Jedro

Pri presoji nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki naj bi grozilo prosilcu v primeru predaje v drugo državo članico, je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaja, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice. Taka je tudi razlaga Sodišča Evropske unije.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4424/2024/11 (121-11) z dne 17. 12. 2024. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III,

predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 17. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal zadržanje njegove predaje Republiki Hrvaški (sklep iz II. točke izreka sodbe in sklepa).

2.Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo tožnikove trditve glede sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob njegovi predaji Republiki Hrvaški lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, in očitek o neizvršljivosti izpodbijanega sklepa. Neizkazanost upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški pa je bil tudi razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbi, v katerih Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo sodbe ter razveljavitev sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Ponovno se sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški in ponavlja svoje navedbe, da Republika Hrvaška skladno z njihovo zakonodajo izroča tujcem odločbe, da morajo zapustiti Hrvaško brez pravnega pouka, da ta ne velja za tujce, ki so vložili prošnjo za mednarodno zaščito. Ponovno izpostavlja tudi svoje navedbe glede neizvršljivosti izpodbijanega sklepa.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

K I. točki izreka

6.Sodišče prve stopnje je pritožniku s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo, da je treba pri presoji nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki naj bi grozilo prosilcu v primeru predaje v drugo državo članico, upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaja, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice. Taka je tudi razlaga Sodišča Evropske unije.

Prav tako je sodišče v izpodbijani sodbi s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 220/2024 utemeljeno zavrnilo upoštevnost sodbe ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški, saj se ne nanaša na položaj oseb, vrnjenih na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, kar je pritožnikov primer. Dokazno je ocenilo tudi njegovo izpoved na glavni obravnavi (v 29. točki sodbe) in na tej podlagi ugotovilo, da je lahko pritožnik na Hrvaškem dobil odločbo o vrnitvi potem, ko je bila tam zavrnjena njegova prošnja za azil, ne pa, ko je izrazil namero zanj in bi mu tak dokument izdala policija, zaradi česar je štelo za nedokazano, da ga je policija ovirala pri dostopu do mednarodne zaščite. S tem v zvezi je prepričljivo zavrnilo še predloženi obrazec Republike Hrvaške št. 11 (obrazec odločbe o vrnitvi) kot dokaz za obstoj sistemskih pomanjkljivosti, saj se ta uporabi za državljana tretje države, ki nima pravne podlage za bivanje na Hrvaškem, pritožnik pa ni trdil, da so to tudi vrnjene osebe v dublinskem postopku. Na podlagi tega in razlogov, ki jih je navedlo v 26. točke izpodbijane sodbe, je sodišče, kot navedeno, zavrnilo v tožbi zatrjevani obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem, zaradi katerih bi lahko bil pritožnik izpostavljen tveganju nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

7.Pritožnik se z navedenim sicer ne strinja, a v pritožbi za to ne navaja nobenih vsebinskih argumentov, ampak le ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je opredelilo že sodišče prve stopnje. S tem pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, opravljene presoje ne more izpodbiti. To velja tudi glede ponovljenih pritožbenih očitkov o neizvršljivosti sklepa toženke, na kar je odgovorjeno v 35. in 36. točki izpodbijane sodbe. Vrhovno sodišče le dodaja, da toženka v 3. točki izreka svojega sklepa poleg šestmesečnega roka za predajo, ki teče od 17. 10. 2024 dalje, ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi trdil, da ni zapustil azilnega doma.

8.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

9.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, zato je Vrhovno sodišče to pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Prim. npr. sodbo v zadevi Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (C-392/22) z dne 29. 2. 2024, 64. in 65. točka.

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.