Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v okoliščinah obravnavanega primera materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je zastarala tožničina terjatev za plačilo uporabnin oziroma denarnih nadomestil za koristi od uporabe tožničinega deleža nepremičnine, zapadlih pred več kot 5 leti pred razširitvijo tožbe?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v okoliščinah obravnavanega primera materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je zastarala tožničina terjatev za plačilo uporabnin oziroma denarnih nadomestil za koristi od uporabe tožničinega deleža nepremičnine, zapadlih pred več kot 5 leti pred razširitvijo tožbe?

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj tožencu naloži, da ji iz naslova neupravičene obogatitve zaradi uporabe skupne stvari plača neto znesek uporabnine, poleg tega pa, naj od bruto zneska zanjo plača še davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem.

2. Ker je izvedenka izračunala bruto zneske najemnine v skupnem znesku 151.280 EUR, je sodišče prve stopnje od tega zneska odštelo 15% normiranih stroškov in 27,50% dohodnine in tožnici prisodilo neto znesek 93.226,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožencu pa naložilo tudi plačilo davka.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki; sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca glede zastaranja: v 9. točki je obrazložilo, da je tožnica s tožbo zahtevala plačilo uporabnine za pet let pred vložitvijo tožbe, torej za čas od 1. 11. 2012 do 31. 10. 2012. Nato je zahtevek dvakrat zvišala: prvič 28. 8. 2018 za uporabnino od 1. 11. 2012 do 31. 7. 2018 in drugič z vlogo z dne 8. 1. 2020 za obdobje od 1. 8. 2018 do 31. 12. 2019. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo, ker je štelo, da lahko tožnik med postopkom zviša tožbeni zahtevek zaradi prilagoditve spremenjenim razmeram. Sodišče druge stopnje pa je odločilo, da bi tožnica s spremembo tožbe z dne 29. 8. 2018 lahko zahtevala uporabnino le za preteklih pet let, zahtevala jo je pa za šestletno obdobje od 1. 11. 2012 do 31. 7. 2018. Tako je odločilo, da je za obdobje od 1. 11. 2012 do 28. 8. 2013 zahtevek zastaran in je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek tožnice za to leto zavrnilo. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s tožencem tudi glede ugovora, da v pravdnem postopku sodišče ne odloča o davčnih obveznostih. V tem delu je ugodilo tudi pritožbi tožnice in poudarilo, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici zato prisoditi bruto zneske. Ker pa se je tožnica pritožila le glede zavrnjenih 22.692 EUR – torej le glede odštetih normiranih stroškov, je pritožbi ugodilo le glede normiranih stroškov, ne pa tudi glede davka. Dodalo je še, da bi bil, če bi tožnici prisodilo celoten bruto znesek 151.280 EUR, prekoračen tožbeni zahtevek za plačilo 118.302,32 EUR. Tako je pritožbi tožnice ugodilo le glede odštetih 15% normiranih stroškov in je v tem delu spremenilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj: - Ali je v okoliščinah obravnavanega primera materialno pravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica nima pravice zahtevati od toženca plačila neto uporabnine? - Ali je materialno pravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da v okoliščinah obravnavanega primera sodišče ne sme odločiti o zahtevku tožnice, da je toženec od bruto zneska 151.280 EUR dolžan izračunati in za tožnico plačati davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem? - Ali je bila z odločitvijo sodišča druge stopnje, ko iz izreka prvostopenjske sodbe pred zneskom uporabnine izpustilo besedo „neto“ in tisti del njenega zahtevka, s katerim je zahtevala, da toženec od bruto zneska 151.280 EUR izračuna in za tožnico plača davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem, kršena tožničina pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in pravica do sodnega varstva po členu 22 Ustave RS? - Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo v izpodbijani sodbi kršilo tožničino pravico do pravnega sredstva? - Ali je v okoliščinah obravnavanega primera materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je zastarala tožničina terjatev na plačilo uporabnin oziroma denarnih nadomestil za koristi od uporabe tožničinega deleža nepremičnine, zapadlih pred več kot 5 leti pred razširitvijo tožbe? - Ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 388. člena Zakona o pravdnem postopku in kršilo pravico tožnice do enakega varstva po 22. členu Ustave, ker ni obrazložilo, zakaj so neutemeljene trditve tožnice, da je bilo že z vložitvijo tožbe pretrgano zastaranje za terjatve na plačilo vseh kasneje zapadlih uporabnin, vse do dneva, ko bo pravda pravnomočno končana? - Ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in kršilo pravico tožnice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, ker ni obrazložilo, zakaj so neutemeljene trditve tožnice, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi določila prvega odstavka 96. člena Stvarnopravnega zakonika in da zato glede na določilo drugega odstavka 96. člena istega zakona njena denarna terjatev na plačilo plodov od njenega lastniškega deleža nepremičnine ni zastarala, ker ji toženec, kljub njeni pisni zahtevi, še vedno ni izročil ključev skupne nepremičnine, niti ji ni dovolil ali omogočil soposesti skupne nepremičnine?

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji, ki jih določa prvi odstavek 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za dopustitev revizije, izpolnjeni glede dopuščenega vprašanja.

7. Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe, odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).