Jedro

Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1. izreka). Odločila je, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala (točka 2 izreka). Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 17. 10. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (točka 3. izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (točka 4. izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 27. 9. 2024 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov pridobila podatek, da je bil 11. 3. 2023 vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, 20. 3. 2023 v Švicarski konfederaciji in ponovno 8. 8. 2023, ko je bil spet sprejet v Republiko Hrvaško. Zato je 3. 10. 2024 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika. Dne 17. 10. 2024 je prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Ko je bil tam prvič, je bil že na meji Republike Hrvaške z Bosno in Hercegovino deležen groženj. Hrvaška policija ga je sprejela in ga odpeljala na policijsko postajo, kjer so mu vzeli prstne odtise in ga zaprli v toaletne prostore za sedem dni. Tam je tudi jedel, v toaletne prostore pa so zaprli temnopolte in Arabce. Po sedmih dneh so ga izpustili, a ni odšel v nastanitvene kapacitete, temveč proti Sloveniji. Dobil je papir, na katerem je bilo v hrvaškem jeziku napisano, da mora v sedmih dneh zapustiti Republiko Hrvaško. Tega dokumenta nima več pri sebi. Nekaj dni je bil v Republiki Sloveniji, nato je preko Italijanske republike odšel v Švico, od tam so ga 8. 8. 2023 po šestih mesecih vrnili v Republiko Hrvaško. Tam je 13. 9. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ostal eno leto. Nastanjen je bil v nastanitvenih kapacitetah. Imel je zagotovljene tri obroke, vendar je bilo hrane premalo. Če je bil kdo bolan, mu niso mogli zagotoviti zdravljenja, ampak je moral po zdravila v lekarno. Bolel ga je želodec in imel je raztrganino na stegnu. Zdravniške oskrbe ni dobil, zdravnik ga je napotil po mazilo v lekarno. Pri vložitvi prošnje je bil prisoten tolmač za francoski jezik, ki pa ni bil učinkovit. V Republiki Hrvaški je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Pritožil se je in ponovno dobil enako odločitev. Povedal je še, da je bilo v nastanitvenih kapacitetah vroče, brez klime. V sobi so bili insekti, a glede tega ni nihče ukrepal. Socialnih delavcev ni bilo, varnostniki so bili rasisti. Ko je enkrat želel zamenjati sobo, ga je eden od varnostnikov zagrabil za oblačilo. Varnostnik ga je tudi klical "nigro". Govoril mu je, da naj gre v tiste države, ki so jih kolonizirale, kar Republika Hrvaška ni. Nastanitvene kapacitete zapirajo ob 23.00 uri, če se kdo vrne po tej uri, mora spati zunaj, na prostem. To se mu je večkrat zgodilo. Ko se je vrnil, mu kartica ni odprla vrat, kar se mu je zgodilo tudi na dan, ko mu je odvetnik vročil zadnjo negativno odločitev. Receptor je preveril in ugotovil, da je njegov postopek za priznanje mednarodne zaščite zaključen.

4.Glede zadržkov tožnika za vrnitev v Republiko Hrvaško je toženka obrazložila, da izjave tožnika glede ravnanja hrvaške policije ob njegovem prvem vstopu v državo, ne nosijo posebne dokazne teže. Izpostavila je sodbe Vrhovnega sodišča I Up 155/2023 z 21. 6. 2023, I Up 81/2023 z 10. 5. 2023, I Up 906/2022 z 8. 7. 2022, I Up 195/2023 s 6. 9. 2023 in I Up 162/2023 s 5. 10. 2023. Iz teh izhaja, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški bistveno, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Četudi je bilo namreč ravnanje hrvaške policije neprimerno, to še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Ob tem se je sklicevala tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 74/2024 s 30. 4. 2024, v kateri je to obrazložilo, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine. Pri presoji zakonitosti odločbe o predaji je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.

5.Toženka izpostavi tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 81/2023 z 10. 5. 2023, v kateri je to ponovilo že večkrat podano stališče, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti te sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

6.V nadaljevanju toženka ugotavlja, da je iz izjav tožnika razvidno, da je imel po vrnitvi iz Švice v Republiki Hrvaški zagotovljeno možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito. Zagotovljene so mu bile nastanitev, prehrana in zdravstvena oskrba. Toženka sledi navedbam tožnika, da prostori nastanitvenih kapacitet na Hrvaškem niso klimatizirani, vendar je enako tudi v Republiki Sloveniji. Tudi prisotnost insektov v vročih sobah, ki se jih skuša shladiti z odpiranjem oken, predvsem v nočnih urah, je nadležen, a vsakdanji in normalen pojav. Iz izjav tožnika je razvidno, da je imel zagotovljene tri obroke na dan, občutek, kdaj je količina zagotovljene hrane zadostna, je zelo subjektiven. Prav tako je iz izjav tožnika razvidno, da je imel dostop do zdravnika. Po mnenju toženke je razumljivo, da nastanitvene kapacitete ne hranijo večjih količin različnih vrst zdravil, ki bi jih lahko potrebovali prosilci, saj so temu namenjene lekarne. Zato samo dejstvo, da je tožnik moral po zdravilo v lekarno, še ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti.

7.Glede tega, da je tožnik moral večkrat prespati zunaj po 23.00 uri, toženka izpostavlja, da je tudi v Republiki Sloveniji skladno s 6. členom Uredbe o hišnem redu azilnega doma (Ur. I. RS, št. 173/21) od ponedeljka do četrtka nastanjenim osebam omogočen vstop in izstop iz azilnega doma med 6. in 23. uro. Glede na to, da je bil tožnik zagotovo seznanjam z določbami hišnega reda tudi v nastanitvenih kapacitetah v Republiki Hrvaški, te okoliščine ni moč obravnavati kot nečloveško ali poniževalno ravnanje. Da gre izključno za posledico ravnanja tožnika in ne sistemsko pomanjkljivost, je razvidno tudi iz njegovih navedb, saj se mu je to zgodilo večkrat. Morebitni enkratni dogodek bi lahko kazal na pomanjkljivo informiranje o pravicah in dolžnostih, ki jih imajo prosilci nastanjeni v nastanitvenih kapacitetah. Zagotovo pa se je tožnik, če ne prej, že po prvem tovrstnem dogodku seznanil z razlogi, zaradi katerih mu niso dovolili vstopa. Ne glede na izkušnjo je še naprej zamujal s povratkom in s tem kršil pravila, ki urejajo bivanje ter vstop in izstop iz nastanitvenih kapacitet. S hišnim redom se skuša zagotavljati ustrezen nočni mir, varnost in red.

8.Glede trditev tožnika, da v nastanitvene kapacitete ni mogel vstopiti na dan, ko mu je odvetnik vročil odločitev, toženka izpostavlja, da so skladno s 53. členom Zakona o medunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/15, 127/17, 33/23) v Republiki Hrvaški le prosilcem zagotovljeni ustrezni materialni pogoji sprejema. Med temi je, skladno z določili 55. člena istega zakona, tudi bivanje v nastanitvenih kapacitetah. Primerljivo ureditev ima tudi Republika Slovenija (prvi odstavek 80. člena in druga alineja prvega odstavka 78. člena ZMZ-1). Glede na to, da je tožnik izčrpal pravna sredstva in ni uspel, v Republiki Hrvaški ni več užival statusa prosilca, temveč je postal tujec z neurejenim statusom. Kot tak ni imel pravice do bivanja v nastanitvenih kapacitetah namenjenim prosilcem.

9.Toženka ni mogla presojati navedb tožnika, da je bil tolmač oz. prevajalec za francoski jezik, s pomočjo katerega je lahko vložil prošnjo, neučinkovit. Ne glede na to je imel odvetnika in pravico do pravnega varstva. To je tudi izkoristil. Tekom sodne obravnave so bile njegove izjave deležne neodvisnega tolmačenja in presoje.

10.Glede navedbe tožnika o žaljivem ravnanju varnostnika, toženka ugotavlja, da je šlo za enkraten dogodek, ki ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v sistemu odločanja o mednarodni zaščiti v Republiki Hrvaški. Pri tem citira odločitev Vrhovnega sodišča I Up 194/2023 s 3. 5. 2023, da "... sprejema, da je lahko bilo pritožnico v novem okolju hrvaškega azilnega doma, kjer naj bi ji zaposleni posmehljivo govorili "Tutsi, Hutsi", kjer naj bi bilo umazano in kjer naj dva dni ne bi oskrbeli poškodovane matere in noseče sestre, strah, vendar pa se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da to še ne utemeljuje domneve, da bi s strani pritožnice zatrjevani bivanjski pogoji, če bi jim bila ta v primeru predaje ponovno izpostavljena, zanjo lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja." Ob tem je Vrhovno sodišče izpostavilo zadevo M. S. S. proti Belgiji, v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) poudarilo, da je že večkrat zavzelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

11.Toženka tako sklene, da tudi v konkretni zadevi ne moremo govoriti o sistemskih pomanjkljivostih, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Prav tako ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev.

12.V nadaljevanju se toženka podrobno in konkretizirano opredeli do dokumenta "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki ga je v upravnem postopku posredoval pooblaščenec tožnika. Zaključi, da iz navedenih nacionalnih sodb, poročil in dveh sodb ESČP ne izhajajo razlogi, ki bi preprečevali predajo tožnika Republiki Hrvaški. Gre večinoma tudi za zastarele podatke. Glede sodb ESČP pojasni, da zajemata dogodke iz 2015 oz. 2017, ki niso uporabni za konkretni primer. Povzame obrazložitev Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi I Up 220/2024 s 26. 9. 2024 pritrdilo Upravnemu sodišču, da sodba Daraibou proti Hrvaški s 27. 1. 2023 ni relevantna glede povratnikov po Uredbi Dublin III. Predmet presoje v njej je bilo povsem drugačno dejansko stanje. Šlo je za hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Na tej podlagi pa ni mogoče posplošeno zaključiti, da so človekove pravice na Hrvaškem kršene, torej da niso priznane in varovane. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, je med državami članicami EU treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

13.Tožnik zoper odločitev vlaga tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

14.Uvodoma povzame, da je na osebnem razgovoru izpovedal, da je bil ob prvem prehodu čez mejo v Republiko Hrvaško deležen groženj. Zaprli so ga v toaletne prostore, kjer je ostal sedem dni. V roke je dobil papir v hrvaškem jeziku, na katerem je bilo napisano, da mora državo v sedmih dneh zapustiti. Ob drugem prihodu v Republiko Hrvaško je bil nastanjen v nastanitvenih kapacitetah. Bolel ga je želodec. Lahko je odšel k zdravniku, vendar zdravil ni dobil na recept, ampak jih je moral plačati sam.

15.Tožnik nadaljuje, da toženka sodbo ESČP z dne 27. 1. 2023 oceni kot zastarelo. Pri tem popolnoma spregleda, da noben uradni organ ni dal poročila, da je Republika Hrvaška to sodbo izvršila. Celo več. O postopkih oz. zadevah v zvezi z migranti ni nobenega poročila nevladnih organizacij. Zato sodba še vedno velja in ni zastarela. ESČP je ugotovilo, da Republika Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov in da hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, v katerem so tri osebe umrle, ena pa je bila hudo poškodovana. Iz sodbe izhaja, da hrvaški organi ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopanja, ampak ga celo povzročajo in da tam za prosilce nimajo varnega prostora, da jih zaprejo v prostore, potem pa nimajo dovolj zaposlenih ljudi, da bi te osebe nadzorovali. Zaradi pomanjkanja policistov, ki v primeru požara niso reagirali in izpustili ljudi, je prišlo do smrti treh prosilcev in do hudih poškodb enega od prosilcev. Kot izhaja iz iste sodbe, ESČP ne dela razlik med begunci in ostalimi migranti, ker teh razlik v Republiki Hrvaški ni. Ob prvem prihodu je bil v Republiki Hrvaški zaprt v toaletnih prostorih in to sedem dni. Torej se razmere do danes niso spremenile. Zato njegova vrnitev v Republiko Hrvaško zanj še vedno predstavlja nevarnost nečloveškega ravnanja.

16.Sodna praksa, da se morajo stranke pred naslovnim sodiščem sklicevati na identično dejansko stanje kot izhaja iz sodb organov EU ali sodb ESČP, je zgrešena. Odvetniki ne morejo zastopati strank, ki so mrtve. Torej slovenski odvetniki nikoli ne bodo mogli zastopati strank, ki so zaradi sistemskih pomanjkljivosti, ki obstajajo v Republiki Hrvaški, umrle. Pri tem pa iz citirane sodbe izhaja, da zato, ker Republika Hrvaška primera ni proučila, sistemsko obstaja nevarnost, da bo do takih nesreč lahko prihajalo tudi v prihodnje. Na evropskih tleh tako prihaja do smrtnih žrtev, vendar jih sodišča spregledajo, se skrivajo za gramatikalijami in iščejo enako dejansko stanje, do česar pa zaradi smrtnih žrtev v sodnih postopkih v Sloveniji ne bo nikoli prišlo. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 613/16 izhaja, da je tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja večje, če to ravnanje izhaja iz namernega ravnanja državnih organov, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

17.Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na osebni razgovor, na katerem je povedal, da je v Republiki Hrvaški dobil v roke papir v hrvaškem jeziku, ki ni bil preveden. Sistemske pomanjkljivosti zato dokazuje tudi s hrvaško zakonodajo, ki tekom postopka ni bila predložena. Prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja je absolutna pravica, zato se je treba seznaniti tudi s hrvaško zakonodajo. Tožnik izpostavi obrazec št. 11, ki je sestavni del Pravilnika o postopku z državljani tretjih držav (Pravilnik o postupanju prema državljanima trečih zemalja), sprejetega na podlagi Zakona o tujcih (Zakon o strancima). Gre za odločbo o vrnitvi, rok je v zakonu določen med 7 in 30 dni, lahko se ga tudi skrajša na manj kot 7 dni, kot določa četrti odstavek 184. člena hrvaškega Zakona o tujcih. Iz četrtega odstavka 187. člena tega zakona tudi izhaja, da odločba o vrnitvi ostaja v veljavi, če tujec poda namero o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar se ne izvrši do konca postopka. To pa ni razvidno iz pravnega pouka navedenega obrazca, ki je tudi nepreveden. Tolmača tujcu zagotovijo le na njegovo zahtevo, je pa nemogoče pričakovati, da bo oseba, ki je bila s strani policistov že enkrat okradena, policiste prosila za tolmača. Zato tudi ni moč pričakovati, da bo taka oseba vložila v Republiki Hrvaški prošnjo za mednarodno zaščito.

18.Tožnik tako povzame, da v Republiki Hrvaški tujcem odvzamejo prstne odtise (EURODAC), izdajo in vročijo neprevedeno odločbo o vrnitvi s pomanjkljivim pravnim poukom, nič jim ne prevedejo, o pravici do pravne pomoči jih ne seznanijo, še pred tem pa z njimi nečloveško ravnajo. Že iz same zakonodaje Republike Hrvaške izhaja, da je tujcem dostop do mednarodne zaščite tam onemogočen in da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Kot izhaja iz sodbe ESČP, pa ni mogoče pričakovati, da v primeru vrnitve z njim v Republiki Hrvaški ne bodo ponovno nečloveško ravnali.

19.Tožnik še navede, da izpodbijani sklep ni izvršljiv. Kot rok za izročitev je določenih šest mesecev oz. 18 mesecev, če bi bilo ugodeno začasni odredbi, oz. če bi tožnik zapustil azilni dom. V konkretnem primeru azilnega doma ni zapustil. Pa tudi če bi ga, je odločitev, ali je azilni dom res zapustil, stvar presoje. Mogoče je bil tožnik v bolnici itd., zato je odločitev 18. mesecev nepravilna, nezakonita in zato neizvršljiva. Odločbe morajo biti konkretne in ne prepis zakona ali uredbe. Sodišču predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi.

20.Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Zaradi seznanitve s stanjem v Republiki Hrvaški in s slabimi izkušnjami ga je strah, kaj bi bilo z njim, če bi bil tja vrnjeno. Nečloveško ravnanje z begunci in ostalimi migranti izhaja tudi iz zgoraj navedene sodbe ESČP.

Odgovor na tožbo

21.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazni postopek

22.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-4424/2024, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo listinske priloge tožnika A 1 do A 3 in toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

23.Tožba ni utemeljena.

K sodbi

24.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

25.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) pa dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

26.Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi v ničemer ne prereka argumentov toženke glede tega, da so nastanitvene kapacitete v azilnem domu ustrezne glede bivanjskih pogojev, hrane in zdravstvene oskrbe. Povzame svojo izpoved iz upravnega postopka o tem, da ga je v azilnem domu bolel želodec, da je sicer lahko šel k zdravniku, a je moral po zdravila v lekarno. Vendar dlje od tega ne gre. Ne pojasni namreč, v čem je napačna argumentacija toženke, da navedene okoliščine ne narekujejo sklepa o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče zato ni dodatno odgovarjalo na navedbe, o katerih se je toženka že izrekla.

27.V preostalem tožnik sistemske pomanjkljivosti uveljavlja z dvema razlogoma. Prvi temelji na sodbi ESČP Daraibou proti Hrvaški s 27. 1. 2023, drugi pa na domnevno pomanjkljivi hrvaški zakonodaji. Oba gradi na izhodišču, ki enači položaj tujca in položaj prosilca za mednarodno zaščito oz. vseh migrantov nasploh na območju Republike Hrvaške. Sodišče pojasnjuje, da tak pristop nima podlage v Uredbi Dublin III, niti v razlagi njenih določb, ki predstavljajo pravno podlago izpodbijani odločitvi. Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila in citirala ustaljeno sodno prakso, iz katere jasno izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.¹ Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. Zato ni pravno relevantno, kakšno je bilo postopanje policije s tožnikom, preden je zaprosil za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 (31. točka obrazložitve).

28.Tudi sicer sodišče navedbam tožnika, da mu je policija vročila obrazec, po katerem naj bi moral Republiko Hrvaško zapustiti v sedmih dneh, ni moglo verjeti.

29.Najprej zato, ker dokumenta, na katerega se sklicuje, v upravnem postopku ni predložil. Sodišče zatrjevane vsebine tega zato ne more preveriti. Tožnikova izpoved glede vsebine dokumenta je tudi sama s sabo v nasprotju in nekonsistentna. Zaslišan pred sodiščem sprva okoliščin dokumenta ni povezal s postopkom policije, pač pa z dogodkom, ko po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito ni mogel več vstopiti v azilni dom. Kot je verodostojno povedal, mu je varnostnik razložil situacijo nedelujoče kartice in mu izročil dokument, po katerem mora Republiko Hrvaško zapustiti. Na nadaljnje izrecno vprašanje sodišča, ali je torej sporni dokument prejel takrat, ko ni več mogel v azilni dom zaradi zavrnjene prošnje, pa je šele začel pojasnjevati, da naj bi mu tak dokument izročila policija ob izpustitvi. Sodišče zato ocenjuje, da je tožnik skušal dokument, ki mu ga izročil varnostnik, prikazati kot tistega, ki naj bi mu ga izročila policija. Logično je namreč, da je moral Republiko Hrvaško zapustiti v trenutku, ko ni bilo več podlage, da bi bil na njenem ozemlju. To je po zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito in ne zatem, ko je izrazil namero za podajo prošnje (policija mu je odvzela prstne odtise). Da mu policija ni izdala dokumenta, po katerem bi moral Republiko Hrvaško zapustiti, potrjuje tudi njegova izpoved v upravnem postopku. Tam je na osebnem razgovoru povedal, da po izpustitvi iz policijskih prostorov ni odšel v azilni dom (kamp) ampak proti Sloveniji. Zaslišan pred sodiščem je podrobneje verodostojno pojasnil, da ga je policija po sedmih dneh odpeljala na železniško postajo in mu rekla, da naj gre v Zagreb. Tako ni dvoma, da je tožnik vedel in bil tudi dejansko napoten v azilni dom. Prav tako ni izpovedal, da naj bi mu policija naročila, da mora zapustiti državo, kot naj bi domnevno pisalo na dokumentu. V Zagreb naj bi ga napotila brez pojasnil, sporni dokument pa naj bi mu prevedel naključni mimoidoči na železniški postaji, kot je še povedal na sodišču. A ob vseh opisanih okoliščinah, mu sodišče glede tega ni moglo verjeti. Tudi opravičilo, ki ga pojasnjuje v tožbi, da je namreč tolmač zagotovljen le na prošnjo, vendar je nemogoče pričakovati, da bo oseba, ki je bila s strani policistov že enkrat okradena, policiste prosila za tolmača (in vložila v Republiki Hrvaški prošnjo za mednarodno zaščito), ni prepričljivo. Tožnik je torej očitno vedel, da ima možnost zaprositi za pomoč tolmača pri prevodu dokumenta, ki ga skuša prikazati kot nalog za zapustitev Republike Hrvaške. Da tega ni storil, ker naj bi ga policija okradla, so nedovoljene tožbene novote² . Kaj takega v upravnem postopku ni omenjal, v tožbi pa tudi ne konkretiziral. Sodišče jih že zato ne more preizkusiti. Tako lahko sklene, da tožnik svojih trditev glede domnevnega oviranja policije pri dostopu do postopka mednarodne zaščite, ni izkazal.

30.Prav tako vsebina obrazca št. 11 (odločbe o vrnitvi) ki ga prilaga tožnik, ne more izkazovati sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. Dublinski postopek je treba ločiti od postopka o vrnitvi. Slednji se izvede šele zatem, ko je odločeno, da državljan tretje države nima več pravne podlage za bivanje v določeni državi članici oz. ko na njenem ozemlju biva nezakonito (1. točka 2. člena Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav - v nadaljevanju Direktiva 2008/115/ES). Tožnik v ničemer ne pojasni povezave dublinskega postopka s tem položajem.

31.Ne glede na povedano, sodišče ugotavlja, da je obrazec št. 11 skladen z 12. členom Direktive 2008/115/ES. Ta določa, da mora odločba o vrnitvi glede pravnega pouka vsebovati (zgolj) informacije o razpoložljivih pravnih sredstvih. Iz predloženega obrazca je jasno razvidno, da vsebuje pravni pouk o tem, da ima stranka možnost zoper odločitev sprožiti upravni spor (razpoložljivo pravno sredstvo). Zato ni pravno pomembno, da pravni pouk nima vsebine o učinkih, ki jih ustvarjajo drugi postopki na tako odločitev. Zavzemanje tožnika, da bi morala odločba vsebovati pravni pouk o tem, da vložena prošnja za mednarodno zaščito zadrži izvršitev odločbe o vrnitvi, je tako neutemeljeno. Gre tudi za dva popolnoma različna postopka.

32.Tožnik tudi ne more uspeti s tožbenim sklicevanjem na sodbo ESČP Daraibou z dne 27. 1. 2023. Sodišče lahko le ponovi, kar je že pojasnilo v predhodnih odločitvah, in kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 220/2024 s 26. 9. 2024. Čeprav je šlo za tragičen dogodek s hudimi posledicami, se citirana sodba ne nanaša na položaj povratnikov po Uredbi Dublin III. Zato v danem primeru ni uporabljiva. Kot je izpostavilo Vrhovno sodišče, na tej podlagi ni mogoče posplošeno zaključiti, da so človekove pravice na Hrvaškem kršene, torej da niso priznane in varovane. Med državami članicami EU je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

33.Tožniku je bila možnost zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški nesporno enkrat že omogočena. Tam je bil več kot leto dni, imel je ustrezno nastanitev, hrano in zdravniško oskrbo (kot povedano, s tožbenimi argumenti tega ni uspel izpodbiti), omogočeno mu je bilo tolmačenje, vložitev pravnih sredstev in pravno zastopanje. Sodišče zato nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom.

34.Tožnik še uveljavlja, da izpodbijani sklep ni izvršljiv, ker je določen tudi 18 mesečni rok za predajo, če bi azilni dom zapustil. Trdi, da ga ni zapustil, in da je zapustitev azilnega doma stvar (ločene) presoje.

35.Sodišče se strinja, da je ugotavljanje okoliščin v zvezi s podaljšanjem šestmesečnega roka za predajo predmet posebnega ugotovitvenega postopka³ . Vendar pa izpodbijani sklep le zaradi pripisa v zaključku povedi 3. točke izreka, da se bo predaja izvršila v osemnajstmesečnem roku, če bo azilni dom zapustil, ni neizvršljiv. Uredba Dublin III v 29(1) členu namreč določa, da se predaja prosilca izvede najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Skladno z določbo člena 29(2) se šestmesečni rok lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. Primarno se torej predaja prosilca izvede v šestih mesecih. Ta rok se lahko podaljša šele ob nastopu določenih pogojev (zapor, pobeg oz. zapustitev azilnega doma).

36.Iz izreka izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da se bo predaja tožnika Republiki Hrvaški izvedla v šestih mesecih od 17. 10. 2024 ali (na dan) prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Očitno je, da je navedeni pripis o izvršitvi predaje v osemnajstmesečnem roku le prepis določb člena 29(2) Uredbe Dublin III in da to, glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča, samo po sebi ne more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Povedano drugače, z navedenim pripisom, ki v obravnavani zadevi ne ustvarja pravnih učinkov, je bil tožnik le poučen o možnosti podaljšanja roka za predajo.

37.Ob povedanem sodišče lahko sklene, da tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Ker je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K predlogu za izdajo začasne odredbe

38.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

39.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

40.Sodišče je zgoraj že pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje oz. tožnikov strah, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tako ni izkazal težko popravljive škode. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.

-------------------------------

1. Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

2. Po določbi 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, a mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

3. Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 227/2024 ( točka 13 obrazložitve).

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.