Jedro

Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da bo pritožnik takšnega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito. Pritožnik bo namreč vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Uredbe Dublin III in ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5903/2022/8 (1221-12) z dne 24. 4. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 24. 4. 2023), s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Hrvaška na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Skladno s tem je Hrvaška Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Slovenija) odgovorila, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Presodilo je tudi, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali; tožnik ni imel stika z nobeno uradno osebo Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in je bil izključno v stiku s policijo, ki naj bi ga slabo sprejela in maltretirala. Tako po oceni sodišča prve stopnje za predajo tožnika ni ovir, saj na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj je že v okviru presoje o tožbenem zahtevku ugotovilo, da očitki o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem sistemu na Hrvaškem niso utemeljeni, prav tako pa tožniku v primeru izročitve Hrvaški ne grozi nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti, poleg tega pa ni celovito presojalo, ali na Hrvaškem obstaja za tožnika resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v okviru splošne prepovedi nevračanja. Navaja, da morajo države članice upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in v 3. členu EKČP bistveno širša kot merilo, določeno v drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III. Poudarja, da je policija del sistema Ministrstva za notranje zadeve na Hrvaškem, zato je neutemeljeno stališče toženke in sodišča prve stopnje, da je potrebno strogo ločevati policijski postopek in postopek mednarodne zaščite. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

4. Pritožnik je vložil pritožbo tudi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da mu toženka ne more zagotoviti, da v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru azilnega postopka ne bo prišel v neposredni stik s hrvaško policijo, ki nad prosilci za azil in tujci sistematično izvaja psihično in fizično nasilje. V primeru vrnitve pritožnika na Hrvaško obstaja zanj možnost nastanka resne in nepopravljive škode. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

5. Toženka odgovora na pritožbi ni vložila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

7. Pritožbene navedbe, da v obravnavani zadevi obstaja utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, so neutemeljene. Pritožnik meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je v zvezi z navedenim bistvenega pomena, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito, medtem ko se je pritožnik skliceval na nasilno vedenje hrvaških policistov ob njegovem vstopu iz Bosne in Hercegovine na Hrvaško, ko takega statusa še ni imel. Meni, da je procesna garancija glede dostopa tujcev do azilnega postopka bistven sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Tako je preprečevanje dostopa do azilnega postopka sistemsko pomanjkljivost postopka mednarodne zaščite, dodatno pa takšno ravnanje pomeni tudi nevarnost verižnega vračanja v državo, v kateri naj bi za pritožnika obstajala resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju.

8. Pritožbeni očitek tako temelji na tem, da zaradi ravnanj hrvaške policije na meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino obstaja ovira za predajo tožnika Hrvaški iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve,2 da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Kot je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pojasnilo v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019, skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Ženevske konvencije3 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) oziroma, z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.4 Ta domneva pa je izpodbojna.5

10. Ker je navedena domneva izpodbojna, je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.6

11. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP.7 Tudi po stališču SEU gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.8 Tem stališčem sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča.9

12. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Kot to izhaja iz 4. in 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, čemur pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, je pritožnik v zvezi z nasilnim ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom na Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru pred toženko je izpovedal (3. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), da je bil na Hrvaškem samo dva dni in ni prišel v stik z uradnimi osebami s področja mednarodne zaščite.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor na vprašanje, katero ravnanje hrvaških oblasti ali drugih oseb je pomembno za presojo obstoja ovir za predajo Hrvaški, odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe o nasilnem in ponižujočem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na prečkanje hrvaško – bosanske meje. Pritožnik namreč navaja, da so hrvaški policisti skupino, s katero je pritožnik prečkal mejo, najprej ujeli, nato so jim vzeli telefone, pritožnikov telefon so razbili, brcali so jih in jih z nogami porivali v avto. Te navedbe pa, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih državah v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tako je svojo odločitev pravilno utemeljilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi.

14. Pritožnik neutemeljeno navaja tudi, da je ob zaslišanju poudaril, da se boji, da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen enakim postopkom in enakemu ravnanju kot v dosedanjih izkušnjah in v primeru vrnitve na Hrvaško sploh ne ve, če bo tam nadaljeval azilni postopek. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje njegovemu stališču, da je dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da bo pritožnik takšnega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje pod točko 11., bo namreč pritožnik vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Uredbe Dublin III in ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite.

15. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da navedeno ne posega v pritožbeno stališče, da so tudi procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, vendar to stališče za primer, kot je obravnavani, ni uporabljivo. Pritožniku so bila namreč ta jamstva zagotovljena s tem, ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz a) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,10 v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena11 dolžna tudi obravnavati.12 Pritožnik ima torej na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da pritožnik tudi s posplošenimi in nekonkretiziranimi navedbami o verižnem vračanju ne more uspeti.

16. Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).

17. Pritožnik izpostavlja še stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, da morajo pristojni organi in sodišča pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presoditi tudi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. V zvezi z navedenim pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitve 3. člena EKČP oziroma do navedb pritožnika, da ravnanje hrvaške policije samo po sebi predstavlja ravnanje, ki posega v 3. člen EKČP in obstaja verjetnost, da bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da pritožnikov opis ravnanja hrvaških policistov v času, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito, ne izkazuje nič takega, iz česar bi bilo mogoče domnevati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom (14. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Ocenilo je še, da dopis pristojnih organov Hrvaške z dne 17. 2. 2023 (s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje in iz katerega izhaja, da pristojni organ povprašuje tudi o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave) predstavlja zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju (15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožnik temu stališču obrazloženo ne nasprotuje, prav tako pa ne zatrjuje nevarnosti, da bo zaradi kakšne (osebne) okoliščine v primeru vrnitve na Hrvaško prav on deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, ki ustreza 3. členu EKČP. 18. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

19. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

20. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza „utemeljene domneve“ primernejši izraz „izkazanih tehtnih razlogov“. 3 Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951. 4 Sodba SEU C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve). 5 Sodba SEU C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C‑493/10 z dne 21. 12. 2011). 6 Sodba SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve). 7 Sodbe SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve), C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji (65. točka obrazložitve). 8 Sodba SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve). 9 Glej npr. sodbe I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022. 10 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 11 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 12 SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (sodba SEU C-213/17, 42. in 43. točka obrazložitve).