Jedro

Pritiklina predstavlja samostojno premično stvar, namenjeno gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari. Pritiklina trajno služi za stalno rabo celote oziroma glavne stvari v funkcionalnem smislu, pri čemer med glavno stvarjo in pritiklino poleg stalne oziroma trajne funkcionalne povezave pogosto obstaja tudi prostorska povezava. Bistvena značilnost pritikline je v njeni določenosti za doseganje gospodarskega namena glavne stvari. Da prestavlja neka stvar pritiklino, enotno lastništvo glavne stvari in pritikline ni pogoj. Že po naravi stvari same dokumentacija v zvezi s pogodbo o delnem inženiringu za rekonstrukcijo objekta ne more predstavljati pritikline, saj nima (prej navedenih) lastnosti, ki so značilne za posamezno stvar kot pritiklino.

Izvajanje prenovitvenih del je potekalo na podlagi pogodbe med toženima strankama, kar pa izključuje obstoj poslovodstva brez naročila tudi v razmerju do tožnika, ki je nepremičnino pridobil kasneje na podlagi denacionalizacijske odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 403,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna izročiti tožeči stranki dnevnik o izvajanju del v zvezi z obnovo hiše G. T. 18 v K. v izvirniku, preostali del tožbenega zahtevka proti prvotoženi stranki ter celoten tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov prve tožene stranke v znesku 1.990,97 EUR.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je res tožnikovo dokazno breme, da s tožbo zahtevana dokumentacija obstaja v času izdaje sodbe in da je ta dokumentacija v dejanski oblasti toženih strank, vendar pa se ni mogoče strinjati z zahtevnostjo dokaznega standarda, kakršnega je sodišče prve stopnje postavilo pred tožnika oziroma z načelnim odklanjanjem dokazne moči posameznih dokaznih sredstev, ki so bili tožniku na razpolago. Tožnik je obstoj dokumentacije dokazoval z dejstvom, da je bila gradnja dejansko izvedena, s sodnim izvedencem, ki je pojasnil, kakšna dokumentacija je morala biti pridobljena, in z listinami, ki potrjujejo obstoj dejstev, iz katerih je mogoče sklepati, da je bila pridobljena določena dokumentacija. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazne vrednosti navedenih dokazov in ni napravilo dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP, saj ni presodilo dokazov v njihovi medsebojni povezanosti in glede na uspeh celotnega postopka. Glede na izvedene dokaze bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je zahtevana dokumentacija še vedno v posesti prve tožene stranke. Izvršljivost zahtevka ni odvisna od tega, ali tožena stranka ve, kam je dala dolgovane stvari. Izpoved priče F. V. ni prepričljiva, saj je v nasprotju z listinskimi dokazi in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca. Nobenega dvoma ni, da je prva tožena stranka v zvezi z gradnjo pridobila določeno dokumentacijo. Nemogoče je, da bi se izgubili vsi tisti dokumenti, za katere prva tožena stranka nima dokazila, da jih je izročila drugi toženi stranki. Izpoved priče F. V. ni logična in prepričljiva tudi v delu, ko izpoveduje, da prva tožena stranka nima interesa, da bi zadrževala dokumentacijo. Namišljeno stališče je, da sta toženi stranki zaradi pričakovanega prehoda lastništva na objektu izgubili interes pridobiti vse dokumente, potrebne za normalno uporabo nepremičnine. Druga tožena stranka je še danes solastnik nepremičnine, poleg tega pa je bila kot zavezanec za njeno vračilo v denacionalizacijskem postopku dolžna ravnati kot dober gospodar. Ugotovitev sodišča, da sta toženi stranki s pogodbo o vzdrževanju in ogrevanju zaključili medsebojno sodelovanje na podlagi pogodbe o delnem inženiringu, je brez opore v sami pogodbi o vzdrževanju in ogrevanju. Iz odločbe gradbene inšpekcije z dne 7.11.1991 izhaja, da so gradbena dela potekala še v mesecu novembru, kar kaže, da smisel zapisa v pogodbi o vzdrževanju in ogrevanju o "dograjenosti v pogodbenem roku do oktobra 1991" ni v razvezi pogodbe o delnem inženiringu, temveč v sprevračanju odgovornosti zaradi gradnje brez gradbenega dovoljenja na druge okoliščine (denacionalizacijo). Pogodba o delnem inženiringu kaže, kaj je prva tožena stranka dejansko počela v zvezi z obnovo objekta ter kakšne so bile njene pristojnosti in opravila. Glede na njene pogodbene obveznosti je neutemeljena trditev, da je F. V. prepričljivo pojasnil, da je prva tožena stranka zgolj zbirala dokumentacijo. Izvedenec je ugotovil, da v splošni praksi končno plačilo vseh izvajanih del časovno sledi pridobitvi vse dokumentacije in ne obratno. Če je sodišče prve stopnje štelo, da je opredelitev investitorstva skladno s predpisi o graditvi objektov nepomembna za odločitev, se s to opredelitvijo ni treba ukvarjati, kar pa ne pomeni, da je opredelitev investitorstva skladno s predpisi o graditvi objektov zmotna. Ker pa se sodišče prve stopnje obširno ukvarja z vprašanjem investitorstva to dokazuje, da gre za pravno pomembno vprašanje. Pravna razmerja v okviru investitorstva odražajo tisto, kar je dejansko počela prva tožena stranka. Glede na listine v spisu je zmoten zaključek sodišča, da prva tožena stranka ni bila investitor. Nasprotno izhaja iz odločb upravnih organov in sodišč. Ko je Samoupravna stanovanjska skupnost Občine K. prenehala obstajati, je kot investitor v letu 1990 nastopila prva tožena stranka. To izhaja iz posameznih listin, vendar pa je sodišče prve stopnje njihovo vsebino napačno povzelo. S tem je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik res ni zatrjeval, da bi bila obnova objekta G. T. 18 v Kranju primer nujne ali koristne gestije, vendar ni bistveno, ali je šlo za dovoljeno ali za nedovoljeno poslovodstvo brez naročila, temveč to, ali je prva tožena stranka z izvajanjem gradnje opravljala tuj posel. Pogodba o delnem inženiringu je pomenila zgolj to, da prva tožena stranka ni opravljala tujega posla v razmerju do sopogodbenice oziroma druge tožene stranke, kar pa ne izključuje tega, da je šlo istočasno tudi za posel osebe, ki ni bila stranka te pogodbe. Okoliščine pa kažejo, da je bila obnova objekta G. T. 18 v Kranju tudi tožnikov posel. Za to govori več razlogov, in sicer, da so bila gradbena dela sicer pretežno izvedena pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji, vendar pa so se nadaljevala tudi po njegovi uveljavitvi, da se je z gradbenimi deli povečala vrednost objekta, končni plačnik te vrednosti pa je bil tožnik, da izkazuje subjektivno zavedanje prve tožene stranke, da njeno ravnanje vpliva na stanje nepremičnine, do katere ima druga oseba stvarnopravna upravičenja, prav okoliščina, da prva tožena stranka ni imela pravice uporabe na obravnavanem objektu, in da so gradbena dela potekala v pričakovanju uveljavitve Zakona o denacionalizaciji ter je prva tožena stranka z deli hitela, da bi z veliko vrednostjo investicije otežila oziroma onemogočila vrnitev objekta. Tožena stranka se je zavedala, da bodo z njenim delovanjem pri prenovi objekta nastale pravne posledice za tožnika, s čemer je izkazano zavestno opravljanje tujega posla. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka.

Toženi stranki sta vsaka v svojem odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v preostalem delu (razen glede izročitve dnevnika o izvajanju del) zavrnilo tožbeni zahtevek, to pa iz razlogov, povzetih v nadaljevanju. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka ne more zahtevati izročitve dokumentacije na podlagi pogodbe o delnem inženiringu, ker ni bila pogodbena stranka, da zahtevek tudi ne more sloneti na pravilih o poslovodstvu brez naročila, ker pri izvajanju obnovitvenih del na nepremičnini G. T. 18 v Kranju ni šlo za tuj (tožnikov) posel, da tožeča stranka zgolj zaradi plačila večvrednosti objekta v denacionalizacijskem postopku še ni upravičena zahtevati izročitve dokumentacije in da tožnik, ki naj bi sicer kot solastnik te nepremičnine postal tudi solastnik dokumentacije (ki se nanaša na to nepremičnino in naj bi predstavljala pritikline te nepremičnine), pod pogojem, da ta dokumentacija obstaja, ni dokazal njenega obstoja in tudi ne, da bi se ta dokumentacija nahajala pri toženih strankah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu pravilna, vendar pa deloma tudi iz drugih razlogov, kot je svojo odločitev obrazložilo sodišče prve stopnje.

Nosilni razlogi pritožbe se nanašajo na izpodbijanje ugotovitev sodišča prve stopnje glede dokazovanja obstoja zahtevane dokumentacije in njenega posedovanja s strani toženih strank, pri čemer pritožbeni očitki izhajajo iz predpostavke, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da je zahtevana dokumentacija pritiklina nepremičnine (stavbe na naslovu G. T. 18 v Kranju) in da je zato tožnik lastnik te dokumentacije. To stališče je materialnopravno napačno. Zahtevane listine (vsa dokumentacija v zvezi s pogodbo o delnem inženiringu za rekonstrukcijo objekta P. hiša v K., sklenjena med pravnima prednikoma toženih strank - priloga A1) ne morejo predstavljati pritiklin v pomenu 17. člena SPZ oziroma prej veljavnih pravnih pravil ODZ (par. 294-297a) in je tovrstni ugovor prve tožene stranke bil utemeljen. Pritiklina predstavlja samostojno premično stvar, namenjeno gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari. Pritiklina trajno služi za stalno rabo celote oziroma glavne stvari v funkcionalnem smislu, pri čemer med glavno stvarjo in pritiklino poleg stalne oziroma trajne funkcionalne povezave pogosto obstaja tudi prostorska povezava. Bistvena značilnost pritikline je v njeni določenosti za doseganje gospodarskega namena glavne stvari. Da prestavlja neka stvar pritiklino, enotno lastništvo glavne stvari in pritikline ni pogoj. Listine, ki jih s tožbo zahteva tožeča stranka, predstavljajo tehnično dokumentacijo, ki jo je po pogodbi o delnem inženiringu (priloga A1) bila dolžna pridobiti prva tožena stranka, ter vso ostalo dokumentacijo o delih, ki so bila izvedena v okviru rekonstrukcije (revitalizacije) omenjenega objekta. Že po naravi stvari same ta dokumentacija ne more predstavljati pritikline, saj nima (prej navedenih) lastnosti, ki so značilne za posamezno stvar kot pritiklino.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožnik s tem, ko je na podlagi odločbe o denacionalizaciji (o vrnitvi obravnavane nepremičnine v last upravičencu - tožnikovemu pravnemu predniku v obsegu 83/100) in sklepa o dedovanju postal solastnik navedene nepremičnine, postal tudi solastnik zahtevane dokumentacije (ki naj bi kot pritiklina v dvomu delila usodo glavne stvari - 2. odstavek 17. člena SPZ), ker prenos oziroma ustanovitev lastninske pravice na nepremičnini sega tudi na njene pritikline, ne da bi bila potrebna izročitev glede njih. Tudi to stališče je v obravnavani zadevi materialnopravno napačno oziroma ne pride v poštev. Prva tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljeno opozarjala, da tožnik ni dokazal svoje lastninske pravice na zahtevani dokumentaciji. S pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini tožnik ni istočasno pridobil tudi lastninske pravice na zahtevani dokumentaciji, ki naj bi predstavljala pritikline te nepremičnine. Prenos lastninske pravice na glavni stvari sega tudi na njene pritikline, ko so tudi pritikline v lasti lastnika in ko gre za pravnoposlovni prenos lastninske pravice, za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pri tem se pri pritiklinah po določilih SPZ, kot že rečeno, ne postavlja pogoj enotnega lastništva glavne stvari in pritikline. Tudi v obdobju pred uveljavitvijo SPZ (tožnik je postal solastnik omenjene nepremičnine na podlagi sklepov o dedovanju v letih 1997 in 2001 - priloga A 4) je v pravni teoriji in sodni praksi prevladovalo stališče, po katerem se ni zahtevalo, da bi bil lastnik glavne stvari istočasno tudi lastnik pritikline. Tožnik zato ni mogel pridobiti lastninske pravice na zahtevani dokumentaciji na podlagi, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje (stran 14 izpodbijane sodbe). Glede na to tožnik že iz tega razloga ni mogel uspeti s svojim zahtevkom, saj ni dokazal svojega lastništva zahtevane dokumentacije. Zato so vse obširne pritožbene trditve o tem, da je tožnik dokazal obstoj dokumentacije in da jo imata toženi stranki v posesti, pravno nepomembne.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da naj bi prva tožena stranka z izvajanjem del po pogodbi o delnem inženiringu (prenova objekta) izvajala tuj posel, zaradi česar naj bi šlo za primer poslovodstva brez naročila v razmerju do tožnika, kar naj bi vodilo do obveznosti tožene stranke, da tožniku izroči zahtevano dokumentacijo. Druga tožena stranka je bila imetnik pravice uporabe na obravnavani podržavljeni nepremičnini vse do izdaje delne odločbe o denacionalizaciji z dne 6.3.1995 oziroma do njene pravnomočnosti dne 26.2.1998. S to odločbo je bilo podržavljeno premoženje v obsegu 83/100 vrnjeno upravičencu T. P. Z dnem pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji 26.2.1998 je nepremičnina tudi prešla v navedenem obsegu na tožnika kot dediča (2. odstavek 78. člena Zden). Pogodba o delnem inženiringu za rekonstrukcijo navedenega objekta je bila med pravnima prednikoma toženih strank sklenjena 22.8.1989. Vsa dela v zvezi s prenovo objekta je prva tožena stranka izvajala na podlagi sklenjene pogodbe z drugotoženo stranko oziroma njenim pravnim prednikom kot naročnikom, zato niti v razmerju do tožnika (ki ni bil pogodbena stranka) ni moglo iti za tuj posel v pomenu instituta poslovodstva brez naročila. Tožnik v času izvajanja del tudi ni bil solastnik navedene nepremičnine in tedaj tudi še ni vložil niti zahteve za denacionalizacijo (iz opr. št. delne odločbe o denacionalizaciji z dne 6.3.1995, 464-48/92, izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo v letu 1992, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa sledi, da dela na objektu po letu 1991 niso bila več izvajana). Kot že rečeno, pa je bistveno to, da je izvajanje prenovitvenih del potekalo na podlagi pogodbe med toženima strankama, kar pa izključuje obstoj poslovodstva brez naročila. Okoliščina, da je bil denacionalizacijski upravičenec oziroma njegov pravni naslednik dolžan po delni odločbi o denacionalizaciji plačati zavezancu oziroma drugi toženi stranki povečano vrednost objekta, nima nobenega pomena za odločitev o vprašanju, ali je pri prenovi objekta šlo za poslovodstvo brez naročila ali ne. Enako velja glede trditev pritožbe, da se je prva tožena stranka zavedala, da njeno ravnanje (izvajanje prenovitvenih del) vpliva na stanje nepremičnine, da je prva tožena stranka hitela z izvajanjem gradbenih del, zato da bi z veliko vrednostjo investicije onemogočila oziroma otežila vrnitev nepremičnine v denacionalizacijskem postopku in da se je tožena stranka zavedala, da bodo z njenim delovanjem za tožnika nastale pravne posledice po ZDen. Ne glede na to pa so te navedbe neupoštevne že zato, ker gre za nedovoljene pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede na doslej povedano je bilo za odločitev v zadevi pravno povsem nepomembno tudi vprašanje, ali je prva tožena stranka pri izvajanju prenove objekta nastopala kot investitor ali kot izvajalec. Zato je brez vsake teže tudi pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi in o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (stran 11 in 12 pritožbe). Pri tem je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel nobenih pravic in obveznosti v zvezi s pogodbo o delnem inženiringu, saj ni bil njena stranka, zato tudi na tej podlagi ni mogel zahtevati izročitve dokumentacije od tožene stranke, pri čemer je nepomembno, kakšne obveznosti je prva tožena stranka imela po tej pogodbi o delnem inženiringu.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka (v obrazložitvi se sicer napačno sklicuje na določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, saj ta v konkretnem primeru ne pride v poštev, temveč določba 3. odstavka 154. člena ZPP). Iz že navedenih razlogov je bil sicer tožbeni zahtevek neutemeljen v celoti (tudi glede izročitve gradbenega dnevnika), vendar se prva tožena stranka zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ni pritožila. Ne glede na to se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da z obravnavanjem dela tožbenega zahtevka za izročitev dnevnika o izvajanju del niso nastali posebni stroški, saj je bil ta dnevnik priložen spisu P 254/2000 in z ugotavljanjem njegovega obstoja posebni stroški niso nastali, dokazni postopek pa se je v znatnem obsegu vodil le glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka (zlasti dokazovanje s sodnim izvedencem in s pričami).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je dolžan povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so razvidni iz posamičnih specificiranih postavk stroškovnika prve tožene stranke v njenem odgovoru na pritožbo.