Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revidentka ni konkretizirala pravnega vprašanja, glede katerega zatrjuje odstop od sodne prakse in tudi ni konkretizirala in pojasnila, v čem naj bi glede pravnega vprašanja, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve, izpodbijana sodba odstopala od odločitev Vrhovnega sodišča, katerih opravilne številke v reviziji sicer navaja, zato uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) vložila pravočasno revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota, št. 06122-1530/2008/57 z dne 13. 12. 2010. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrgel revidentkin predlog za obnovo inšpekcijskega postopka nadzora gradnje objekta na zemljišču s parc. št. 15 k. o. ..., ki se je vodil zaradi spremembe namembnosti vinske kleti v počitniško hišo, in je bil pravnomočno končan s sklepom o ustavitvi postopka, št. 06122-1530/2008 z dne 4. 12. 2008. Revidentka je predlagala, da se s sklepom o ustavitvi končani inšpekcijski postopek obnovi iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski upravni organ je predlog zavrgel, ker revidentka ni izkazala, da s sklepom o ustavitvi končan inšpekcijski postopek zaradi spremembe namembnosti vinske kleti v počitniško hišico posega v njene pravice ali pravne koristi, ki bi jih lahko varovala v inšpekcijskem postopku. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-273/2008-16 z dne 13. 1. 2011, zavrnila pritožbo revidentke zoper izpodbijani prvostopenjski upravni akt. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidentka navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi o pravnem vprašanju, ki se nanaša na pojem stranke v inšpekcijskem postopku, odločilo v nasprotju z dosedanjo sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča. V nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji njenega pravnega interesa v inšpekcijskem postopku odstopilo od odločitev Ustavnega sodišča v zadevah Up-3/97, Up-257/03 in Up-2411/06. V zaključku revizije nato navaja: „odločitev upravnega sodišča odstopa od odločitve Vrhovnega sodišča, zlasti od odločbe Up-2411/06, ki je tudi vsebinsko podobna obravnavanemu primeru.“ Dodaja še: “pravno vprašanje glede statusa stranke v inšpekcijskem postopku je pojasnjeno, vendar je upravno sodišče v izpodbijani sodbi odstopilo od tega stališča in odločilo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (odločitve: sodba X Ips 371/2001, sodbo X Ips 1380/2006 in podobne).“

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, kot pogoja za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni izkazala. Revidentka namreč ni konkretizirala pravnega vprašanja, glede katerega zatrjuje odstop, in tudi ni konkretizirala in pojasnila, v čem naj bi glede pravnega vprašanja, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve, izpodbijana sodba odstopala od odločitev Vrhovnega sodišča, katerih opravilne številke v reviziji sicer navaja. Brez konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja presoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse niti ni možna.

9. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 65/2009, X Ips 513/2009, X Ips 496/2010, X Ips 405/2011, X Ips 410/2011, X Ips 469/2011, X Ips 159/2012, X Ips 187/2012) bi revidentka morala najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, navesti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti. Revidentka, kot že navedeno, tega ni storila. Pomembnega pravnega vprašanja ni opredelila in konkretizirala. Njena navedba, da gre za vprašanje, ki se nanaša na pojem stranke v tujem inšpekcijskem postopku in za pravni interes, namreč ne predstavlja konkretizacije pravnega vprašanja, ampak načelno oziroma splošno opredelitev pravnih inštitutov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem.

10. Ker revidentka uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).