Jedro

Pri ugotavljanju odnosa med glavno stvarjo in pritiklino je bistven pravni standard splošnega prepričanja. Predmet presoje po splošnem prepričanju pa je obstoj gospodarske vezi (oziroma olepševalnega namena). Pritiklina trajno služi za stalno rabo celote oziroma glavne stvari v funkcionalnem smislu, pri čemer med glavno stvarjo in pritikline poleg funkcionalne povezane pogosto obstaja tudi prostorska povezava. Bistvena značilnost pritikline je torej v njeni določnosti za doseganje gospodarskega namena glavne stvari (v konkretnem primeru nepremičnine), čemur zahtevane listine že po naravi stvari ne morejo zadostiti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu 420,00 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, da mu toženca izročita naslednjo dokumentacijo (v izvirniku oziroma overjenem prepisu) za hišo v K.: investicijski program, idejne projekte, projekt izvedenih del za I.-III. fazo, ateste, ki potrjujejo kvaliteto vgrajenega betona, armature, zidakov, lepil in veziv, izolacije, dimnikov, suhomontažnih materialov, oken, vrat, talne in stenske keramike, barv, svetil, instalacijskih kanalov, električnih materialov, garancijske liste za okna, vrata, grelce za vodo, vodovodne armature, strojne naprave, zapisnike ali kako drugače imenovane dokumente o tlačnih in drugih preizkusih strojnih instalacij, pogodbe z izvajalci ..., dnevnik o izvajanju del in knjigo obračunskih izmer, situacije oziroma račune s potrdilom o plačilu, ki so v tožbi konkretno specificirani, navodilo za obratovanje in vzdrževanje objekta in njegovih sestavnih delov, izjave po 61. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), izjave izvajalcev in podizvajalcev po 58. členu ZGO ter po 65. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD).

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžen izročiti tožniku dnevnik o izvajanju del v zvezi z obnovo navedene hiše, v ostalem pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja okoliščine, ki po njegovem mnenju potrjujejo sklep, da je zahtevana dokumentacija pritiklina njegove nepremičnine. Poudarja, da bi morala biti vsa zahtevana dokumentacija pridobljena v skladu z ZGO in izpostavlja razloge, zakaj „splošno prepričanje“ podpira stališče, da je v zvezi z gradnjo pridobljena dokumentacija potrebna za rabo nepremičnine. Obstoj pooblastilnega razmerja med tožencema nasprotuje stališču, da bi toženec na dokumentaciji pridobil lastninsko pravico. Ker ta ne trdi, da je lastnik dokumentacije, je to lahko le toženka, kar pa pomeni, da je med lastnikom nepremičnine in lastnikom pritikline vseskozi obstajala identiteta. Z denacionalizacijsko odločbo je tožnik pridobil poleg solastnine na nepremičnini tudi lastninsko pravico na dokumentaciji. Revident nadalje graja zaključek sodišča, da je šlo v primeru obnove za tuj posel. Bistveno vprašanje je, ali posel po vsebini posega v tujo pravno sfero. Pri tem je treba upoštevati, da varstvo uživa že pričakovana lastninska pravica, ki v konkretnem primeru izhaja iz Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Položaj tožnika je bil zato pravno varovan že pred odločbo o denacionalizaciji. Revident sodišču druge stopnje očita, da je samo dopolnilo dejansko stanje glede zaključka, da se dela po letu 1991 niso več izvajala. Te ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje ni. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obveznost plačila povečane vrednosti nepremičnine je glede na čas, v katerem je ta večvrednost dejansko nastala, eden od odločilnih argumentov v podporo revidentovemu stališču, da je bilo izvajanje gradbenih del tuj posel. Tisti, ki je končni nosilec obveznosti, je oseba, v katere pravni krog posel sodi, kar je v konkretnem primeru tožnik. Poslovodstvo brez naročila je podano, kadar je opravljanje tujega posla zavestno. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča, da so nepomembne okoliščine, da je toženec vedel, da njegovo ravnanje vpliva na stanje nepremičnine, in da je hitel z izvedbo del, zato da bi z veliko vrednostjo del onemogočil oziroma otežil vrnitev nepremičnine, in da se je zavedal, da bodo z njegovim delovanjem nastale za tožnika posledice po ZDen. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da naj bi te okoliščine predstavljale novote. Tožnik jih je navajal že z vlogo z dne 21. 3. 2006. Revident je pridobil lastninsko pravico na nepremičnini v postopku denacionalizacije, izvirno. Kakor hitro je revident pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, mu pripadajo vse pravice in obveznosti, ki iz te pravice izhajajo. O samem obstoju dokumentacije ne more biti dvoma. ZGO je zavezoval investitorja, da ves čas trajanja objekta hrani tehnično dokumentacijo z vsemi dopolnitvami, po kateri je bil zgrajen objekt. Toženec je moral pridobiti vso zahtevano dokumentacijo in da se ta, v obsegu, ki ni bila izročena toženki, še vedno nahaja pri tožencu. Dokumentacija mora nastajati in obstajati že med gradnjo. Vsi izgovori, da je ni, so neutemeljeni. Revident opozarja na določilo prvega odstavka 190. člena ZPP.

5. Toženca sta na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijska navedba, da je zahtevana dokumentacija (in sicer tehnična in finančna dokumentacija v zvezi s pogodbo o delnem inženiringu iz leta 1989) pritiklina, ni utemeljena. V skladu s 17. členom SPZ (prej par. 294 - 297a ODZ) je pritiklina samostojna premična stvar, namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari. V našem pravu ni postavljen pogoj enotnega lastništva glavne stvari in pritikline. Pri ugotavljanju odnosa med glavno stvarjo in pritiklino je bistven pravni standard splošnega prepričanja. Predmet presoje po splošnem prepričanju pa je obstoj gospodarske vezi (oziroma olepševalnega namena).(1) Pritiklina trajno služi za stalno rabo celote oziroma glavne stvari v funkcionalnem smislu, pri čemer med glavno stvarjo in pritikline poleg funkcionalne povezane pogosto obstaja tudi prostorska povezava. Bistvena značilnost pritikline je torej v njeni določnosti za doseganje gospodarskega namena glavne stvari (v konkretnem primeru nepremičnine), čemur zahtevane listine že po naravi stvari ne morejo zadostiti. Nenazadnje revident sam poudarja, da zahtevano dokumentacijo potrebuje za uveljavljanje garancijskih, jamčevalnih in odškodninskih zahtevkov, za znižanje stroškov vzdrževanja oz. preprečevanje nastanka škode, kar pa ni mogoče podrediti pod pojem gospodarske rabe nepremičnine v smislu prej omenjenih določb SPZ oz. ODZ. Navedenega ne more spremeniti niti revizijsko sklicevanje na določbe zakonov (predvsem ZGO), ki predpisujejo, katere listine so potrebne za gradnjo objektov.

8. Ker torej zahtevane listine niso pritiklina tožnikove nepremičnine, revident ne more uspeti z revizijskimi zatrjevanji, da se njegova (so)lastninska pravica na nepremičnini razteza tudi na pritikline – listine.

9. Tožnik svojega zahtevka tudi ne more uspešno utemeljiti na poslovodstvu brez naročila. Glede na dejstva, da je bila toženka imetnica pravice uporabe na obravnavani podržavljeni nepremičnini vse do izdaje delne odločbe o denacionalizaciji dne 6. 3. 1995, ki je postala pravnomočna dne 26. 2. 1998, da je bila pogodba o delnem inženiringu med pravnima prednikoma tožencev sklenjena 22. 8. 1989, vsa dela v zvezi s prenovo, opravljena na temelju te pogodbe, pa dokončana do decembra 1991 ter da je bila tožnikova zahteva za denacionalizacijo vložena v letu 1992, je pravilen sklep, da je tožena stranka z investiranjem obnove P. hiše opravljala svoj posel. O dopustni gestiji lahko govorimo, kadar nekdo hote in vede opravi tuj posel, ne da bi bil za to pooblaščen. Zaključka, da se je tožena stranka kot investitor zavedala, da opravlja posel za drugega na podlagi ugotovljenih dejstev, ni mogoče utemeljiti. Ker je torej odločilen dejanski subjektivni odnos poslovodje do posla, revident z izpostavljenem, da bi ta glede na ZDen oz. Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini, moral biti drugačen, ne more uspeti. Prav tako pri tem iz prej navedenega razloga nima nobene teže okoliščina, da je bil denacionalizacijski upravičenec oz. njegov pravni naslednik dolžan plačati toženki povečano vrednost objekta. Ne drži, da bi sodišče druge stopnje samo ugotovilo, da se dela po letu 1991 niso več izvajala. To dejstvo je ugotovilo že sodišče prve stopnje (glej strani 13, 16, 18 in 21 sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa je takšen dokazni zaključek sprejelo in se tako tudi opredelilo do pritožbenih navedb na strani 13 pritožbe. Protispisnost ni podana, če obstaja nasprotje med tem, kar stranka navaja v vlogah in tem, kar sodišče navaja v sodbi o vsebini strankine vloge. Glede trditev pritožbe, da se je toženec zavedal, da njegovo ravnanje vpliva na stanje nepremičnine, da je hitel z izvajanjem gradbenih del zato, da bi onemogočil oz. otežil vrnitev nepremičnine tožniku in da se je toženka zavedala, da bodo z njenim delovanjem za tožnika nastale pravne posledice po ZDen, pa je višje sodišče (pravilno) odločilo, da so pravno nerelevantne, in šele podrejeno, da gre tudi za nedovoljene pritožbene novote. Pravilna je tudi presoja nižjih sodišč, da tožnik ni imel nobenih pravic in obveznosti v zvezi s pogodbo o delnem inženiringu, saj ni bil njena stranka, zato tudi na tej podlagi ne more zahtevati izročitve dokumentacije. Dejstvo, da je tožnik pridobil nepremičnino v postopku denacionalizacije, na presojo vsebine pogodbe oz. njenih pravic in obveznosti ne vpliva.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost in skupno znašajo 420,00 EUR. Nagrada za delo odvetnikov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. Strošek sodne takse za odgovor na revizijo tožencu glede na določila prvega odstavka 18. in 39. člena Zakona o sodnih taksah ni bil priznan. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006). Toženka stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): R. Vrenčur, M. Tratnik, N. Plavšak, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 2007, str. 66.