Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pravilnosti presoje sodišče nižjih stopenj, da je pogodba med pravdnima strankama podjemna in ne gradbena pogodba.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja pravilnosti presoje sodišč nižjih stopenj, da je pogodba med pravdnima strankama podjemna in ne gradbena pogodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo del, ki jih je tožnica opravila za toženca na njegovi hiši. Ugotovilo je, da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba, v skladu s katero je tožnica tožencu deskala obstoječo streho, zamenjala kritino, nadzidala verando, izolirala ploščo z estrihom, vgradila okna, dogradila ostrešje nad verando, izdelala zračni most nad celotnim ostrešjem, menjala žlebove, vetrne in dimniške obrobe ter napravila nadstrešek za avto. Sklepalo je, da ne gre za gradbeno, temveč podjemno pogodbo, saj so se izvajala enostavna, nezahtevna dela, za katera ni bila pribavljena gradbena dokumentacija, pogodba ni bila pisna in tožnica tudi ni vodila gradbenega dnevnika oziroma knjige obračunskih izmer. Stranki sta se dogovorili za fiksno ceno v znesku 16.000,00 EUR, ki jo je toženec že (pre)plačal. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je stališču, da dogovor o popravilu strehe, adaptaciji verande in postavitvi nadstreška ne pomeni gradbene, temveč podjemno pogodbo. Pri tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 49/1999 z dne 12. 1. 2000. 3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: (1) ali je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, s tem ko zvočnih prepisov narokov, na katerih se je zaslišanje prič zvočno snemalo, ni vročilo tožniku in ali je pritožbeno sodišče zagrešilo enako kršitev, s tem ko je zavrnilo tožničino pritožbo, ker te kršitve ni uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje; (2) ali je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, s tem ko se ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je tožnik grajal postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je odločitev oprlo le na izpoved tožnika (očitno toženca), njegove žene in brata, sicer okrožnega sodnika na Ptuju, do drugih dokazov pa se ni opredelilo in jih ni dokazno ocenilo; (3) ali sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, s tem ko sta pogodbo med pravdnima strankama opredelili kot podjemno pogodbo, čeprav je tožnica opravljala gradbena dela; in še, (4) ali sta sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili materialno pravo, s tem ko nista uporabili določbe drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kljub temu, da plačilo za dela s pogodbo ni bilo določeno. V bistvenem navaja, da je pritožbeno sodišče kršilo njegovo pravico do seznanitve z zapisnikom (drugi odstavek 124. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in ugovora zoper zapisnik (tretji odstavek 125. člena ZPP), napadeno stališče pa je tudi prestrogo z vidika določbe 286.b člena ZPP, saj stranka do prejema sodbe ne more vedeti, ali bodo prepisi zvočnih posnetkov narokov izdelani. Zaradi pravice do ugovora mora sodišče prepise vročiti strankam ali jih o izdelavi prepisa vsaj obvestiti, čeprav zakon te obveznosti izrecno ne določa. Poleg tega meni, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih relevantnih, argumentiranih in utemeljenih pritožbenih navedb zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Opozarja, da je pogodba med pravdnima strankama ni podjemna, temveč gradbena. Ta izvajalcu omogoča, da kljub dogovoru o nespremenljivosti cen uveljavlja razliko v ceni, ki presega 10 % in ki jo povzroči zvišanje cen za elemente (656. člena OZ). Nasprotuje stališču, da je opravljena dela treba šteti za enostavnejša in manjša dela, ki so predmet podjemne pogodbe (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 11/93 z dne 8. 4. 1993). Sodišči nižjih stopenj sta razlago 649. člena OZ napačno zožili le na dela, povezana z gradbami, saj se pravila gradbene pogodbe uporabljajo tudi za druga gradbena dela na obstoječih objektih, kakršna je opravila tožnica. Pri tem se sklicuje na stališča pravne teorije.(1) Dodaja, da je pritožbeno sodišče sicer nesporni opis opravljenih del zmanjšalo oziroma ga priredilo tako, da je ta ustrezal sodni praksi, na katero se je sklicevalo. Opozarja še na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2860/2010 z dne 27. 10. 2010, ki nasprotuje izpodbijani odločitvi. Končno meni, da bi morali sodišči uporabiti določbo 642. člena OZ, ker so se pričakovanja strank v zvezi z dogovorjeno ceno razlikovala toliko, da dogovora o ceni ni mogoče ugotoviti s potrebno gotovostjo (podobno odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1079/2010 z dne 17. 2. 2011).

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 917.