravno odločilno (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 259/2007, iz katere izhaja, da lahko delodajalci z dnevnicami krijejo tudi splošno povečane in nedefinirane stroške, ki bi jih delavec imel zaradi dela izven stalnega prebivališča, kar bi bilo potrebno upoštevati kot prihodek v skladu s 195. členom ZOR). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo navedbam tožeče stranke, tudi ob upoštevanju stališča sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru v oškodovančevo izgubo na zaslužku sodijo tudi zneski dnevnic, ki bi jih prejel, če bi bil na delovnem mestu, pri čemer višina posredovanih podatkov o primerljivih dnevnicah ni bila sporna. Strinjati se je mogoče, da je sodba sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljivo obrazložena, vendar pa to kršitev odpravlja pritožbeno sodišče z zgoraj dopolnjenimi razlogi, ki pojasnjujejo samo ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožena stranka v skladu z določilom 286. b člena ZPP tudi ni pravočasno grajala ravnanja tožeče stranke, ki je v nasprotju z 286. členom ZPP trditve v zvezi z dnevnicami podala po prvem naroku za glavno obravnavo, zato se sedaj ne more več sklicevati na to, da so bile podane prepozno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa je dolžna tudi tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Te je sodišče druge stopnje odmerilo po priglasitvi v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za davek na dodano vrednost. V primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti bo morala tožena stranka dosojeni znesek pravdnih stroškov v višini 558,72 EUR tožeči stranki povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi.