Jedro

Kadar katerikoli izmed udeležencev sproži sodni postopek glede poteka meje, mejo določi sodišče po kriterijih, ki jih določa 77. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V skladu s prvim odstavkom 77. člena SPZ sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Za predmetni postopek je povsem nerelevantno ali je bila nepremičnina predlagateljic ob gradnji črna gradnja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci nepravdnega postopka krijejo sami svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med nepremičninama parc. št. 4060/15 k. o. L. in parc. št. 4060/12 k.o. L. tako, da poteka od točke A, kjer je vkopan železni klin v ravni liniji po robu obstoječe žičnate ograje z betonskimi temelji do točke B kjer je vkopan kovinski mejnik z rumeno plastično kapico, kot je razvidno iz skice in elaborata sodne ureditve meje, ki ga je izdelal sodni izvedenec za geodezijo A. A. z dne 7. 2. 2022 in je sestavni del sklepa. Sporni mejni prostor je ocenilo na 37 m2 in določilo vrednost 1.000,00 EUR (I. točka izreka). V točki II. izreka je odločilo o stroških izvedenca, kateremu je za opravljeno delo priznalo nagrado in izdatke v skupnem znesku 744,88 EUR. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, skupne stroške v višini 894,88 EUR pa je naložilo v plačilo vsakemu od udeležencev do 1/2 tako, da sta nasprotna udeleženca dolžna povrniti predlagateljem 447,44 EUR.

2. Zoper sklep se pritožujeta nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Ne strinjata se z zaključkom sodišča, da sta predlagatelja nepremičnino kupila na javni dražbi v letu 1982, saj sta parcelo pridobila na podlagi menjalne pogodbe z dne 26. 9. 1985, prav tako je gradbeno dovoljenje glasilo na parcelo 4060/8 in je bilo naknadno vpisano, da se nanaša na parcelo 4060/15, s tem pa je bila gradnja na parceli 4060/15 črna gradnja. Iz sklepa Temeljnega sodišča v Murski Soboti z dne 16. 10. 1985 je razvidno, da je bilo lastništvo na tej parceli preneseno več kot tri leta po začetku gradnje, prav tako je B. B. povedala, da so leta 1982 kupili parcelo 4060/8 in jo reklamirali, zato so dobili parcelo 4060/15 na kateri so postavili obstoječo stanovanjsko hišo. Ker ne drži, da sta predlagatelja pridobila parc. 4060/15 že 17. 3. 1982 je podana bistvena kršitev določb postopka, zato je potrebno sklep razveljaviti. Vsa dela, ki sta jih tedanja lastnika opravila pred menjalno pogodbo so bila opravljena na črno, tudi navoz zemlje na parcelo, sicer pa je B. B. sama pojasnila, da sta z možem izmerila parcelo na obravnavi pa je zamolčala, da so parcele zamenjali in tudi temu primerno popravili gradbeno dovoljenje, ki je bilo predhodno izdano za parc. št. 4060/8, lastništvo na kupca pa je bilo vpisano šele 1985 po sklenitvi menjalne pogodbe pri velikosti parcel pa je nastala razlika za 112 m2, neupravičeno v korist predlagateljev. Prav tako ne drži, da je C. C. v letu 1989, ko je namesto prejšnjih količkov postavil visoke lesene količke, poklical nasprotnega udeleženca D. D., da naj pride pogledat potek ograje. D. D. soglasja k postavitvi ograje nikoli ni dal. Nasprotna udeleženca menita, da nista prepozna s predlogom po pribavi kupoprodajne pogodbe za parcelo predlagateljic, ki je slednji niso predložili in upravičeno dvomita v poštenost predlagateljic, ki kupoprodajne pogodbe na prvi obravnavi in tudi ne na naroku, ko se je opravila meritev, niso predložili. Nasprotna udeleženca sta v dobri veri pričela graditi hišo na parceli v navedeni velikosti, njena velikost pa je bila označena tako, da je bil v zemljo zabit leseni količ, za katerega sta nasprotna udeleženca smatrala, da kaže mejo med obema nepremičninama, betonskih mejnikov pa tedaj ni bilo. Nasprotna udeleženca sta spomladi 2020 ugotovila, da so bili količi na napačnem mestu, do tedaj pa sta bila v dobri veri, da je bila od začetka pravilno označena meja z veljavnimi količi. Ne strinjata se z zaključki sodišča iz 7. točke, da bi naj bila meja po ograji dokončno urejena na podlagi močnejše pravice, saj predlagateljice niso bile v dobri veri, ker so vedele, da katastrska meja ne poteka tako kot zatrjujejo, ampak kot sta navedla nasprotna udeleženca. Predlagateljice niso predložile nobene listine iz leta 1989, ki bi izkazovala soglasje nasprotnih udeležencev k postavitvi ograje in se ne strinjata z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi takšna meja obstajala tudi na podlagi zadnje mirne posesti. Sodišče pa je tudi zmotno odločilo o stroških postopka. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, določitev meje zavrne oziroma podrejeno izpodbijan sklep razveljavi ter vrne v novo odločanju sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na pritožbo predlagateljice navajajo, da je ugotavljanje lastninske pravice oziroma črne gradnje za predmetni postopek nerelevantno, saj gre za mejni spor, parcela je bila zamejena z ograjo in nasprotna udeleženca slednjemu več kot 30 let nista oporekala. Predlagajo, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi z 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

6. V skladu z 39. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) so bile predlagateljice napotene na sodno ureditev meje, ker sporazumna ureditev meje ni bila uspešna, predlagateljice pa so zatrjevale, da dejanska meja poteka drugače. Kadar katerikoli izmed udeležencev sproži sodni postopek glede poteka meje, mejo določi sodišče po kriterijih, ki jih določa 77. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V skladu s prvim odstavkom 77. člena SPZ sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena ZPZ). V kolikor vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata (tretji odstavek 77. člena SPZ). V skladu s četrtim odstavkom 77. člena SPZ sodišče, v kolikor močnejša pravica ni dokazana ali če ni podano soglasje v smislu prejšnjega odstavka, uredi mejo pa zadnji mirni posesti. V kolikor ne more ugotoviti zadnje mirne posesti, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni (peti odstavek 77. člena SPZ).

7. V predmetnem postopku med udeleženci postopka ni sporno, da meja ni dokončno urejena, kar je potrdil izvedenec geodet. Prav tako ni sporno, da vrednost spornega prostora ne presega dvakratne vrednosti, za določitev spora majhne vrednosti (4.000,00 EUR).

8. Za predmetni postopek je povsem nerelevantno ali je bila nepremičnina predlagateljic ob gradnji črna gradnja. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve navedlo, da so predlagateljice oz. pravni predniki, leta 1982 kupili parc. št. 4060/8, katero so istega leta reklamirali in dobili sedanjo parc. št. 4060/15, na kateri so postavili obstoječo stanovanjsko hišo. V kolikor je prišlo do zamika pri izdaji oz dopolnitvi gradbenega dovoljenja, za sedaj obstoječo stanovanjsko hišo, za predmetni postopek urejanja meje, ni relevantno, saj je nesporno, da so lastnice nepremičnine parc. št. 4060/15 predlagateljice in parc. št. 4060/12 k.o. L. nasprotna udeleženca.

9. Dejstvo, da predlagateljice niso predložili prodajne pogodbe na samo dobrovernost ne vpliva, saj so nesporno vpisane kot zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine, ki jo tudi uporabljajo v obsegu kot je sedanji, vsaj od leta 1989 oziroma 1990, ko je bila postavljena ograja. Svojo parcelo do ograje pa tudi obdelujejo (kosijo travo), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženca dobre vere predlagateljic, ki se domneva, nista uspela izpodbiti. Nenazadnje v prid dobre vere predlagateljic priča tudi dejstvo, da so vse parcele v isti liniji kot njihova, naselje je bilo projektirano in zgrajeno v istem obdobju in zato ni razloga, da bi bila meja zgolj pri eni parceli, torej na parceli med udeleženci nepravdnega postopka zamaknjena za 1 do 2 m, kot sedaj želita doseči nasprotna udeleženca. Sicer pa je tudi sam geodet pojasnil, da je natančnost meritev opredeljena na +/- 2 m, torej že takšna merilna napaka dopušča možnost, da meja poteka po ograji. Slednje pa kaže na to, da so bile predlagateljice dobroverni priposestvovalke, v skladu s 43. členom SPZ. Gre za utemeljeno prepričanje o pravni upravičenosti priposestvovalca do določene nepremičnine. Posest je namreč dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (28. člen SPZ)1. Tako so vse od postavitve ograje naprej bili udeleženci postopka v dobri veri, da meja poteka po postavljeni ograji, od postavitve ograje v letu 1989 oz. 1990 pa do leta 2020, kot je zaključilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje nadalje pravilno zaključuje, da tudi v kolikor meja po močnejši pravici ne bi bila dokazana, so izpolnjeni pogoji za določitev meje po zadnji mirni posesti, saj posestno stanje od postavitve ograje v letu 1989 ni bilo spremenjeno oziroma sporno.

10. Sodišče prve stopnje absolutne bistvene kršitve določb postopka ni storilo, s tem, ko ni pridobilo kupoprodajne pogodbe, saj je dejansko stanje, glede ugotavljanja meje med parcelama, bilo v zadostni meri raziskano, kot pa je že bilo pojasnjeno, pa sama pridobitev nepremičnine oziroma način gradnje na nepremičnini, v letu 1982 oziroma dejanska pridobitev lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe v letu 1985, na pravilnost ugotovitve dobrovernosti poteka meje od leta 1989 oz. 1990 dalje ni relevantna.

11. Pritožba nadalje graja zaključek sodišča prve stopnje, da sta nasprotna udeleženca dala soglasje k postavitvi ograje. Nasprotna udeleženca svojih lastninskopravnih upravičenj pred letom 2020, torej 30 let nista uveljavljala, zato tudi ni bilo dvoma o pripadnosti stvari, saj bi ob postavitvi ograje posestnik moral reagirati z ustreznim raziskovanjem glede lastništva, v konkretnem primeru pa so bili do leta 2020 vsi udeleženci postopka prepričani, da meja med obema nepremičninama poteka po ograji postavljeni v letu 1989 oziroma 1990. Glede na mejna znamenja sta bili tudi zakoličeni obe hiši udeležencev, prav tako ograja poteka v liniji, kot so mejne linije ostalih parcel, kar se je ugotovilo ob ogledu na kraju samem in je potrdil geodet. Nasprotna udeleženca pa spornega dela nepremičnine št. 4060/15 za ograjo, nikoli nista uporabljala, tudi sami uporabi predlagateljic nista nasprotovala ali jo preprečevala. S tem pa niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi pri predlagateljicah lahko vzbudile dvom, da meja ne poteka po postavljeni ograji2. 12. S tem je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so predlagateljice najkasneje od leta 1989 oziroma 1990, ko je bila postavljena ograja, v dobri veri izvrševale posest spornega mejnega prostora, s čemer so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje in je mejo določilo po močnejši pravici.

13. Nima prav pritožba, da bi morale predlagateljice nositi same stroške sodne takse in stroške geodeta, ker bi naj po sodni praksi v nepravdnem postopku vsaka stranka krila svoje stroške postopka.

14. Sodišče prve stopnje je v 16. in 18. točki obrazložitve pojasnilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Posebej pa je odločilo o skupnih stroških, in sicer sodni taksi v višini 150,00 EUR in stroških geodeta. Pri tem se je oprlo na 173. člen ZNP-1, ki določa, da skupne stroške postopka o ureditvi meje krijejo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko o stroških postopka odloči tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. V predmetnem postopku so izkazali interes za ureditev meje vsi udeleženci postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka sam, skupne stroške postopka v višini 894,80 EUR (sodna taksa in stroški za delo izvedenca geodeta), pa krijeta stranki vsaka do 1/2 oziroma, ker so predlagateljice plačale sodno takso in stroške ter nagrado geodeta, je sodišče pravilno polovico teh stroškov v višini 447,40 EUR naložilo v plačilo nasprotnima udeležencema.

15. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnih udeležencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

16. Nasprotna udeleženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako predlagateljice krijejo same svoje stroške odgovora na pritožbo (40. člen ZNP-1).

1 R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Ljubljana 2004, Komentar o 28. členu, str. 178 do 180. 2 VSL sklep I Cp 374/2021 z dne 5. 5. 2021.