Jedro

Zahtevek tožeče stranke ima res drugačno dejansko in pravno podlago kot zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ker pa je tožbeni predlog ostal isti, tožena stranka je namreč dolžna tožeči stranki plačati isti znesek z obrestmi, ni potrebe po razveljavljanju dajatvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in nadomeščanju z enakim novim izrekom v sodbi, ki bi se glasil enako.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 1.2.2008 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 1.643,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške celotnega pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki je temeljil na meničnem izvršilnem predlogu na podlagi verodostojne listine, s sodbo pa je bilo ugotovljeno, da terjatev tožeče stranke temelji na cesijski pogodbi, ki pa ne predstavlja verodostojne listine, zato je sklep o izvršbi nezakonit. Prvostopenjsko sodišče pa se do teh odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Takšno stališče tožene stranke je zmotno. Držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka tekom postopka spremenila dejansko in pravno pravno podlago zahtevka, vendar pa je treba upoštevati, da sodišče prve stopnje ni obdržalo v veljavi celotnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, temveč le njegov dajatveni (kondemnatorni del), s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo glavnice 26.461,99 EUR s pripadki ter plačilo izvršilnih stroškov (1. in 3. točka izreka sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine). Po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi, se je postopek odločanja o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke nadaljeval v pravdnem postopku po pravilih, ki veljajo v gospodarskih sporih (1. odstavek 437. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 62. člena ZIZ). V pravdnem postopku pa je tožeči stranki dopuščeno spreminjati tako pravno kot tudi dejansko podlago tožbenega zahtevka (184. in 185. člen ZPP). Zahtevek tožeče stranke o katerem je odločilo sodišče prve stopnje ima res drugačno dejansko in pravno podlago kot zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ker pa je tožbeni predlog ostal isti, ni potrebe po razveljavljanju dajatvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in nadomeščanju z enakim novim izrekom v sodbi. Zatrjevana bistvena kršitev postopka glede na navedeno ni podana.

Prav tako po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podan pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v ugotavljanje višine terjatve in je preseglo trditveno podlago tožeče stranke. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala glavnico v znesku 21.527,24 EUR, kar predstavlja glavnico po cesijski pogodbi in zakonske zamudne obresti od glavnice po obračunu zamudnih obresti z dne 17.12.2007 do dne 24.12.2007 v znesku 4.937,75 EUR, kar skupaj znaša 26.461,99 EUR (točka III. pripravljalne vloge z dne 13.3.2009), obračunu zakonskih zamudnih obresti pa po višini tožena stranka ni izrecno oporekala. Sodišče prve stopnje se je upoštevaje trditve pravdnih strank pravilno oprlo na 1. odstavek 418. člena OZ, ki določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, med njimi tudi pravica do obresti. Tožeči stranki tudi ni treba pojasniti, zakaj je predmet cesijske pogodbe le del terjatve po računu št. 2005-180 z dne 8.12.2005, saj to dejstvo ni bistveno za odločitev v zadevi, temveč je odločilno le, ali obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz cesijske pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da se z ugotavljanjem obstoja terjatve po višini ni ukvarjalo, prav tako pa je odločitev glede na povedano materialnopravno pravilna.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov pritožnika v zvezi neobstojem in poplačilom terjatve. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila sporna terjatev lahko predmet cesijske pogodbe in da dogovor o načinu poplačila medsebojnih obveznosti med odstopnikom terjatve in toženo stranko na prenosljivost terjatve ni imel nikakršnega vpliva. Ker za veljavnost cesijske pogodbe ni potrebno soglasje dolžnika ter je bila tožena stranka dne 13.12.2007 obveščena o spremembi upnika, ni nobenega dvoma, da je bila terjatev prenesena na tožečo stranko. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je navedena terjatev že pred sklenitvijo cesijske pogodbe ugasnila oziroma jo je tožena stranka poplačala. Iz pregleda saldakontov z dne 5.3.2009 izhaja, da je saldo terjatve F. d.o.o do tožene stranke tega dne 21.207,22 EUR, kar ničesar ne pove o zapiranju tega dela terjatve. Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi priče D. P., ki je izpovedal, da je bila sporna terjatev plačana preko poroštva, ki ga je tožena stranka dala F. d.o.o. v zvezi z dogovorom o poplačilu obveznosti z dne 14.3.2006. Trditve tožene stranke v zvezi s poplačilom sporne terjatve pa so tako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v pritožbi ostale pavšalne. Pritožnica navaja, da je bila sporna terjatev plačana s poroštvom za kredit in so bile za kredit plačane vse anuitete, razen zadnjih treh. Ni bila naloga sodišča prve stopnje, da bi se brez konkretne trditvene podlage, kdaj in kako se je terjatev po računu 2005-108 zapirala, samo opredeljevalo, v kolikšnem znesku naj bi bila terjatev po omenjenem računu plačana. Trditveno in dokazno breme glede plačila terjatve je bilo na toženi stranki. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je ob pomanjkanju konkretnih trditev sledilo izpovedi J. K., da sporna terjatev ni bil plačana in ne D. P., ki je izpovedal, da naj bi bil sporni račun plačan preko poroštva.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nobene od kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).