Jedro

Tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku.

Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zaradi česar naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo.

Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in IV. točka izreka).

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodbe: a) razveljavi prvi odstavek III. točke izreka ter V. točka izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; b) spremeni v prvem odstavku II. točke izreka in se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati povračilo potnih stroškov v znesku 10.355,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: -50,70 EUR od 19. 9. 2006 dalje do plačila, -141,96 EUR od 19. 10. 2006 dalje do plačila, -172,38 EUR od 19. 11. 2006 dalje do plačila, -182,52 EUR od 19. 12. 2006 dalje do plačila, -162,24 EUR od 19. 1. 2007 dalje do plačila, -147,03 EUR od 7. 2. 2007 dalje do plačila, -135,72 EUR od 8. 3. 2007 dalje do plačila, -135,72 EUR od 6. 4. 2007 dalje do plačila, -192,27 EUR od 5. 5. 2007 dalje do plačila, -135,72 EUR od 6. 6. 2007 dalje do plačila, -101,79 EUR od 5. 7. 2007 dalje do plačila, -124,41 EUR od 4. 8. 2007 dalje do plačila, -113,10 EUR od 6. 9. 2007 dalje do plačila, -158,34 EUR od 4. 10. 2007 dalje do plačila, -192,27 EUR od 6. 11. 2007 dalje do plačila, -203,58 EUR od 5. 12. 2007 dalje do plačila, -180,96 EUR od 5. 1. 2008 dalje do plačila, -135,72 EUR od 6. 2. 2008 dalje do plačila, -135,72 EUR od 6. 3. 2008 dalje do plačila, -169,65 EUR od 5. 4. 2008 dalje do plačila, -203,58 EUR od 7. 5. 2008 dalje do plačila, -113,10 EUR od 18. 6. 2008 dalje do plačila, -90,48 EUR od 5. 7. 2008 dalje do plačila, -79,17 EUR od 6. 8. 2008 dalje do plačila, -158,73 EUR od 6. 9. 2008 dalje do plačila, -216,45 EUR od 4. 10. 2008 dalje do plačila, -173,16 EUR od 6. 11. 2008 dalje do plačila, -202,02 EUR od 5. 12. 2008 dalje do plačila, -144,30 EUR od 6. 1. 2009 dalje do plačila, -230,88 EUR od 6. 2. 2009 dalje do plačila, -245,31 EUR od 6. 3. 2009 dalje do plačila, -274,17 EUR od 4. 4. 2009 dalje do plačila, -202,02 EUR od 9. 5. 2009 dalje do plačila, -202,02 EUR od 6. 6. 2009 dalje do plačila, -173,16 EUR od 4. 7. 2009 dalje do plačila, -187,59 EUR od 6. 8. 2009 dalje do plačila, -187,59 EUR od 5. 9. 2009 dalje do plačila, -158,73 EUR od 6. 10. 2009 dalje do plačila, -259,74 EUR od 6. 11. 2009 dalje do plačila, -274,17 EUR od 5. 12. 2009 dalje do plačila, -245,31 EUR od 5. 1. 2010 dalje do plačila, -230,88 EUR od 5. 2. 2010 dalje do plačila, -187,59 EUR od 5. 3. 2010 dalje do plačila, -247,17 EUR do 7. 4. 2010 dalje do plačila, -216,45 EUR od 6. 5. 2010 dalje do plačila, -158,73 EUR od 5. 6. 2010 dalje do plačila, -187,59 EUR od 7. 7. 2010 dalje do plačila, -144,30 EUR od 6. 8. 2010 dalje do plačila, -216,45 EUR od 4. 9. 2010 dalje do plačila, -187,59 EUR od 6. 10. 2010 dalje do plačila, -216,45 EUR od 6. 11. 2010 dalje do plačila, -346,32 EUR od 4. 12. 2010 dalje do plačila, -274,17 EUR od 6. 1. 2011 dalje do plačila, -202,02 EUR od 5. 2. 2011 dalje do plačila, -173,16 EUR od 5. 3. 2011 dalje do plačila, -187,59 EUR od 6. 4. 2011 dalje do plačila, -158,73 EUR od 6. 5. 2011 dalje do plačila, zavrne.“

III. V preostalem izpodbijanem delu (I. točka izreka) se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, stroški tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati povračilo stroškov za prehrano v znesku 11,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz I. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek (do zneska 759,58 EUR in deloma zamudne obresti, je zavrnilo). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati povračilo potnih stroškov v znesku 10.355,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov, razvidnih iz II. točke izreka. Višji zahtevek (razlika do 10.381,41 EUR in deloma zamudne obresti) je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati bruto dodatek za nadurno delo v zneskih, razvidnih iz III. točke izreka, od zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, razvidnih iz III. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek (razlika do 3.507,00 EUR in deloma zamudne obresti) je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v znesku 6.574,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 851,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in tožena stranka.

3. Tožnik se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka iz vseh razlogov, določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova neupravičeno odvzetega letnega dopusta, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Drži, da je tožena stranka 16. 2. 2007 izdala sklep o izrabi letnega dopusta v poslovni enoti „linije A.“, s katerim pa tožnika ni seznanila, kar je tožnik tudi izpovedal. Ta del izpovedbe je sodišče prve stopnje spregledalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obvestila o odmeri letnega dopusta v tekočem letu tožnik od leta 2008 do 2011 ni dobil. Dejstvo je, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženi stranki, tudi ob dnevih, ko mu je bila kasneje pripisana izraba letnega dopusta, kar je videl šele po prejemu plačilnih list. Glede na navedeno je materialnopravno zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede (skoraj celotne) zavrnitve dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povračilo stroškov za prehrano med delom. Čakanje v pripravljenosti na poziv tožene stranke za odreditev delovne naloge gotovo predstavlja opravljanje dela, zato je tožnik tudi v tem času upravičen do povračila tega stroška.

V skladu z določbo prvega odstavka 163. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti izrabo letnega dopusta v več delih s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna. Takšne izrabe letnega dopusta tožena stranka tožniku ni omogočila, o tem odločilnem dejstvu v obrazložitvi ni besede, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži, da tožnik tožene stranke ni zaprosil za izrabo letnega dopusta v terminu po svoji izbiri, toda sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo vseh izkazanih okoliščin primera. Ker je tožena stranka tožniku pripisovala izrabo letnega dopusta ob dnevih, ob katerih ni delal in na takšen način tožniku izrabila „pripadajoč letni dopust“, še preden bi ta utegnil zanj zaprositi, se izkaže, da ga sploh ni mogel izkoristiti, kar nedvomno izkazuje protipravnost ravnanja tožene stranke. Tožniku je nastala premoženjska škoda, zanjo je odgovorna tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožniku pripada 5,54 EUR povračila za prehrano za marec 2008 in maj 2010. Iz tožnikove plačilne liste za mesec marec 2008 in maj 2010 izhaja, da je prejel regres za prehrano za 13 dni dela v marcu 2008 in 13 dni dela v maju 2010. Iz tožnikove evidence izhaja, da je dejansko delal 13 dni v marcu 2008 in 13 dni v maju 2010, zato je prejel povrnjene stroške v celoti in je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu neutemeljena.

Glede odločitve o plačilu potnih stroškov sodišče prve stopnje utemeljuje s sodno prakso, da je kot službeno potovanje šteti tisto pot, ki ne predstavlja rednega opravljanja dela na sedežu delodajalca in je štelo tožnikovo pot na relaciji B-C-B za službeno potovanje in ne za prihod na delo in z dela. Kot bistveno okoliščino je štelo, da je tožnik delo v C. opravljal pri stranki tožene stranke in ne pri sami toženi stranki. Izhajajoč iz sodne prakse in zaključkov sodišča prve stopnje pod tč. 6 obrazložitve, delo tožnika na delovnem mestu „kontrolor v klavnici“ predstavlja redno oziroma rutinsko opravljanje dela v klavnicah na D., v njegovem primeru v pretežnem delu v E. d.o.o., tožnik ni upravičen za prihod na delo in z dela do povračila kilometrine, temveč le do stroškov za prihod na delo in z dela, kar mu je tožena stranka tudi v celoti povrnila. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1319/2010 z dne 14. 1. 2011. Tudi drugi odstavek 3. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, določa, da je mesto opravljanja dela po tej uredbi mesto, kjer se delo opravlja oziroma začne opravljati.

Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožene stranke, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal nadurnega dela in da je bil njegov delovni čas neenakomerno razporejen, nikoli pa ni zatrjevala, da je bil delovni čas tožnika začasno prerazporejen. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni imel fiksno določenega delovnega časa, temveč je bil pričetek njegovega dela in končanje odvisen od pričetka in končanja zakola v klavnici, kar med strankama ni sporno. Tožnikov delovni čas ni v nobenem primeru trajal več kot 56 ur na teden, kar izhaja iz evidenc tožnika in tožene stranke. Sodišče se niti z besedo ni opredelilo do listin, ki jih je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo. Tožnik je rutinsko opravljal delo več ali manj ob ponedeljkih, sredah in petkih, izjemoma še ob torkih ter v decembru ob četrtkih. Običajno je bil tožnikov delovni čas v posameznem dnevu najmanj za 1 uro ali več krajši od 8 urnega. Narava dela kot ga je opisal tožnik in zaslišane priče je narekovala neenakomerno razporejen delovni čas. Pri izračunu plačila za opravljeno nadurno delo je sodišče v nadurno delo štelo tudi čas prihoda in odhoda z dela tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi napačno sklepalo, da za toženo stranko veljajo določila Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, saj ne opravlja dejavnosti na način, kot jo določa 5. člen Obrtnega zakona.

Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo potne stroške pooblaščenke na relaciji F.-G.-F.. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2007, 2008, 2009 in 2010, plačilo nadurnega dela, plačilo regresa za prehrano in povračilo potnih stroškov za čas od leta 2007 do 2011. 10. Tožnik v pritožbi sodišču neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 350. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju.

11. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2007 do 2010 zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik v spornem obdobju nima neizkoriščenega letnega dopusta. Tožena stranka je namreč s sklepom z dne 16. 2. 2007 odredila izrabo letnega dopusta na dan, ko klavnica, v kateri so delavci locirani, ne obratuje. Iz sklepa (B8) izhaja, da velja do preklica in da se na tak način koristi do 1/3 z odločbo dodeljenega letnega dopusta za tekoče leto in ves neizkoriščen letni dopust iz predhodnega leta. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik nima neizkoriščenega letnega dopusta v spornem obdobju temelji na podatkih tožene stranke o dnevih prisotnosti tožnika na delu in plačilnih listih tožnika, iz katerih izhajajo podatki o številu dni letnega dopusta, ki mu jih je tožena stranka glede na sklep z dne 16. 2. 2007 evidentirala. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ga tožena stranka o odmeri letnega dopusta v tekočem letu ni pisno obvestila ter mu ni omogočila izrabe letnega dopusta v skupnem trajanju dveh tednov, kot to določa prvi odstavek 163. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Za odločitev v konkretnem primeru je bistveno, da tožnik razen v letu 2006, ko je prosil za izrabo letnega dopusta iz leta 2005, ves čas spornega obdobja (2007 do 2010) ni zaprosil za izrabo letnega dopusta. Na način, kot je evidentirala letni dopust tožena stranka in s katerim je bil tožnik seznanjen (podatki iz plačilnih list), je tožnik letni dopust v celoti izrabil, zato ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust v vtoževanem znesku kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

12. Tožnik je vtoževal povračilo stroškov za prehrano za dneve, ki mu jih je tožena stranka evidentirala kot dopust, ker naj bi te dneve dejansko delal. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku zagotovila v skladu s 130. členom ZDR povračilo stroškov za prehrano za čas, ko je dejansko delal, razen za en dan v marcu 2008 in en dan v maju 2010. Povračilo stroškov za prehrano med delom je vezano na dejansko opravljanje dela. Neutemeljena je pritožba tožnika, da je tudi čakanje v pripravljenosti na poziv na delo opravljanje dela, zato naj bi bil upravičen do povračila tega stroška tudi za čas pripravljenosti na delo. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke (v ugodilnem delu). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pripada povračilo stroškov za prehrano za 2 dni temelji na plačilnih listih tožnika in njegovih tedenskih evidencah, iz katerih izhaja, da mu je tožena stranka za marec 2008 evidentirala 7 dni letnega dopusta, iz tožnikove evidence pa izhaja, da je bil le 6 dni odsoten, v maju 2010 pa je bil po evidenci tožene stranke odsoten 8 dni, po evidenci tožnika pa 7 dni.

13. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s sodno prakso in materialnimi predpisi štelo kot službeno potovanje tožnikovo pot na relaciji B-C-B in ne za prihod na delo in z dela. Kot bistveno je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik v C. opravljal delo pri stranki tožene stranke (E. d.o.o.) in ne pri sami toženi stranki. Po določbi 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožnikovega dela po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti s službenim potovanjem. Za službeno potovanje gre le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz 5. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008, v katerem je navedeno, da bo tožnik delo opravljal v „klavnicah na D. območju“, pa tudi drugod na terenu. Ob ugotovitvi, da je tožnik v več kot 95 % deležu svojega delovnega časa delal za stranko E. d.o.o., je šteti prihod tožnika v klavnice na D. območju kot prihod na delo in z dela in ne kot službeno potovanje. Zato tožnik ni upravičen do povračila kilometrine na relaciji B-C-B, temveč le do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, kar pa mu je tožena stranka tudi izplačevala.

14. Tožnik je vtoževal tudi plačilo za opravljeno nadurno delo. Sodišče prve stopnje je zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Upoštevalo je, da tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnikov delovni čas prerazporejen ali neenakomerno razporejen ter da iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da traja njegov delovni čas 40 ur na teden, razporeditev delovnega časa pa določa direktor. Ker je štelo tožnikovo pot na delo in z dela kot službeno potovanje pa je v količino opravljenega dela preko polnega delovnega časa upoštevalo tudi čas prihoda in odhoda z dela iz B. v C. in nazaj. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je tožena stranka predložila odgovoru na tožbo, iz katerih je mogoče ugotoviti, da tožnik ni imel fiksno določenega delovnega časa, temveč je bilo njegovo delo (začetek in konec dela) odvisno od pričetka in končanja zakola v klavnici posameznega dne v klavnici E. d.o.o., kjer je večinoma opravljal svoje delo. Delodajalec je tisti, ki mora dokazovati, da je delavec delal manj, kot zatrjuje. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo trdila, da je bil tožnikov delovni čas neenakomerno razporejen, vendar ni trajal več kot 56 ur na teden. Šesti odstavek 147. člena ZDR določa, da je zaradi narave dela ali organizacije dela ali potreb uporabnikov delovni čas lahko neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa, delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Sedmi odstavek 147. člena ZDR določa, da se pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi delovnega časa upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev. Delodajalec je tisti, ki mora voditi evidenco delovnega časa glede na določbo 7. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. list RS, št. 40/2006 in naslednji) v zvezi s 6. členom ZEPDSV. Tožena stranka je z listinami v odgovoru na tožbo: evidenca prisotnosti za tožnika od januarja 2008 do aprila 2011 (B/3), povzetek prisotnosti tožnika v obdobju januar 2008 do april 2011 (B/4), izkoristek letnega fonda ur za tožnika (B/5), dokazovala prisotnost tožnika na delu. Do navedenih listin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti ni primerjalo listin tožene stranke z evidenco tožnika za sporno obdobje. Zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v spornem obdobju opravil delo preko delovnega časa. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da prihod na delo in z dela ni mogoče šteti v delovni čas, ker ne gre za službeno potovanje.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in pritožbo tožene stranke v izpodbijanem delu (I. točka in IV. točka izreka) zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbi tožene stranke v delu tožbenega zahtevka (prvi odstavek II. točke izreka) je ugodilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP) ter izpodbijani del sodbe (prvi odstavek III. točke izreka ter odločitev o stroških postopka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku za izplačilo nadurnega dela, pri tem pa upoštevati pravilno materialnopravno izhodišče, kot je pojasnjeno v sklepu.

16. Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, saj je odvisna od uspeha strank v postopku. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka ni upravičena do povračila potnih stroškov pooblaščenke, saj to niso stroški, ki bi jih bila dolžna kriti nasprotna stranka.

17. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na tretjem odstavku v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, tudi kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

18. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).