Jedro

VoIP storitve (prenos glasu preko internetnega protokola) je šteti med tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje in ne med javne telekomunikacijske storitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS,Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.4.2001, s katero je ta ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper dopis Uprave RS za telekomunikacije z dne 22.2.2001, v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ta dopis odpravila in zavrnila vlogo družbe A. d.o.o. z dne 15.2.2001, za priglasitev dejavnosti VoIP storitev, v 2. točki izreka pa je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je v zadevi spor o tem, ali je VoIP storitve, za opravljanje katerih je družba A. d.o.o. na prvostopni organ vložila vlogo za priglasitev po določbah 2. odstavka 15. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97) šteti med tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje (stališče tožene stranke) ali gre za javno telekomunikacijsko storitev govorne telefonije, ki se opravlja kot obvezna gospodarska javna služba in za katero je treba pridobiti koncesijo (stališče tožeče stranke). Glede na naravo in namen telekomunikacijskih storitev (ki je v tem, da so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur), ob upoštevanju narave predmetnih VoIP storitev (prenos glasu preko internetnega protokola) ter glede na določbe ZTel, po presoji sodišča VoIP storitve niso javne komunikacijske storitve (4. člen ZTel), pač pa tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je potrebno pridobiti dovoljenje (16. člen ZTel). Pri tem sledi razlogom, ki jih je za takšno odločitev navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe (2. odstavek 67. člena ZUS). Ta se v utemeljitvi svoje odločitve sklicuje na 1. in 2. odstavek 15. člena, 1. odstavek 16. člena in 14. točko 2. člena ZTel ter 2. alineo 2. člena Pravilnika o pogojih za izdajo dovoljenj za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev (Pravilnik, Uradni list RS, št. 75/98). Subjekt, ki želi opravljati storitev prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola, mora v skladu s 16. členom ZTel za opravljanje storitev podatkovnih telekomunikacij pridobiti dovoljenje za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev za storitve globalnih širokopasovnih in multimedijskih telekomunikacij ali za storitve podatkovnih telekomunikacij. Navaja, da je prvostopenjski organ napravil napačen sklep o naravi storitev prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola in zato posledično napačno uporabil 15. člen ZTel namesto 16. člen tega zakona. Glede na to, da je Uprava RS za telekomunikacije vlagatelju izdala dovoljenje za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev z dne 24.9.1999, iz katerega izhaja, da mu je dovoljeno opravljati naslednje tržne telekomunikacijske storitve: globalne širokopasovne in multimedijske telekomunikacijske zveze - nudenje internetnih storitev, lahko A. d.o.o. na podlagi tega dovoljenja opravlja tudi storitve prenosa telekomunikacijskega prometa preko VoIP protokola. Sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrača tožbeni ugovor kršitve pravil postopka. Izrek izpodbijane odločbe ni sam s seboj v nasprotju, niti ni v nasprotju z obrazložitvijo. Tožena stranka je namreč pritožbo sedanje tožeče stranke po vsebini zavrnila, ker pa je ob tem ugotovila, da je prvostopni organ materialno pravo napačno uporabil, je prvostopni akt odpravila in sama rešila stvar, za kar ima podlago v določbah 2. odstavka 247. in 1. odstavka 252. člena ZUP, na katere se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično povzelo razloge izpodbijane odločbe tožene stranke. Ponovi tožbene navedbe, da pri VoIP protokolu ne gre za kakršnokoli multimedijsko storitev (kombinacijo), kot je to vsebovano v 2. členu Pravilnika, ampak izključno za prenos govora. Če je tožena stranka sledila Pravilniku ali ga razlagala v nasprotju z zakonom, bi moralo sodišče takšno nezakonitost odpraviti in upoštevati določbo 125. člena Ustave RS. Po njenem mnenju je sodišče kršilo materialni zakon (4. člen ZTel) in določbo 125. člena Ustave RS ter pravila postopka, ker ni odpravilo neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega upravnega akta in med samim izrekom med 1. in 2. točko izreka izpodbijane upravne odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in odloči tako, da 2. točko izreka odločbe tožene stranke odpravi in pritožbi zoper odločbo v obliki dopisa upravnega organa prve stopnje ugodi in sprejme razloge, navedene v obrazložitvi tožbe oziroma v tej pritožbi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja tožeča stranka, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. ZTel, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, v določbah 15. člena ZTel določa, da se tržne telekomunikacijske storitve lahko opravljajo na podlagi predhodne priglasitve, na podlagi dovoljenja ali na podlagi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra. Če ni z določbami tega zakona drugače določeno, se telekomunikacijske storitve lahko opravljajo na podlagi priglasitve na Upravo RS za telekomunikacije, ki lahko v 15 dneh po prejemu z odločbo zavrne priglasitev z ugotovitvijo, da take telekomunikacijske storitve ni mogoče opravljati na podlagi priglasitve. Po določbah 1. odstavka 16. člena ZTel se na podlagi dovoljenj lahko opravljajo telekomunikacijske storitve podatkovnih telekomunikacij, dajanj telekomunikacijskih vodov v zakup, kabelskih komunikacijskih oziroma distribucijskih sistemov, javnih telefonskih govorilnic, satelitskih zvez VSAT ter globalnih širokopasovnih in multimedijskih telekomunikacijskih zvez.

Sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 4. in 16. člena ZTel. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je predmetne VoIP storitve šteti med tržne telekomunikacijske storitve, za opravljanje katerih je treba pridobiti dovoljenje in ne med javne telekomunikacijske storitve, kot zatrjuje tožeča stranka. ZTel namreč določno navaja, katere storitve je šteti za javne telekomunikacijske storitve. To pa so po določbah 4. člena ZTel le storitve govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov RTV Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji in se zagotavljajo kot obvezna gospodarska služba. V obravnavanem primeru pa ne gre za nobeno od navedenih storitev. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bilo tožeči stranki na podlagi 16. člena ZTel izdano tudi dovoljenje za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev z dne 24.9.1999. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker ni odpravilo neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega upravnega akta. Sodišče prve stopnje je presodilo, da izrek izpodbijane odločbe ni sam s seboj v nasprotju niti ni v nasprotju z obrazložitvijo in je za to v izpodbijani sodbi navedlo tudi razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.