Jedro

Tako tožena stranka kot organ prve stopnje sta se pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik in na Pravilnik I. Pravilnik v 1. odstavku 4. člena določa, da smejo gostinski obrati obratovati le med 6.00 in 22.00 uro, obratovanje izven tega časa se šteje za podaljšani obratovalni čas. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da lahko gostinec obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa lokalne skupnosti, ki o tem odloča na podlagi sprejetih meril. Občina A je s Pravilnikom I določila merila in pogoje, na podlagi katerih za gostinstvo pristojen organ lokalne skupnosti izda soglasje za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času (1. člen Pravilnika I). Na podlagi 2. odstavka 4. člena Pravilnika mora tako gostinec oziroma tožnik pridobiti pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa lokalne skupnosti. To tudi izhaja iz samega obrazca prijave razporeda obratovalnega časa gostinskega obrata in je to na obrazcu tudi predvideno, vendar tega pisnega soglasja tožnik ni pridobil.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Občine A, župan, št. 01-DB-306-3/2003 z dne 25. 4. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi št. 01-DB-306-3/2003 z dne 5. 3. 2003, s katero je organ prve stopnje potrdil redni obratovalni čas gostinskega lokala AAA od ponedeljka do petka od 5.30 ure do 22.00 ure, v soboto in nedeljo od 7.00 do 22.00 ure in soglašal z obratovanjem gostinskega lokala v podaljšanem obratovalnem času od ponedeljka do četrtka do 23.00 ure, v petek, soboto in nedeljo do 24.00 ure. Gostinski vrt, ki je neposredno povezan z lokalom, pa sme obratovati v poletnih mesecih največ do 23.00 ure, druge mesece pa največ do 22.00 ure. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje odločil v skladu s 4. členom Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost. Tožena stranka navaja, da zakonodajalec ni natančno določil kaj sodi pod pojem stanovanjsko naselje, vendar se samo zaradi tega ne more trditi, da je odločitev organa prve stopnje o podaljšanem obratovalnem času samovoljna in arbitrarna. Organ je upošteval dejstvo, da iz pritožb stanovalcev, ki so se nanašale na vsakodnevno kaljenje nočnega miru v okolici gostinskega obrata še iz obdobja, ko je obratoval samo gostinski vrt, izhaja povsem utemeljena uporaba citiranega določila in s tem odločitev o obratovanju gostinskega obrata. Stanovanja se namreč nahajajo v neposredni bližini lokala. Upoštevaje 72. člen Ustave RS pa je treba v bivalnem okolju usklajevati interese stanovalcev in gostincev.

Tožnik v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija iz vseh razlogov, zlasti pa zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega predpisa. Tožniku pa tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in zato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik navaja, da je organ prve stopnje zavrnil prijavljeni redni obratovalni čas od ponedeljka do nedelje nad 22.00 uro in podaljšani obratovalni čas od ponedeljka do četrtka nad 23.00 uro, od petka do nedelje pa nad 24.00 uro. Tožnik navaja, da je sporna ugotovitev ali se lokal AAA nahaja v stanovanjskem naselju ali izven njega. Tožnik navaja, da je že v pritožbi dokazal, da ima poslovna stavba, v kateri se nahaja gostinski lokal, naravo poslovnega centra in se to področje ne more šteti za stanovanjsko naselje. Predel, v katerem se nahaja, je pretežno oziroma v večinski meri poslovni predel, v poslovnih stavbah pa je stanovanj le za vzorec. Tožena stranka pa je upoštevala pritožbe stanovalcev, ki se nanašajo na vsakodnevno kaljenje nočnega miru v okolici gostinskega obrata in to še iz obdobja, ko je obratoval samo gostinski vrt. Gostinski lokal AAA je začel z obratovanjem v letu 2003 in tožniku ni znano, da bi se kdorkoli pritožil zaradi delovanja lokala. Tožniku pa tudi niso bile znane pritožbe in se o njih ni mogel izjaviti. Tožnik navaja, da z geodetskim načrtom in katastrskim načrtom dokazuje, da gre za obrat izven stanovanjskega naselja. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek, hkrati pa, da tožena stranka tožniku povrne stroške postopka. Naknadno pa tožnik še navaja, da ugotavlja, da ni natančnih meril kaj je pretežno poslovno in kaj pretežno stanovanjsko območje, prav tako bi morala tožena stranka ugotoviti, da se na podlagi njenih podatkov in ob pomanjkanju meril ne da ugotoviti dejanskega stanja stvari in bi morala izvesti poseben ugotovitveni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je organ prve stopnje izdal odločbo na podlagi Pravilnika o merilih za določitev obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 78/99) in Pravilnika Občine A o merilih za določanje podaljšanega obratovalnega časa v gostinskih obratih in na kmetijah, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Uradni list RS, št. 102/00, v nadaljevanju: Pravilnik I). Tožena stranka navaja, da je upravni organ v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) ocenil, da se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki so organu na voljo in se je oprl na uradne podatke tistih parcel, ki se nahajajo v neposredni bližini gostinskega lokala in katerih stanovalci bi bili z zaprošenim načinom obratovanja lokala prizadeti. Iz podatkov v PUP sledi, da so parcele, ki so v območju centralnih dejavnosti, namenjene stanovanjskim objektom ter stanovanjsko-poslovnim objektom, zato ne drži stališče tožnika, da se na tem območju nahajajo izključno le poslovni prostori. Prav tako se strinja, da to območje ni le stanovanjsko, vendar ga ni mogoče šteti zgolj kot poslovni center. Dokazi iz uradnih podatkov nedvoumno kažejo na značilnost območja in zato ni bilo potrebno tožnika zaslišati. Tožena stranka zato predlaga, da se tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb strank v upravnem sporu izhaja, da je tožnik z vlogo prijavil razpored obratovalnega časa gostinskega obrata za gostinski obrat AAA. Organ prve stopnje je potrdil redni obratovalni čas od ponedeljka do petka od 5.30 ure do 22.00 ure, v soboto in nedeljo od 7.00 do 22.00 ure. Soglašal je z obratovanjem gostinskega lokala v podaljšanem obratovalnem času od ponedeljka do četrtka do 23.00 ure, v petek, soboto in nedeljo do 24.00 ure. Prav tako pa je določil, da gostinski vrt sme obratovati v juniju, juliju in avgustu največ do 23.00 ure, druge mesece do 22.00 ure.

Tako tožena stranka kot organ prve stopnje sta se pri svoji odločitvi oprla na Pravilnik in na Pravilnik I. Pravilnik v 1. odstavku 4. člena določa, da smejo gostinski obrati obratovati le med 6.00 in 22.00 uro, obratovanje izven tega časa se šteje za podaljšani obratovalni čas. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da lahko gostinec obratuje v podaljšanem obratovalnem času, če za to pridobi pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa lokalne skupnosti, ki o tem odloča na podlagi sprejetih meril. Občina A je s Pravilnikom I določila merila in pogoje, na podlagi katerih za gostinstvo pristojen organ lokalne skupnosti izda soglasje za obratovanje gostinskega obrata v podaljšanem obratovalnem času (1. člen Pravilnika I). Na podlagi 2. odstavka 4. člena Pravilnika mora tako gostinec oziroma tožnik pridobiti pisno soglasje za gostinstvo pristojnega organa lokalne skupnosti. To tudi izhaja iz samega obrazca prijave razporeda obratovalnega časa gostinskega obrata in je to na obrazcu tudi predvideno, vendar tega pisnega soglasja tožnik ni pridobil. V ponovljenem postopku mora upravni organ upoštevati, da je tožnikova vloga nepopolna in postopati po 1. odstavku 67. člena ZUP in tožnika pozvati k odpravi pomanjkljivosti, nato pa postopati po 2. odstavku 67. člena ZUP. Upoštevaje določilo 2. odstavka 4. člena Pravilnika mora pri ponovni odločitvi upoštevati tudi 3. odstavek 209. člena ZUP.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker se v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Ker Pravilnik I določa merila in pogoje na podlagi katerih se izda soglasje, so irelevantna v tem upravnem sporu stališča tožnika in tožene stranke v zvezi z vprašanjem ali se nahaja lokal v stanovanjskem, poslovno-stanovanjskem oziroma poslovnem delu A. K 2. točki izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožnika po povrnitvi stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. V tem upravnem sporu je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato na podlagi citiranega določila vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.