Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj tožnik ni imel stika z nobeno uradno oseba Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, in je bil izključno v stiku s policijo, ki naj bi ga slabo sprejela in maltretirala, zaradi česar je strah pred tem, da bi ga ponovno obravnavali na ta način, neutemeljen. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bo predan v dublinskem postopku, ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške pa ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

Ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na ravnanje hrvaške policije po tem, ko je ujela njegovo skupino. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel, in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovino v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel statusa prosilca za azil, ampak status tujca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil že vnesen v evidenco 1. 12. 2022 kot tujec v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnika, 17. 2. 2023 pa je prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, vključno s podatki iz Dublinske uredbe, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način.

3. Tožena stranka je v skladu s 5. členom Dublinske uredbe s tožnikom opravila osebni razgovor. Tožnik je na razgovoru povedal, da se noče vrniti nazaj v Republiko Hrvaško zaradi načina, kako so jih sprejeli in maltretirali tam. Ko so prečkali hrvaško mejo in prišli do nekih praznih stavb, jih je zajela policija in vprašala, kam gredo, kako to, da hodijo po gozdovih brez dokumentov in od kod prihajajo. Policisti so jih nato brcali in naložili v avto ter jih odpeljali na policijsko postajo. V skupini je bilo 14 oseb in vse so stlačili v en avto. Na policijski postaji so klicali enega po enega in so odvzemali prstne odtise. Nato so jim dali neke papirje za 7 dni. Za tem so odšli iz Siska v Zagreb, od tam pa s taksijem do slovenske meje, ki so jo prečkali peš, dokler jih ni prijela policija. V Republiki Hrvaški nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito. Če ga ne bi tako maltretirali, bi pomislil, da bi tam zaprosil. Tožnik meni, da Hrvaška ne bi pravično vodila njegovega postopka za mednarodno zaščito zaradi slabega sprejema s strani hrvaških policistov. Glede sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in sprejema prosilcev ni imel nobenih informacij, v Republiki Hrvaški je bil samo 2 dni. Na Hrvaškem ni prišel v stik z uradnimi osebami s področja mednarodne zaščite.

4. Tožena stranka meni, da tožnikove navedbe ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnik ni imel stika z nobeno uradno oseba Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Bil je izključno v stiku s policijo, ki naj bi ga slabo sprejela in maltretirala. Na vprašanje, ali meni, da obstajajo v Republiki Hrvaški pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in sprejemom prosilcev, je odgovoril, da o tem nima nobenih informacij in zato o tem karkoli težko reče. Strah pred tem, da bi ga ponovno obravnavala policija, je neutemeljen, saj bo predan v dublinskem postopku, ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa bo nastanjen v azilni dom. Izjave, ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prosilec ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožnik je opisoval policijski postopek, ne pa postopka mednarodne zaščite. Postopek mednarodne zaščite se zanj ni začel, saj prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni nikoli podal. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predane osebe na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščene v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledane, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

5. Tožnik v tožbi navaja, da zanj na Hrvaškem obstaja nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU in da ga zaradi tega tožena stranka ne sme vrniti na Hrvaško. Država ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju. Tožnik je na osebnem razgovoru izrecno pojasnil, da se je na podlagi ravnanja uradnih oseb na Hrvaškem odločil, da tam ne bo zaprosil za azil. Zaradi nasilnega in ponižujočega ravnanja policistov predvideva, da na Hrvaškem nimajo ustreznega sistema za sprejem beguncev in da prošnja za mednarodno zaščito ne bi bila obravnavana pravično in zakonito. Hrvaška sistematično krši mednarodno pravo, ko gre za ravnanje do migrantov in jih nelegalno vrača v Bosno in Hercegovino in tudi omejuje dostop do azilnega postopka, kar izhaja iz številnih poročil in pričevanj. Iz pričevanj izhajajo enake kršitve, kot jih je navedel tožnik, in sicer, da so policisti migrantom uničevali mobilne telefone, vzeli in uničili so jim dokumente, hkrati pa jim tudi pobrali denar. V postopku so jih večkrat zmerjali in poniževali. Tožnik se sklicuje na poročilo AIDA Evropskega sveta za begunce in tujce in pri tem navaja, da je 44 % oseb izrecno in neuspešno zaprosilo za azil na Hrvaškem. Poleg tega organizacija „The Centre for Peace Studies CPS“ poroča o praksah nezakonitega vračanja („push back“) in zavračanja dostopa do azila. Razen tega je na ravni EU politična stranka „Naprednega zavezništva socialistov in demokratov“ v Evropskem parlamentu pozvala predsednico Evropske komisije, naj sproži postopek za ugotavljanje kršitev proti Hrvaški zaradi kršitve pravice do mednarodne zaščite in načela nevračanja na zunanjih mejah EU. Številne kršitve je zabeležila tudi delegacija Evropskega komiteja za preprečevanje mučenja in nečloveškega ravnanja ali kaznovanja. Hrvaška policija je 30. januarja 2021 preprečila štirim italijanskim poslancem Evropskega parlamenta vstop na hrvaško mejo. Od oblasti so sprva dobili dovoljenje za opazovanje dogajanja na hrvaških mejah, vendar jim je bil dostop do njih preprečen. Iz poročila Amnesty International za leto 2022/2023 pa izhaja, da so bili policisti, ki jih je kamera ujela pri pretepu prosilcev, spoznani zgolj za manjše kršitve dolžnosti. Vse to nakazuje na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega sistema dostopa do mednarodne zaščite. Zaradi tega so nekatere evropske države že presodile, da vračanje prosilcev za azil na Hrvaško ni dovoljeno. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo Zveznega upravnega sodišča Švice z dne 12. 7. 2019, s katero je bila začasno ustavljena predaja prosilca na Hrvaško. Sodišče je v svoji odločitvi upoštevalo več poročil o tem, da hrvaški organi zavračajo dostop do azilnih postopkov. Tožeča stranka se sklicuje tudi na sodno odločbo Okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022, s katero je bilo odločeno, da egiptovskega državljana ni dovoljeno vračati na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Presodilo je, da ravnanje hrvaških organov predstavlja bistveno in temeljno sistemsko napako v azilnem postopku Republike Hrvaške. Nizozemsko sodišče je zavzelo tudi stališče, da se navedene sistemske kršitve nanašajo tudi na primere prosilcev, ki jih je Hrvaška ponovno prejela iz drugih držav članic na podlagi Dublinske uredbe in da obstaja resna možnost, da so tudi taki prosilci verižno vrnjeni v Bosno in Hercegovino. Zavzelo je stališče, da mora upravni organ v vsakem primeru opraviti poizvedbo, ali bodo prosilci, vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe, vključeni v azilni postopek na Hrvaškem. Tožena stranka določbo drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe razlaga preveč togo in enoznačno. Posameznika v nobenem primeru ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo podvržena nečloveškemu ravnanju. Neutemeljeno je strogo ločevanje med policijskim postopkom in postopkom mednarodne zaščite. Tudi policija je del Ministrstva za notranje zadeve na Hrvaškem. Številna poročila poročajo prav o onemogočanju možnosti dostopa do azilnega postopka s strani hrvaških državnih organov, kar predstavlja pomemben element postopka mednarodne zaščite kot policijskega postopka. Tožena stranka bi morala pridobiti vsaj jasno individualno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da bo v primeru predaje tožnik obravnavan v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite v celoti ugodi, oziroma da sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvrševanje sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Če bi se izpodbijani sklep začel izvrševati pred pravnomočno odločitvijo, bi to za tožečo stranko pomenilo, da bo še pred odločitvijo o tožbi vrnjena na Hrvaško, kjer bi ji nastala resna in nepopravljiva škoda. Škodo predstavlja nečloveško in poniževalo ravnanje ter možnost verižne vrnitve v Bosno in Hercegovino. Toženi stranki pa s tem ne bi nastala nobena škoda.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po njenem mnenju glede vračanja tožnika pomembno vprašanje, ali ima v državi omogočen dostop do učinkovitega azilnega sistema in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu, to je do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja nevračanja. Tožnika v Republiki Hrvaški kot tudi v vseh ostalih državah članicah Evropske unije azilni postopek varuje pred vrnitvijo v izvorno državo, dokler ta ni pravnomočno končan. Tožena stranka ne pozna primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic EU. Vse navedbe tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Prosilce ob predaji na ozemlje Republike Hrvaške sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje azilnega postopka, in ne policisti, s katerimi naj bi imel tožnik slabo izkušnjo, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Za primere dublinskih predaj je bistvenega pomena, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito in ne, kakšno je bilo ravnanje hrvaških policistov v času, ko še niti niso vložili prošnje. Tožnik bo v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka. V tem postopku pa je pravica do tolmača zagotovljena. Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so ugotovljive z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, ki pa Vrhovnemu sodišču RS v sodbah, ki jih tožena stranka citira, niso poznani. Izključno slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi same zase ne morejo pomeniti odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 15. 5. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da ne ve, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti pri postopku za mednarodno zaščito, ker ni prebival v azilnem domu. Glede tožbenih navedb, ki jih je navajal šele v tožbi, in glede listin, ki jih je predložil na obravnavi, je povedal, da jih ni predložil že prej oziroma se nanje skliceval, ker ni imel pooblaščenca. Na zaslišanju je tudi opisal dogodke na Hrvaškem po tem, ko je prečkal mejo med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. Med rugim je povedal, da so jih policisti tepli in brcali, najprej pa so jim zaplenili telefone. Zaradi udarcev je imel polomljen telefon. Stlačili so jih v kombi, skupaj jih je bilo 16. Z njimi so komunicirali v hrvaškem jeziku. Niso jim razložili, zakaj so morali dati prstne odtise. Dobili so listino, da morajo v sedmih dneh zapustiti Hrvaško, ki je bila napisana v hrvaškem jeziku. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ni mu bila prestavljena oseba, ki bi bila pooblaščena za sprejem takih prošenj. Ne ve za to, da bi kdorkoli iz njegove skupine zaprosil za mednarodno zaščito. Ne bi se želel vrniti na Hrvaško, ampak integrirati v slovensko družbo. Če bi se vrnil na Hrvaško, se boji, da bi bil podvržen enakim postopkom in sploh ne ve, če bi zaprosil za azil. Ko je odšel iz Bosne in Hercegovine je bil najprej namenjen v Belgijo, kjer ima strica po očetovi strani, vendar pa, ko je prišel v Slovenijo, je videl, da tu lepo ravnajo z begunci in se je odločil, da bo tu zaprosil za azil. Ko je zapustil Bosno in Hercegovino, ni imel namena zaprositi na Hrvaškem za mednarodno zaščito, ampak v državi, kjer lepo ravnajo z begunci. Primarni namen pa je bil, da bi odšel k stricu v Belgijo.

9. Tožnik je na glavni obravnavi predložil tudi dva dokumenta in sicer „Informacije o stanju na Hrvaškem“ z dne 24. 1. 2023 ter „Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško“ z dne 22. 2. 2023. K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče tudi meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj tožnik ni imel stika z nobeno uradno oseba Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, in je bil izključno v stiku s policijo, ki naj bi ga slabo sprejela in maltretirala, zaradi česar je strah pred tem, da bi ga ponovno obravnavali na ta način, neutemeljen. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bo predan v dublinskem postopku, ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške pa ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

12. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Torej je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na ravnanje hrvaške policije po tem, ko je ujela njegovo skupino. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel, in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovino v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel statusa prosilca za azil, ampak status tujca. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023 zavzelo stališče, da so za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito v okviru policijskega postopka (točka 11 obrazložitve).

13. Tožnik se v tožbi sklicuje na nekatera poročila mednarodnih organizacij, na poziv ene izmed političnih strank Evropskega parlamenta, na tiskovno konferenco štirih poslancev Evropskega parlamenta in na posamezne sodbe sodišč nekaterih izmed evropskih držav, ki so povezane z zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi v hrvaškem azilnem sistemu. Tudi tiste informacije, ki jih je tožnik predložil šele na glavni obravnavi, se nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in s tem povezanimi zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema. V teh listinah so pav tako povzete nekatere sodbe nacionalnih sodišč različnih držav.

14. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se tožnik v upravnem postopku na te dokaze ni skliceval, v tožbi pa nikjer ne navaja, zakaj se na te dokaze ni skliceval že prej. Skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Na vprašanje sodišča na glavni obravnavi, zakaj se ni na te dokaze skliceval že prej, je odgovoril, da zato, ker v upravnem postopku še ni imel pooblaščenca. Ker tožnik ni imel pooblaščenca niti pri podaji prošnje niti na osebnem razgovoru in ker je prava neuka stranka, je sodišče pri odločanju tudi ta dokazila upoštevalo. Vendar pa tudi ob njihovem upoštevanju odločitev tožene stranke ne bi mogla biti drugačna. Informacije, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, in tiste, ki jih je predložil na glavni obravnavi, se v velikem delu nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Tožnik pa bo vrnjen po dublinskem postopku in bo imel povsem drugačen status od tistih tujcev, ki po tem postopku niso vrnjeni in so s strani policije prijeti po tem, ko ilegalno vstopijo na Hrvaško. V zvezi s sklicevanjem na sodbe nacionalnih sodišč različnih držav pa sodišče pojasnjuje, da so ta sodišča v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v Bosno in Hercegovino, vendar pa ob odsotnosti relevantnih poročil mednarodnih organizacij kot je npr. UNHCR ter sodb ESČP po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala o konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška prosilce za mednarodno zaščito, ki bodo vrnjeni po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njihovih prošenj ali da jih bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri posameznih sodbah posamezne države članice EU je treba upoštevati, da se vsaka od teh sodb nanaša na prav konkreten primer v povezavi s posebnostmi vsakega posameznega primera in da ni mogoče na podlagi posameznega primera na splošno sklepati, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Tožnikov opis ravnanja hrvaških policistov v času, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito pa – kot je bilo že navedeno – ne izkazuje nič takega, iz česar bi bilo mogoče domnevati, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Na podlagi teh sodb ni mogoče sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujočo oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo tudi niso upoštevni članki, ki se nanašajo na obravnavanje beguncev na hrvaški meji, čemur tožnik ne bo izpostavljen, saj bo Republiki Hrvaški predan v dublinskem postopku.

15. Tožnik v tožbi tudi izpostavlja, da je policija del Ministrstva za notranje zadeve in da bo tudi njegovo prošnjo obravnavalo isto ministrstvo. Vendar je treba upoštevati, da gre za različne organizacijske enote tega ministrstva. Poleg tega sodišče ugotavlja, da iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 17. 2. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, izhaja, da pristojni organ povprašuje tudi o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave bodisi fizične ali psihične, kar je po mnenju sodišča zadostno zagotovilo za to, da bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Glede na to po mnenju sodišča ni bilo potrebno toženi stranki pridobiti še dodatno zagotovilo, da bo tožnik obravnavan v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU, kot je to navedeno na koncu tožbe.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

17. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

18. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

19. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, na katere se tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi sklicuje, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.