Jedro

Toženec z nobenim dejanjem ni pripoznal dolga, ko to določa 364. člen OZ, prav tako pa tudi ni pisno pripoznal zastarane obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 69259/2015 z dne 19. 6. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka in da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku petnajstih dni plačati tožniku 9.434,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2014 dalje do plačila in stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmerjenih stroškov od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da v roku petnajstih dni plača tožencu stroške postopka v višini 1.612,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožnikova terjatev zastarala.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da so podlaga za določitev začetka zastaralnega roka določila Dogovora o obsegu pravnega svetovanja in zastopanja ter plačilu nagrade in stroškov z dne 5. 11. 19981. V II. členu dogovora je določeno, da bo(do) toženec (denacionalizacijski upravičenci, op. pritožbenega sodišča) plačal(i) nagrado odvetniku (tožniku) takoj, ko bo dokončno pridobil "zadevno" vrednost, bodisi v denarju, bodisi v drugih vrednotnicah, nagrada pa se izplača z ustreznim procentom pridobljenih vrednotnic oziroma denarja. V kolikor stranke denacionalizacijskega postopka pridobijo vrednost v naravi, zapade nagrada v plačilo najkasneje v enem letu po pravnomočnosti odločbe, pri čemer se nagrada v primeru prodaje nepremičnine odmeri od prodajne cene, v primeru, da do prodaje nepremičnine ne bi prišlo pa se nagrada odmeri od ocenjene tržne vrednosti po ASA metodi oziroma po tisti metodi, ki bo kar najbolje odražala pravo vrednost nepremičnine, ki bo vrnjena v denacionalizacijskem postopku. Ker se nepremičnina v lasti pokojne I. Č., ki ji je bila nepremičnina nacionalizirana, ni prodala, se je določitev nagrade tožniku odmerila glede na tržno vrednost nepremičnine, ki je bila ugotovljena s Poročilom o oceni vrednosti nepremičnin z dne 24. 5. 20122. Šele s seznanitvijo s tržno vrednostjo nepremičnine je tožnik lahko izstavil račun, kot to določa dogovor, saj pred tem ni mogel izračunati nagrade. Terjatev nastane šele takrat, ko je jasno, kaj je predmet obveznosti. V konkretnem primeru mora biti denarni znesek opredeljen po višini, ker v nasprotnem terjatev še ni nastala. Zapadlost terjatve ni odvisna od pravnomočnosti odločb UE Ljubljana, ker ta okoliščina ne vpliva na razmerje med pravdnima strankama glede določitve vrednosti vrnjenega premoženja in posledično na izplačilo nagrade tožniku za opravljeno storitev. Brez cenitve nepremičnine ni bilo mogoče določiti njene vrednosti in posledično odmeriti nagrade za odvetniške storitve. Datum vračila nepremičnine je lahko pomemben le z vidika cenitve, ki jo je bilo mogoče izdelati šele po vrnitvi nepremičnin, saj se je šele takrat vedelo, kaj bodo dediči dobili vrnjeno. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil predmet obveznosti, torej višina nagrade, ki bi jo tožnik lahko terjal od toženca, jasno določljiv. Te ugotovitve so v nasprotju s trditvami pravdnih strank, sodišče pa ne razpolaga z znanjem, ki bi mu tak zaključek omogočilo. Ker teh okoliščin sodišče ni ugotavljalo, je zmotna ugotovitev, da bi bil toženec domnevno zmožen sam ugotoviti višino odvetniške nagrade, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, storjene pa so tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče ni upoštevalo, da so se začeli dogovori glede plačila odvetniških storitev po izdaji sklepa o dedovanju "D" I D 674/97 z dne 8. 5. 2008 in da so se dediči po denacionalizacijski upravičenki dalj časa odločali, ali bi kompleks Opekarne Č.3 prodali ali ne, kar bi v svojem zaslišanju lahko potrdil tožnik in predlagani priči D. G. in P. P., ki ju sodišče ni zaslišalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vprašanje izplačila nagrade torej ni bilo vezano na pravnomočnost odločb UE. Sodišče ugotavlja, da sodelovanje toženca pri dogovorih v zvezi s plačilom ni bilo ustrezno konkretizirano, ker pa sodišče ni zaslišalo tožnika in predlaganih prič, je odločitev sodišča arbitrarna. Tožnik je predložil listine, iz katerih izhaja, da je toženec vsaj posredno pri teh dogovorih sodeloval. Enako velja glede cenitve. Tožnik je pojasnil okoliščine naročila cenitve nepremičnin, da je bil toženec z naročilom seznanjen in cenitvi ni nasprotoval. Sodišče bi moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi s sodelovanjem toženca pri dogovorih o plačilu odvetniških storitev tožniku in glede naročila cenitve nepremičnin, tožnika pozvati, da v tem delu navedbe še bolj konkretizira in mu na ta način omogočiti kontradiktornost postopka. Ker ni ravnalo na ta način in ker ni zaslišalo pravdnih strank, je kršilo 22. člen Ustave RS. Zmotna je ugotovitev sodišča, da bi moral tožnik dokazati, da je bila cenitev naročena z namenom izpolnitve obveznosti, ki jo ima toženec do tožnika. Dogovor določa način določitve plačila tožnikovih odvetniških storitev, toženec pa ni prerekal namena izdelave cenitve, zato teh dejstev tožnik ni bil dolžan dokazovati. S tem je sodišče storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev sodišča, da ni prišlo do pretrganja zastaranja. Toženec nikoli ni zanikal dolga, ni oporekal višini, prav tako ni zavrnil računa, ni se odzval na opomin z dne 25. 11. 2014, kar pomeni, da se je toženec zavedal svoje obveznosti in s konkludentnimi ravnanji to obveznost pripoznal. Na podlagi 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je zato prišlo do pretrganja zastaranja. Sodišče je zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da mu tožnik povrne pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ne kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V sodbi ni nobenih nasprotij ali pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi moglo preizkusiti. Pritožba graja tako dokazni postopek, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo odločilna dejstva, kot argumentacijo sodišča. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zaslišanje strank in prič ni bilo potrebno, saj so pogodbena določila iz dogovora o zapadlosti tožnikove terjatve za plačilo odvetniških storitev jasna in ne dopuščajo nobenega dvoma, od kdaj dalje je tožnik lahko zahteval njihovo plačilo, navedbe pravdnih strank in druge listine pa le še dodatno prepričljivo potrjujejo, kdaj bi se tožnik lahko seznanil z vrednostjo nepremičnine, od katere je bila odvisna višina njegove nagrade. Tožnik si je v dogovoru skrbno izgovoril pravico, od kdaj lahko zahteva nagrado in v kakšni višini, zato pogodbene določbe ne dopuščajo nobenega dvoma o zapadlosti njegove terjatve. Prepričljivo je bilo tudi dokazano, da toženec ni sodeloval pri naročilu cenitve in prav nobeno njegovo ravnanje ne potrjuje navedb tožnika, da bi toženec pripoznal njegovo terjatev. Iz teh razlogov, ob upoštevanju trditvene podlage in drugih listin, ni najti utemeljenega razloga, zaradi katerega bi sodišče moralo zaslišati pravdni stranki in priči, ko vendar listine prepričljivo dokazujejo zapadlost in višino tožnikove terjatve. Tudi pritožbene navedbe ne ustvarijo pri pritožbenem sodišču nobenega dvoma, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, čeprav sodišče ni zaslišalo tožnika in prič. Sodišče mora opraviti postopek s čim manjšimi stroški (prvi odstavek 11. člena ZPP), zato bi sodišče prve stopnje kršilo to načelo, če bi zgolj iz razloga, da bi sledilo dokaznim predlogom tožnika, izvedlo predlagana zaslišanja, ki so obsojena na dokazni neuspeh, še posebej iz razloga, ker se tožnik v navedbah sklicuje na dogovor, ki ga sicer (v celoti) šteje kot veljavno pravno podlago njegove terjatve. Njegova interpretacija dogovora je prilagojena uspehu v pravdi oziroma ugovorom, da terjatev ni zastarala. Izvedeni dokazi z zaslišanjem tožnika in prič, tudi če bi v celoti uspeli, ne bi mogli spremeniti prepričljive končne dokazne ocene sodišča prve stopnje4. Tudi argumentacija sodišča je prepričljiva, saj so podrobno, skrbno in celovito ocenjena dejstva, ki so odločilna in dokazi, ki ta dejstva potrjujejo, s tem, da dokazna ocena temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Nobeno materialnoprocesno vodstvo sodišča glede razlogov za cenitev nepremičnine ni bilo potrebno, saj je toženec tem tožnikovim navedbam opredeljeno nasprotoval, tožnik pa teh navedb ni konkretiziral. Z zaslišanjem pa ni mogoče nadomestiti trditvene podlage. Pritožba zato zmotno zatrjuje, da je sodišče storilo absolutne bistvene kršitve postopka in v postopku kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega sodnega varstva oziroma pravico do izjave.

6. Tožnikova terjatev je zastarala v petih letih (346. člen OZ). Zadnja upravna odločba v denacionalizacijskem postopku po pokojni I. Č. je postala pravnomočna 19. 10. 2004. Če bi dolžniki prodali nepremičnino v roku enega leta po pravnomočnosti zadnje upravne odločbe, bi bila tožnikova nagrada izplačana od dogovorjenega procenta od prodajne cene. Ne glede na okoliščino, da dolžniki niso prodali nepremičnine, je tožnikova terjatev zapadla eno leto po pravnomočnosti zadnje denacionalizacijske odločbe, kar je 20. 10. 20055. Ker je tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine 3. 6. 2015, je njegova terjatev zastarala. Z zastaranjem je prenehala tožnikova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (glej prvi odstavek 335. člena OZ). Toženec z nobenim dejanjem ni pripoznal dolga, kot to določa 364. člen OZ, prav tako pa tudi ni pisno pripoznal zastarane obveznosti (glej prvi odstavek 341. člena OZ)6. 7. Prvi člen dogovora določa, da je dogovor sklenjen za točno določen čas in obseg tožnikovega pravnega svetovanja in zastopanja, za katerega se plača tožniku nagrada. Delo tožnika kot odvetnika je bilo časovno opredeljeno za čas od 5. 11. 1998 v zvezi z denacionalizacijo nepremičnine po pokojni I. Č. Pogodbeniki so se v II. členu dogovorili, da za navedeno odvetniško delo tožniku pripada nagrada v višini 8 % od pridobljene vrednosti za denacionalizacijske upravičence. Dogovorjeno je še bilo, da se upravičenci do denacionalizacije zavezujejo v nominalnem znesku izraženi procent nagrade plačati tožniku takoj, ko "je dokončno pridobila zadevno vrednost, bodisi v denarju bodisi v drugih vrednotnicah, s tem, da se nagrada izplača z ustreznim procentom pridobljenih vrednotnic oziroma denarja." V istem členu je bilo še določeno, da v kolikor dediči vrednost pridobijo v naravi, kar se je dejansko tudi zgodilo, zapade nagrada v plačilo najkasneje v enem letu po pravnomočnosti zadnje (denacionalizacijske) odločbe. Če pa denacionalizacijski upravičenci prodajo nepremičnino v roku enega leta, se nagrada plača od prodajne cene, če pa se nepremičnina ne proda, se plača od ocenjene tržne vrednosti po ASA metodi oziroma po tisti metodi, ki bo kar najbolje odražala pravo vrednost nepremičnine7. 8. Glede na takšen dogovor sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je nagrada za odvetniško delo zapadla v poplačilo v enem letu po pravnomočnosti odločbe, s katero je pravna prednica toženca pridobila denacionalizirano premoženje v svojo last in posest. Ker je bila zadnja delna odločba v denacionalizacijskem postopku pravnomočna 19. 10. 2004, je v skladu z dogovorom terjatev tožnika iz naslova odvetniških stroškov zapadla 20. 10. 20058. Zmotne so pritožbene trditve, da iz razloga, ker se nepremičnina ni prodala, se je tožnikova nagrada na podlagi dogovora odmerila glede na ocenjeno tržno vrednost nepremičnine, ki je bila ugotovljena s cenitvijo D. D. 24. 5. 2012. Tožnik je bil upravičen in bi lahko na podlagi drugega odstavka II. člena dogovora zahteval plačilo nagrade v enem letu od pravnomočnosti zadnje denacionalizacijske odločbe. Tožnik bi lahko takoj po pravnomočnosti zadnje denacionalizacijske odločbe pridobil cenitev nepremičnine, zagotovo pa vsaj v nekaj mesecih po preteku enega leta, če se je odločil, da bo počakal z uveljavljanjem terjatve, zaradi morebitne prodaje nepremičnine. Ker se nepremičnina v enem letu ni prodala, je imel tožnik možnost pridobiti cenitev tržne vrednosti nepremičnine po ASA metodi, kot je to določeno v dogovoru. Tožnik ne navede nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega ne bi mogel pridobiti cenitve in od (enega zavezanca ali vseh) zavezancev dogovora (dolžnikov) zahtevati, da mu plačajo nagrado, kot mu je pripadala na podlagi dogovora, saj zavezanci za plačilo tožnikove terjatve na podlagi dogovora solidarno odgovarjajo za tožnikovo terjatev, kot to določa V. člen dogovora. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se je tožnik z vrednostjo nepremičnine lahko seznanil šele s cenitvijo, ki je bila narejena leta 2012, ob tem, da v pritožbi navaja, da je bilo mogoče cenitev opraviti po pravnomočnosti zadnje upravne odločbe, ker se je šele takrat vedelo, kakšen obseg denacionaliziranega premoženja je bil vrnjen tožnikovim dolžnikom. Tožnik zato zmotno zatrjuje, da pravnomočnost denacionalizacijskih odločb nima vpliva na razmerje med pravdnima strankama glede izplačila nagrade, čeprav je tudi na podlagi drugega odstavka II. člena dogovora prav datum pravnomočnosti zadnje denacionalizacijske odločbe trenutek, na podlagi katerega se presoja zapadlost tožnikove terjatve, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik pa ne navaja razlogov, zaradi katerih ta določba dogovora ne bi (več) veljala.

9. Tožnik ne navaja utemeljenih razlogov, zaradi katerih ni pridobil cenitve v razumnem roku, potem ko je zadnja denacionalizacijska odločba postala pravnomočna, oziroma po preteku enega leta. Glede na vsebino dogovora, ki določno opredeljuje zapadlost tožnikove terjatve, niso pravno odločilne navedbe tožnika, da so se šele po izdaji sklepa o dedovanju "D" I D 674/97 z dne 8. 5. 2008 začeli dogovori glede plačila in da so se dediči dalj časa odločali, ali bodo nepremičnino prodali, ob tem, da tožnik določno ne navede vsebine teh dogovorov oziroma kar je odločilno, ali je prišlo do drugačnega dogovora glede zapadlosti tožnikove terjatve. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da toženec pri nobenih dogovorih ali sestankih glede plačila tožnikove terjatve ni sodeloval. Toženec je navedbam tožnika, da je sodeloval pri teh dogovorih in pri odločitvi, da se bo izdelala cenitev, opredeljeno oporekal. Sodišče zato utemeljeno očita tožniku, da teh dejstev ni v zadostni meri konkretiziral, ker ni opredeljeno navedel, kdaj, kje in na katerih sestankih je bil prisoten toženec in kaj je bila vsebina dogovorov glede plačila tožnikove terjatve. Zmotne so pritožbene navedbe, da toženčev molk oziroma pasivnost pomeni, da se je toženec strinjal, da se izdela cenitev zaradi ocene vrednosti tožnikove terjatve in da je na ta način pripoznal tožnikovo terjatev. Nenazadnje je cenitev naročil nekdanji začasni skrbnik podedovanega premoženja, tožnik pa ni navedel dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je nalog ali soglasje za cenitev dal (tudi) toženec. Prav iz nobenega ravnanja toženca ne izhaja, da bi toženec pripoznal tožnikovo terjatev. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da se mora izjava, ki ima veljavo pripoznave dolga, nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi in ne sme vzbujati dvoma o tem, da je dolžnik pripoznal svojo obveznost. Izjava, da bo dolžnik upniku nekaj plačal, torej ne zadostuje. Toženec je torej opredeljeno ugovarjal, da nikomur ni naročil izdelave cenitve, na ta ugovor pa tožnik ni dal nobenih trditev. Pritožba tudi zmotno meni, da bi toženec moral nasprotovati cenitvi in ker ni oporekal dolgu in višini, je pripoznal terjatev, zato je prišlo do pretrganja zastaranja.

10. Tožnik bi ob potrebni poklicni skrbnosti lahko pridobil cenitev v nekaj mesecih, najkasneje pa do 1. 1. 2011, saj ne navaja nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih ni v tem roku pridobil cenitve. Okoliščina, da so denacionalizacijski upravičenci želeli prodati nepremičnino, ki je kasneje niso prodali, ne more vplivati na začetek teka zastaralnega roka, ker je bilo v dogovoru določeno, da tožnikova nagrada zapade v plačilo najkasneje v enem letu od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe in če denacionalizacijski upravičenci nepremičnino prodajo v roku enega leta, se tožniku izplača nagrada od prodajne cene. Zmotna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi mogel sam ugotoviti višine nagrade. Tožnik tudi ni navedel nobenih razlogov, na podlagi katerih bi obstajali kakršni koli zadržki, zaradi katerih ne bi mogel pridobiti cenitve in na ta način opredeliti vrednosti terjatve po višini, kot je to določeno v dogovoru. Tudi ni jasno, zakaj sodišče ne bi moglo oceniti, kdaj bi tožnik ob potrebni skrbnosti lahko pridobil cenitev. Tožnik konkretno ne navede razlogov, zaradi katerih bi zapuščinski postopek predstavljal oviro pri pridobitvi cenitve, iz dogovora pa tudi izhaja, kdo so dolžniki in da odgovarjajo za tožnikovo terjatev solidarno.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel. Toženec v odgovoru na pritožbo zgolj povzema razloge iz sodbe sodišča prve stopnje, zato toženec ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ker ti stroški niso bili potrebni. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju dogovor. 2 V nadaljevanju cenitev. 3 V nadaljevanju nepremičnina. 4 Primerjaj s sklepom VS RS II Ips 554/99 - glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga str. 57, op.98. 5 Oziroma v nekaj mesecih po tem datumu; po mnenju pritožbenega sodišča najkasneje do 1. 1. 2006. 6 Te določbe OZ so citirane v 10. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 7 Tožnik ne zatrjuje, da bi obstajal med pogodbenimi strankami spor glede vrednosti nepremičnine. 8 Oziroma najkasneje nekaj mesecev po tem datumu, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.