Jedro

Pri presoji tožnikove zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine se lahko upošteva le pokojninska doba, ki jo je dopolnil v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ne pa tudi doba oz. čas, ko tožnik ni bila zavarovan v Sloveniji, ker je bil v BiH) v trajanju 14 let, 11 mesecev in 10 dni. Na podlagi pokojninske dobe v takšnem trajanju pa tožnik pogojev ne izpolnjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 5. 2007 in št. ... z dne 27. 9. 2007 ter se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 25. 7. 1998 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno ugotavlja, da tožnik glede na vsakokrat veljavne relevantne pravne predpise ni izpolnjeval pogojev za starostno upokojitev, ne v letu 1996 in ne v letu 1998, ker ni izpolnjeval enega od kumulativno določenih pogojev, v letu 2007 pa naj ne bi izpolnjeval ne pogoja starosti in ne dopolnjene pokojninske dobe. Ponovno pojasnjuje, da je pogoj glede dopolnjene pokojninske dobe, določene v 39. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), izpolnil že dne 4. 11. 1995, ko mu je prenehalo delovno razmerje v Republiki Sloveniji. Od navedenega dne se pokojninska doba ni več povečevala, niti pri tujem nosilcu zavarovanja v BIH, zaradi česar je za priznanje pravice do starostne pokojnine potrebno uporabiti ZPIZ/92, ki je veljal v letu 1995. Tožnik je čakal le še na izpolnitev zahtevanega pogoja starosti. Uporaba 2. odstavka 202. člena ZPIZ/92 pomeni retroaktivno uporabo zakona, ki posega v že pridobljene pravice na način, da tožniku, čeprav je imel v letu 1995 doseženih 36 let, en mesec in 14 dni pokojninske dobe, ne priznava niti minimalnih pogojev za starostno pokojnino, to pa je 15 let zavarovane dobe. Vsakršno poseganje v že pridobljene pravice, za uporabo zakonodaje z retroaktivno veljavnostjo je protiustavno in v izrazitem nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije in načelom pravne države, določenim v 2. členu Ustave Republike Slovenije. Glede na to, da je tožnik pogoj, vezan na dopolnitev določene pokojninske dobe, izpolnil že v letu 1995, to je v času, ko sprememba iz leta 1996 še ni bila objavljena, je toženec postopal nepravilno in nezakonito. Tožnik je tako že v letu 1995 pridobil pravico, da se mu pri odločanju o priznanju pravice do starostne pokojnine kot pokojninska doba upošteva celotna dosežena pokojninska doba, to je doba, dosežena v Republiki Sloveniji in v BIH. Sicer drži, da je sprememba ZPIZ/92 začela veljati še pred letom 1998, ko je tožnik izpolnil tudi drugi pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, to je predpisano starost, vendar pa spremembe, ki jih je v pokojninski zakon vnesel 2. odstavek 202. člena ZPIZ/92 glede na vse navedeno, na pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne more vplivati. Da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino, izhaja tudi iz sodbe naslovnega sodišča, opr. št. Ps 1134/96 z dne 2. 4. 1999, v kateri je naslovno sodišče pojasnilo, da je tožnik po dokončnosti odločb toženca z dne 13. 2. 1996 in z dne 8. 8. 1996, poleg pogoja zavarovalne dobe dopolnil tudi pogoj starosti za pridobitev starostne pokojnine. Vendar takrat sodišče o tem ni moglo odločati, tožnika pa je podučilo, da lahko glede navedenega pri tožencu vloži nov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Glede na navedeno bi bilo za tožnika pravično, da bi socialno sodišče samo že takrat tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine ali pa zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Zato od pritožbenega sodišča pričakuje, da bo potrdilo ugotovitev naslovnega sodišča v sodbi z dne 2. 4. 1999, da je tožnik dejansko že v letu 1998 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in mu takšno pravico, kot jo zahteva tožnik, tudi priznalo. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec vztraja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Navaja, da ni možno uporabiti predpisa, ki je veljal v času, ko tožnik še ni izpolnil pogoja za priznanje pravice do pokojnine. Za pridobitev pravice morata namreč biti poleg drugih, kumulativno izpolnjena oba pogoja in sicer tako dopolnitev določene pokojninske dobe, kot tudi izpolnitev pogoja starosti. Dokler nista izpolnjena oba pogoja, ni pridobljena nikakršna pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zvezi z izpolnjevanjem pogojev in sicer trajanjem pokojninske dobe in potrebno starostjo, je potrebno upoštevati predpise, ki veljajo v času izpolnitve pogojev oziroma uveljavitve pravice. Ker pa tožnik ni izpolnil pogoja starosti pred novelo, ni pridobil pravice do pokojnine tako, da v zvezi z odločitvijo v izpodbijani odločbi ne gre za poseg v pridobljene pravice, ker tožnik nikakršnih pravic ni pridobil. Iz dosežene pokojninske dobe ne izhajajo nikakršna upravičenja, v kolikor niso izpolnjeni pogoji za pridobitev določene pravice v celoti in sicer, dokler ni izpolnjen tudi pogoj starosti. Obstoj določene pokojninske dobe ni pravica, temveč pravno dejstvo. V zvezi z navedenim toženec meni, da ne držijo navedbe tožnika o retroaktivni uporabi zakona. Dejstvo je, da tožnik pogojev za priznanje pravice do pokojnine ni izpolnjeval pred zadevno novelo, glede na stanje takratne zakonodaje pa tudi ne pogojev po noveli. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev in kršitev določb Ustave Republike Slovenije.

Nedvomno drži, da je vsakršno poseganje v že pridobljene pravice in z uporabo zakonodaje z retroaktivno veljavnostjo, protiustavno in v nasprotju s 155. členom Ustave, v nasprotju pa tudi z načelom pravne države, določenim v 2. členu Ustave Republike Slovenije. Vendar v konkretnem primeru ne gre ne za poseganje v že pridobljene pravice, niti za uporabo zakonodaje z retroaktivno veljavnostjo.

Tožniku, ki mu je v Sloveniji delovno razmerje prenehalo 4. 11. 1995, je bil v pravnomočno zaključenem postopku s sodbo, opr. št. Ps 1134/96 z dne 2. 4. 1999, med drugim zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ugotovljeno je bilo, da ima skupaj 36 let, 1 mesec in 14 dni pokojninske dobe, od tega 9 let, 8 mesecev in 20 dni povečane zavarovalne dobe, da pa glede na 39. člen v zvezi z 42. členom v času vložitve zahteve veljavnega ZPIZ/92, ni dopolnil zahtevane starosti 52 let in 10 mesecev. To starost je tožnik sicer kasneje dopolnil, vendar po dokončni odločbi toženca z dne 8. 8. 1996, ki je bila predmet presoje. Tako je tudi v obrazložitvi citirane sodbe na strani 3, na katero se sklicuje pritožba, zapisano, ne pa, da izpolnjuje ali da je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Sedaj obravnavani postopek se je začel dne 22. 1. 2007, ko je tožnik pri tožencu ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tedaj je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 36. členu določa, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe, pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe in pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Razen tega je v 2. odstavku 187. člena ZPIZ-1 določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanje pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

To za tožnika pomeni, da se mu lahko upošteva le pokojninska doba, ki jo je dopolnil v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v trajanju 14 let, 11 mesecev in 10 dni. Na podlagi pokojninske dobe v takšnem trajanju, tožnik pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1, ne izpolnjuje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec.

Prav tako pa tožnik ne izpolnjuje pogojev po prehodni določbi 392. člena ZPIZ-1. Po tej določbi osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih, tudi po tem dnevu.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik po dokončno zaključenem postopku pri tožencu z odločbo z dne 8. 8. 1996, v letu 1998 sicer dopolnil zahtevano starost, vendar pa je tedaj že veljala novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 7/96, v nadaljevanju novela), ki je v 27. členu določala, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do 31. 3. 1992 po predpisih, ki so veljali do navedenega datuma, razen če ni s tem zakonom ali z mednarodnim sporazumom drugače določeno.

Že po tej določbi (enako kot po sedaj veljavnem 36. členu ZPIZ-1) bi se zavarovancu, ki ni državljan Republike Slovenije, lahko upoštevala le pokojninska doba, dopolnjena pri slovenskem nosilcu zavarovanja, kar je v tožnikovem primeru 14 let, 11 mesecev in 10 dni, moral pa bi glede na 39. člen ZPIZ/92 dopolnitvi najmanj 20 let pokojninske dobe. Tako, da tožnik na podlagi predpisov, veljavnih do 31. 12. 1999, ker pri zavodu ni dopolnil 20 let pokojninske dobe, pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ni izpolnil in torej tudi ne po 392. členu ZPIZ-1, da bi kljub veljavnosti ZPIZ-1, kot varovano pravico, tožnik uveljavil starostno pokojnino po predpisih, veljavnih po prejšnjih predpisih, to je po 39. členu ZPIZ/92, veljavnega do 31. 12. 1999. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje uporabilo predpise z retroaktivno veljavnostjo in da je prišlo do kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je pravilno za presojo sporne zadeve kot pravno podlago upoštevalo ZPIZ-1 in ugotavljalo, ali tožnik glede na določbo 393. člena tega zakona izpolnjuje pogoje tako po 36. členu ZPIZ-1 in ali glede na prehodno določbo 392. člena, tudi po ZPIZ/92. Ker tožnik pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po nobeni od navedenih določb ne izpolnjuje, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno in zakonito. Obenem je pritožbeno sodišče, ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.