Jedro

Sporno nepremično premoženje ni postalo družbena lastnina v uporabi države na podlagi določbe čl. 226 ZZD. Glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (dokazila o uporabi tuje stvari iz leta 1993 oz. 1994 - priloge B2 in B3), tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne more biti nobenega dvoma o tem, da tožeča stranka spornih nepremičnin ni uporabljala kot lastno (nekdaj družbeno) sredstvo, pač pa kot premoženje, ki je bilo v lasti (pravni oblasti) druge osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnica parc. št. - stavba in dvorišče in parc. št. vl. št. k.o. P., kar je dolžna tožena stranka priznati ter izstaviti z.k. dovolilo za vknjižbo, sicer bo sodba nadomestila to dovolilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 709,53 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem zastopniku in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da gre v konkretni zadevi za infrastrukturni objekt državnega pomena, torej za javno infrastrukturo, ki ne more biti predmet prodaje. Po čl. 226 (prej 268) Zakona o združenem delu (ZZD) je državni mejni prehod P. postal družbena lastnina, saj je nesporno že od leta 1954 v uporabi države. Gre za notorno dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. To nepremično premoženje je bilo verjetno razlaščeno, žal pa tožeča stranka ne razpolaga z ustreznimi podatki o tej okoliščini, kot tudi ne s podatki o plačilu odškodnine. Leta 1954 je šlo v naravi za leseno barako, ki je bila porušena in je bil na mejnem prehodu zgrajen nov infrastrukturni objekt, ki je bil dograjen leta 1961. V letu 1970 se je opravila rekonstrukcija tega objekta, dočim je bila leta 1985 izvršena priglasitev del. V tej zvezi je tožeča stranka pritožbi priložila tudi mnenje sodnega izvedenca J. iz leta 1999. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljena odločilna dejstva pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve. Kar zadeva zatrjevano pravno podlago gradnje na tujem svetu po letu 1970, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dejanski in pravni zaključki prvostopnega sodišča v tem delu argumentirani na povsem prepričljiv in dokazno podprt način, in sicer v smeri, da na podlagi manjših gradbenih del v tem obdobju (razširitev cestišča, postavitev nadstrešnice, namestitev kioska) tožeča stranka na spornem nepremičnem premoženju (v naravi mejni prehod P.) ni mogla pridobiti lastninske pravice v smislu stvarno pravnih pravil o gradnji na tujem svetu. Pritožbenih navedb in dokazov v tej smeri, ki se nanašajo na izgradnjo infrastrukturnega objekta na mejnem prehodu P. v letih od 1954 do 1970, pa pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati, saj gre za prepozne in zato nedovoljene novote (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tudi glede razlastitve spornega premoženja je odločitev prvostopnega sodišča v materialnopravnem pogledu pravilna. Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da je bil v preteklosti določen zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin razlaščen in nato poplačan v obliki odškodnine za odvzeto premoženje. Po določbah Zakona o graditvi objektov na območju mejnih prehodov (ZDVGOMP) je bilo namreč treba za takšen prehod lastnine izpeljati razlastitveni postopek.

Prav tako je sodišče druge stopnje mnenja, da sporno nepremično premoženje ni postalo družbena lastnina v uporabi države na podlagi določbe čl. 226 ZZD. Glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (dokazila o uporabi tuje stvari iz leta 1993 oz. 1994 - priloge B2 in B3), tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne more biti nobenega dvoma o tem, da tožeča stranka spornih nepremičnin ni uporabljala kot lastno (nekdaj družbeno) sredstvo, pač pa kot premoženje, ki je bilo v lasti (pravni oblasti) druge osebe. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava je v tej zvezi ključnega pomena tudi okoliščina, da je tožeča stranka sporno nepremično premoženje tudi na dan 25.7.1997, ko je bil uveljavljen Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), uporabljala kot tujo stvar, saj sicer v letu 1994 ne bi sklenila najemne pogodbe, s katero je od tožene stranke (zemljiškoknjižne lastnice) vzela v najem poslovne prostore, stoječe na delu nepremičnega premoženja, glede katerega v aktualni pravdi uveljavlja svojo lastninsko pravno upravičenje.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pač pa pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, saj tožena stranka v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi vsebinsko prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.