Jedro

Vsak od roditeljev si mora prizadevati za izvedbo stikov, zato mora vsak od staršev ne samo opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, temveč je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Izvajanje sodne odločbe o stikih mora biti zato, ko ni komunikacije med staršema, strogo in dosledno ter ne sme puščati praznin, pri katerih bi lahko prihajalo do odmika obveznosti, določene v izvršilnem naslovu. Namen odločbe o stikih, ki predstavlja tako pravico otroka kot pravico starša, je zato v spoštovanju določenih stikov. Do takrat, dokler izvršilni naslov ni spremenjen, razveljavljen ali izrečen za ničnega, velja in je izvršilno sodišče pri njegovem izvrševanju nanj vezano.

Dolžnici najprej pritožbeno sodišče odgovarja, da se pri izvrševanju odločbe o stikih ne more in ne sme ponovno ugotavljati, ali so v izvršilnem naslovu določeni stiki v korist otrok, saj bi se s tem poseglo v sam izvršilni naslov. Dolžnost starša, pri katerem sta otroka je, da otroka pripravi na uspešno izvajanje stikov in je tako zavezan k aktivnemu ravnanju. Tudi v primeru, če bi se otroka upirala stikom z drugim roditeljem, s katerim ne živita, se to v izvršilnem postopku ne more upoštevati na način, kot si ga predstavlja dolžnica. Pri izvrševanju odločbe o stikih tako ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj gotovo pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otrok z izvajanjem stikov v zmanjšanem ali drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njunih želja. Za izvršilno sodišče je zato bistvena ugotovitev, ali se izvršilni naslov izvršuje tako, kot se glasi oziroma ali je dolžnica s trditvami in dokazi v ugovoru zoper sklep o izvršbi (in ne v kasnejših vlogah) zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je storila vse, da otroka pripravi na stik, pa ga otroka zavračata. Že Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi poudarilo, da tisti od staršev, ki izvršuje stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka. Tisti od staršev, pri katerem pa otrok živi in je v njegovem varstvu in vzgoji, pa mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Zato si mora prizadevati za ustrezen odnos otrok do stikov z drugim od staršev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrnilo ter v točki 2 odločilo, da mora dolžnica upniku v 8. dneh povrniti 114,24 EUR izvršilnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8 -dnevnega roka za izpolnitev dalje.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovni postopek. Odločitev sodišča se izkaže za nepravično do dolžnice, saj upnik sam ne izvaja osebnih stikov z otrokoma v okviru sodne poravnave in dolžnost postavljanja odnosov z otrokoma prelaga samo na dolžnico. V obdobju od julija 2020 do novembra 2021 bi moral imeti oče z otrokoma skupaj 30 osebnih stikov, imel pa jih je samo 9. Skupaj 23 mesecev stikov ni izvrševal. Na dlani je, da mu ne gre za stike, temveč za nagajanje dolžnici. Otroka pa očetovo zlorabo in neiskreni namen zaznavata. Njegove klice deloma dojemata kot nadzor in oviranje, oče pa se pri klicih tudi ne trudi vzpostaviti stika z otrokoma in se ne ukvarja s potrebami otrok oziroma z njunim doživljajskim svetom. Telefonske stike oče uporablja le kot sredstvo nadzora nad dolžnico in otroke sprašuje, kaj počnejo in kaj počne mati. Zato pa sta se otroka zaradi njegovega početja oddaljila od njega in sta začela zavračati njegove telefonske pogovore. Upnik se ni potrudil, da bi z otrokoma vzpostavil stik preko SMS sporočil. Ob prvi neodzivnosti otrok pri telefonskem klicu je upnik preložil obveznost vzpostavitve telefonskega stika na dolžnico, namesto da bi se sam potrudil vzpostaviti stik. Zato je nepravično od dolžnice zahtevati večjo aktivnost pri izvajanju stikov, kot jo je izkazal upnik. Sodišče bi moralo presojati, kaj pomeni stik, ko se izvršuje po telefonu. Je to en klic ali več in kako dolgo naj traja in do katere mere naj se dolžnica izpostavlja konfliktom z otrokoma. Sodišče bi moralo tudi ugotoviti, kaj je dejansko otroku še v korist in od kje zahteva oče, da naj pod grožnjo izvršbe dolžnica z otrokoma ustvarja konflikte. Sicer pa upnik otrok ni fizično obiskal in zavrača vključitev v mediacijo na CSD ..., da bi se z dolžnico konstruktivno pogovoril o izvajanju stikov. Otroka sta stara 13 in 14 let, ter sta občutila upnikovo neaktivnost, zato sta začela zavračati klice. Sodišče ni upoštevalo navedb, da upnik fizičnih stikov ne izvaja. Namen stikov je v tem, da z njimi otrok ohrani občutek čustvene navezanosti in povezanosti ter medsebojne pripadnosti s tistim od staršev, s katerim ne živi. Upnik pa je sam prispeval k temu, da sta otroka izgubila željo po telefonskem stiku z njim. Tako je upnik sam prispeval k temu, da se otroka nista oglašala na telefon, razlog v tem pa je v upnikovi neaktivnosti. Upnik otrok ni obiskal skoraj leto dni in v juliju, avgustu, septembru, decembru 2020 in od februarja do avgusta 2021 ni hotel izvrševati fizičnih stikov. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bila prisilna uveljavitev stikov v obravnavanem primeru v korist otroka. Vprašanje, ali je določitev stikov otroku v korist se razlikuje od vprašanja, ali bi bili tako določeni stiki otroku še vedno v korist, če bi bili prisilno uveljavljeni. Sodišče je kršilo pravico otrok do spoštovanja družinskega življenja iz 54. člena v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Ustave RS, saj ni ugotavljalo, ali bi bila prisilna uveljavitev stikov v obravnavanem primeru v korist otrok. Upnik pa goji zamero do dolžnice zaradi nerazdeljenega skupnega premoženja in jo s to izvršbo želi kaznovati. Dolžnica predlaga vpogled v pravdni spis, v katerem je v vsaki vlogi dolžnica zaničevana, zmerjana in razžaljena s strani upnika. Sodišče pa nasprotno ugotavlja, da naj bi bil upnik žrtev, kar je popolnoma zrcalna ugotovitev od dejanske situacije. Upnik v predlogu za izvršbo ni očital dolžnici njene neodzivnosti, kot je to napačno zaključilo sodišče v sklepu. S tem je sodišče prekoračilo trditvene navedbe upnika in brez spisovne podlage zaključilo o dejstvu, ki ga v spisu ni. Upnik je v predlogu za izvršbo dolžnici očital načrtno izmikanje klicev, onemogočanje stikov upniku in odtujevanju otrok. Sodišče je ob tem zapisalo, da upnik ne more dokazati negativnih dejstev o tem, da dolžnica ni dovolj pripravila otrok, kot tudi ne tega, na kakšen način bi morda aktivno odvračala od stikov otroke. To pa ne drži. Upnik bi namreč lahko navajal, da je dolžnica otrokoma vzela ali skrila telefon, da je otroka namenoma odpeljala drugam v času telefonskega stika, da bi otrokoma naročala, da se upniku ne smeta oglašati na telefon in podobno. Ker ne gre za negativna dejstva, upnik svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil. Sodišče je nepravilno ocenilo, da je dolžnica le splošno navedla, da se trudi aktivno in da ne more prisiliti otrok. Navedeno ne drži. Dolžnica je konkretno navedla, da otroke prigovarja, jih vzpodbuja in opozarja ter od njih zahteva, da se oglasijo na telefon in jim celo telefon nosi v sobo, kar vse kaže na njeno prizadevanje k vzpostavitvi stikov med upnikom in otrokoma. Za te trditve je predlagala tudi svoje zaslišanje in zaslišanje njene mame, ki je bila temu priča, kakor tudi zaslišanje otrok. Sodišče pa je v sklepu napačno očitalo dolžnici pomanjkljivo odzivnost na upnikova vprašanja po elektronski pošti in SMS-ih. Dolžnico bremeni aktivno prizadevanje za vzpostavitev stika in ne, da odgovarja na vsa vprašanja po elektronski pošti in SMS sporočila upnika. Dolžnico bremeni aktivno prizadevanje pri otrocih in neodgovarjanja na pošto, katero upnik pošilja dolžnici. Tega sodišče ni upoštevalo in ni ugotavljalo in tako je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj v sklepu manjkajo odločilni razlogi o teh dejstvih. Sodišče je tudi nepravilno presodilo, da je bilo v avgustu 2021 obdobje brez telefonskih stikov. Sodišče dolžnici očita, da dne 12. 8. 2021, 14. 8. 2021, 21. 8. 2021, 23. 8. 2021, 28. 8. 2021 in 30. 8. 2021 ni navedla konkretnih podatkov in ni predložila kopij komunikacij, kjer naj bi odgovarjala na klice in navedla razlog za to. Sodišče je spregledalo, da so telefonski stiki potekali leta 2021 dne 4., 11., 16., 23., 24., 25. in 26. avgusta. To izhaja iz laične pritožbe dolžnice na strani 3 in 4. Sodišče tako napačno zaključi v zadnjem odstavku obrazložitve, ko pojasni, da gre za obdobje brez klicev za strnjene tri tedne, kar pa ne drži. Telefonski stiki so bili izvedeni, ne pa v takšnem obsegu, kot izhaja iz sodne poravnave. Sodišče je samo ugotovilo, da dolžnici pred avgustom 2021 ni mogoče očitati, da se ni trudila za stike. Če si je dolžnica eno leto prizadevala, da stiki potekajo, to pomeni, da je izpolnila svojo obveznost, ki ji je bila naložena s sklepom o izvršbi. Zgolj strnjeni trije tedni pa so premalo za zaključek, da si dolžnica ne prizadeva za stik in ni izpolnila obveznosti. Dolžnica želi, da imajo otroci z očetom dober stik, zase pa zahteva, da jo upnik pusti pri miru. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem otrok, strank in A. A., čeprav je sodišče v elektronskem sporočilu zapisalo, da bo izvedlo dokazni postopek. Dolžnica je prejela dopis strokovnega sodelavca B. B., v katerem je ta navajal, da bo zaslišal priče oziroma stranke opozoril, da je bolje, da se z mediacijo izogneta dodatnim stroškom. Iz dopisa je nakazano, da ima sodišče namen izvesti predlagano zaslišanje, tega pa nato ni storilo na dolžničino presenečenje. Sodišče je tudi upoštevalo upnikove priložene dokaze v vlogi z dne 22. 10. 2021, čeprav bi upnik te dokaze že lahko predlagal v predlogu za izvršbo, po drugi strani pa ni upoštevalo dolžničinih dokazov, ki jih je podala v svoji drugi vlogi in jih kot prekludirane zavrnilo. S tem je sodišče neenakopravno obravnavalo dolžničine dokazne predloge in dolžnici kršilo pravico do enakega varstva pravic v postopku. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem strank in A. A. V obrazložitvi je le napisalo, da listinska dokazila najbolj pristno odražajo stanje in je nepotrebno izvajati še dodatne z zaslišanjem oseb. Stališče, da drugačna izpovedba stranke in dolžničine mame ne bi mogla privesti do drugačne dokazne ocene pa pomeni vnaprejšnjo dokazno ceno, kar ni dopustno in pomeni kršitev dolžničine pravice do obravnavanja pred sodiščem. S takšnim stališčem se sodišče vnaprej, še preden je sploh dokaz izvedlo, opredeljuje, da izpovedba predlagane priče ne more imeti takšne teže kot ostali dokazi. Sodišče je tudi napačno očitalo dolžnici, ko ni predlagala dovolj listinskih dokazov in spregledalo, da je za dokazovanje svoje aktivnosti predlagala zaslišanje strank in prič, sodišče pa tudi prezre, da so dokazna sredstva enakovredna. Vse to pa predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal zavrnitev dolžničine pritožbe. Poudarja, da dolžnica vztrajno onemogoča telefonske stike, kljub temu, da je do fizičnih stikov zaradi situacije z virusom COVID-19 prihajalo redko. Dolžnica skuša prikazati, kot da je edini namen upnika nagajanje dolžnici, kar pa ne drži. Upnik se je na vse možne načine že pred vložitvijo predloga za izvršbo trudil, da bi z otrokoma vzpostavil normalne telefonske stike. Drži, da sta se otroka postopno začela odtujevati od očeta. Upnik se je bil vedno pripravljen udeležiti skupnih pogovorov, vendar se dolžnica teh dogovorov ni držala. Sicer pa sta se z dolžnico pri CSD dogovorila, da bo dolžnica hčerko C. na telefonski stik pripravila in ji dala jasno sporočilo, da se očetu mora javiti na telefon. Glede na to, da je upnik oddaljen od otrok in živi v drugi državi je še toliko bolj pomembno sodelovanje in priprava otrok na telefonske stike. Dolžnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z navedbo okoliščin, zakaj naj bi prisilno uveljavljeni stiki ne bi bili v korist otrokoma. Zanika tudi dolžničine trditve, da jo upnik želi zgolj kaznovati. Upnik je v predlogu za izvršbo na več mestih navedel, da dolžnica ignorira upnika in da otroka ne pripravi k stikom in se ne trudi, da bi stiki potekali. Poleg tega je tudi navedel, da mu ne daje povratnih informacij, vse to pa je upnik podkrepil z dokazi in je trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostil. Negativnih dejstev, torej dejstva, da dolžnica ni dovolj pripravila otroke na stike, pa upnik ne more dokazati. Njegova obveznost je v dokazovanju, da do stikov ne prihaja. Navedbe pod točko 7 pritožbe pa so nedovoljene pritožbene novote. Sam dopis strokovnega sodelavca tudi ne predstavlja prejudiciranja. Zato tudi ne gre za sklep presenečenja. Upnik pa je vse svoje navedbe in dokazne predloge podal pravočasno za razliko od dolžnice. Sodišče je v zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje priče A. A. tudi prepričljivo pojasnilo, da dolžnica v zvezi s tem ni podala dovolj trditvene podlage. Predlaga zavrnitev dolžničine pritožbe. Priglasti stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Vsak od roditeljev si mora prizadevati za izvedbo stikov, zato mora vsak od staršev ne samo opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, temveč je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Izvajanje sodne odločbe o stikih mora biti zato, ko ni komunikacije med staršema, strogo in dosledno ter ne sme puščati praznin, pri katerih bi lahko prihajalo do odmika obveznosti, določene v izvršilnem naslovu. Namen odločbe o stikih, ki predstavlja tako pravico otroka kot pravico starša, je zato v spoštovanju določenih stikov. Do takrat, dokler izvršilni naslov ni spremenjen, razveljavljen ali izrečen za ničnega, velja in je izvršilno sodišče pri njegovem izvrševanju nanj vezano.

7. Sodna odločba glede pravice do osebnih stikov z otrokoma se izvrši po določbi 226. člena ZIZ, torej po pravilih, ki veljajo za dosego dejanj, ki jih mora opraviti le dolžnik. Gre za izvršbo z uporabo posredne sile, to je z izrekanjem denarnih kazni, s katerimi naj bi se dolžnika prisililo, da izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. V konkretni zadevi je upnik zoper dolžnico vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova z namenom izvrševanja stikov, s stiki pa se zagotavljajo predvsem koristi otrok (v postopku, iz katerega izvira sodna odločba, ki je izvršilni naslov, je bilo ocenjeno, da so stiki, kot so bili dogovorjeni, v korist obeh otrok, saj sicer sodišče sodne poravnave ne bi dovolilo - primerjaj drugi odstavek 412. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sam postopek izvršbe postane kontradiktoren po vročitvi sklepa o izvršbi dolžnici. Šele takrat pridobi dolžnica možnost, da vpliva na vsebino in obseg procesnega gradiva in predstavi svoja stališča ter tako vpliva na odločitev v zadevi. Kontradiktornost se tako v izvršilnem postopku vzpostavi naknadno, z možnostjo vložitve ugovora, o katerem odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi.

8. Dolžnici najprej pritožbeno sodišče odgovarja, da se pri izvrševanju odločbe o stikih ne more in ne sme ponovno ugotavljati, ali so v izvršilnem naslovu določeni stiki v korist otrok, saj bi se s tem poseglo v sam izvršilni naslov. Dolžnost starša, pri katerem sta otroka je, da otroka pripravi na uspešno izvajanje stikov in je tako zavezan k aktivnemu ravnanju. Tudi v primeru, če bi se otroka upirala stikom z drugim roditeljem, s katerim ne živita, se to v izvršilnem postopku ne more upoštevati na način, kot si ga predstavlja dolžnica. Pri izvrševanju odločbe o stikih tako ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj gotovo pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otrok z izvajanjem stikov v zmanjšanem ali drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njunih želja. Za izvršilno sodišče je zato bistvena ugotovitev, ali se izvršilni naslov izvršuje tako, kot se glasi oziroma ali je dolžnica s trditvami in dokazi v ugovoru zoper sklep o izvršbi (in ne v kasnejših vlogah) zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je storila vse, da otroka pripravi na stik, pa ga otroka zavračata. Že Vrhovno sodišče RS1 je v svoji odločbi poudarilo, da tisti od staršev, ki izvršuje stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka. Tisti od staršev, pri katerem pa otrok živi in je v njegovem varstvu in vzgoji, pa mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Zato si mora prizadevati za ustrezen odnos otrok do stikov z drugim od staršev.

9. V postopku nobena od strank ni zatrjevala, da bi bil izvršilni naslov spremenjen v delu, ki se tiče izvrševanja stikov z mladoletnima otrokoma. V konkretni zadevi je sporno izvajanje telefonskih stikov obeh otrok z upnikom, ki živi v drugi državi. Upnik je v predlogu za izvršbo podrobno pojasnil obdobje, v katerem se telefonski stiki z obema od otrok niso izvajali, pri čemer je upnik za svoje trditve predložil seznam klicev za obdobje od 17. 6. 2020 do 25. 10. 2020, od 26. 10. 2020 do 21. 4. 2021 in od 22. 4. 2021 do 5. 9. 2021. V predlogu za izvršbo je izpostavil, da se dolžnica ne prizadeva, da bi poskrbela za izvajanje telefonskih stikov na način, kot so bili določeni v izvršilnem naslovu. Dolžnica pa tudi po oceni pritožbenega sodišča trditvenemu in dokaznemu bremenu z navedbami in predloženimi oziroma predlaganimi dokazi v ugovoru, ni zadostila zahtevi, po kateri bi lahko izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje o tem, da z ugovorom v izvršilnem postopku ni uspela. Dolžnica je namreč v ugovoru pavšalno zatrjevala, da se je celotno obdobje trudila, da sta otroka imela z očetom stik in se je z obema otrokoma aktivno pogovarjala, jo vzpodbujala in opozarjala, da se očetu javita ali ga pokličeta nazaj. Gre za presplošne trditve dolžnice o njenem aktivnem prizadevanju za izvajanje telefonskih stikov z upnikom. Dolžnica bi bila glede na zelo podrobno trditveno podlago upnika v predlogu za izvršbo, dolžna pojasniti, na kakšen način se je trudila za vzpostavitev telefonskih stikov otrok z očetom (pogovor, vztrajanje pri klicu,...), kolikokrat in kako se je angažirala pri teh pogovorih v očitanem obdobju, kaj je storila v primeru, ko otrok/a ob klicu upnika ni bilo doma oziroma ali ju je vzpodbujala h klicu, ali je morda celo sama poklicala upnika in poskrbela, da sta se otroka z očetom lahko pogovarjala po telefonu, ali so bili klici upniku vrnjeni,... Odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti na ugotovitvi, da otrok stike zavrača oziroma se jim izogiba, še zlasti ne, če je to posledica ravnanja drugega izmed staršev in če to zavračanje stikov glede na ugotovitve v postopku nima neke realne osnove. Še vedno velja, da mora drugi roditelj otroka z aktivnim ravnanjem pripraviti na stike, pri čemer pa mora opis teh ravnanj podrobno pojasniti. Dolžničine ugovorne trditve v tem delu niso konkretne, temveč so bile podane preveč splošno. Enako dolžnica ni pojasnila, na kakšen način otroka zavračata telefonske stike z upnikom.

10. Nadalje je dolžnica v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala iz razloga, da se v celoti strinja in podpira stike otrok z upnikoma in je celo dopustila stike v živo tudi takrat, ko niso bili predvideni s sodno odločbo (poletne počitnice). S to trditvijo pa dolžnica ne more ovreči ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni izkazala, da se je aktivno trudila k izvajanju stikov mladoletnih otrok z upnikom. Tudi trditve dolžnice, da upnika redno obvešča o vseh stvareh, ki se tičejo otrok, njene odgovornosti kot starša, pri katerem oba otroka živita, ne more zmanjšati njenega prizadevanja za ohranjanje in izvajanje stikov po telefonu z upnikom na način, kot so bili dogovorjeni. Trditve dolžnice o tem, da je upnik tisti, ki ne izvršuje sodne odločbe oziroma se ne trudi, da bi imel stike z otrokoma, niso predmet obravnave v tem postopku, saj se v tem postopku ugotavlja le, ali je dolžnica z navedbami in dokazi v ugovoru zoper sklep o izvršbi izkazala obstoj ugovornega razloga, torej, da se stiki dejansko izvajajo. Kljub doseženemu dogovoru na Centru za socialno delo dne 2. 11. 2020, da se telefonski stiki z otrokoma spremenijo tako, da upnik kontaktira s hčerko 2 x tedensko, s sinom pa 4 x tedensko, ne odvezuje dolžnice, da bi se aktivno prizadevala in trudila za vzpostavitev teh stikov.

11. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje strank in A. A., katera naj bi bila prisotna pri tem, ko je dolžnica prigovarjala otrokoma, da se oglasita na telefon ter listinske dokaze. Sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem strank in priče ni izvedlo z navedbo, da že sama listinska dokumentacija zadostuje za odločitev o ugovoru. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da v konkretni situaciji ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. V postopku izvršbe narok, na katerem se izvajajo dokazi, ni obvezen in ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. Zato pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna, saj sodišče v skladu z določbo 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Sodišče tako lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelevantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Ker je dokazni postopek namenjen temu, da se ugotovi resničnost že zatrjevanih pravno pomembnih dejstev, je zato tudi nedovoljen informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so te pavšalne in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. Ker dolžnica v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zadostila že samemu trditvenemu bremenu, bi z izvajanjem predlaganega dokaza z zaslišanjem strank in priče A. A., širila svojo trditveno podlago, kar pa ni dopustno.

12. Nadaljnje pritožbene trditve dolžnice, da upnik goji zamero do dolžnice zaradi nerazdeljenega skupnega premoženja, so pravno nepomembne. Navedba v pritožbi pod točko VII pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po določbi 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj dolžnica niti ni pojasnila, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

13. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da sodišče nepravično in neenakomerno obravnava stranki postopka, saj njej kot dolžnici dopušča možnost navedb in predlaganih oziroma predloženih dokazov le v ugovoru zoper sklep o izvršbi, upniku pa v predlogu za izvršbo, kot v odgovoru na ugovor, pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila dolžnica že v pravnem pouku sklepa o izvršbi izrecno opozorjena, da mora biti ugovor obrazložen, kar pomeni, da mora vsa zatrjevana pravno pomembna dejstva ter vse dokaze za zatrjevana dejstva predložiti oziroma predlagati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje tako vseh kasnejših navedb in dokazov dolžnice pravilno ni upoštevalo. Očitki, da je sodišče upoštevalo vlogo upnika z dne 22. 10. 2021 in trditve ter predlagane dokaze iz te vloge (stran 5 obrazložitve sklepa) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zgolj povzelo upnikove trditve v vlogi z dne 22. 10. 2021, v ničemer pa ta vloga in predloženi dokaz ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora.

14. Ker dolžnica trditvenemu in dokaznemu bremenu že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zadostila, je sodišče prve stopnje pravilno njen ugovor zavrnilo kot neutemeljenega. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da niso podani pogoji, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je iz navedenih razlogov pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

15. Dolžnica v pritožbenem postopku ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Enako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 II Ips 220/2015.