Jedro

Tožeča stranka bi morala narediti vse, da je škoda čim manjša in s tem odpeljati vozilo (četrti odstavek 243. člena OZ).

Ker ne gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke za poškodovanje vozila, ampak za neizpolnitev pogodbe o delu, je lahko izhodišče za presojo vrednosti le vrednost vozila, ki ga je imelo vozilo, ko ga je tožena stranka prevzela v popravilo.

Tožniku gre tista škoda zaradi neizpolnitve, ki je cena vozila ob prevzemu (poškodovanega), upoštevaje čas amortizacije oziroma propadanja do maja 2016, ko bi tožnik vozilo moral odpeljati.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke proti II. točki izreka sodbe se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 4.205,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2016 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (do 2.595,00 EUR s pp) je zavrnilo. Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je v pretežni meri ugotovilo neizpolnitev podjemne pogodbe in posledično znižanje vrednosti premoženja tožnika in to je ustrezno, zato tožeča stranka v tem delu ne vlaga pritožbe. Meni pa, da je zmotno ugotovilo višino tožnikove škode zaradi neizpolnitve pogodbe. Ni ustrezno ugotovilo dejanskega stanja glede delnih plačil, ki jih je tožnik izročil J. J. mlajšemu in to vsaj za znesek 600,00 EUR. Tožnik je predložil pisno izjavo K. K., ki je bil prisoten ob izročitvi gotovine in to sta na zaslišanju potrdila tako priča kot tožnik. Toženec pa je le trdil, da tožnik tega ni dokazal, tožnik pa je predlagal zaslišanje prič in pisno izjavo. Sodišče ni sledilo priči K., ker se ni spomnil točno, komu je izročil tožnik denar. Vendar je izpovedal, da je tožnik prišel k toženi stranki, in da je prišlo do izročitve denarja enemu od zaposlenih. Vmes je minilo šest let in to je vplivalo na spomin priče. Zmotno je prisojena višina škode. Sodišče škodo računa na podlagi razlike med vrednostjo poškodovanega vozila (2.803,20 EUR, kar je po oceni izvedenca vrednost popravljenega osebnega vozila). Sodišče bi moralo upoštevati še potek časa, v katerem tožena stranka ni popravila vozila. Tožena stranka je vzela v popravilo vozilo septembra 2013, rok za popravilo je začel teči avgusta 2014, ko je tožnik zagotovil popravilo motorja. Sodišče pa ni upoštevalo časa, ki je potekel. Mnenje izvedenca je, da izgublja vozilo na trgu 10% letno in v štirih letih je to 1.839,05 EUR. Na dan glavne obravnave je bilo poškodovano vozilo vredno še dodatnih 1.572,39 EUR in sodišče bi moralo upoštevati dan zadnje glavne obravnave. Gre torej za razliko med vrednostjo popravljenega vozila v času, ko bi avtomobil moral biti popravljen in med vrednostjo poškodovanega vozila v času zadnje glavne obravnave, saj tožnik vozila ni dobil popravljenega nazaj. Za popravilo je imel mesec dni časa po razumnem roku in avtomobil bi moral biti popravljen septembra 2014. Tožena stranka več let ni izpolnila obveznosti. Kot popolno odškodnino je treba vzeti vrednost popravljenega vozila ob poteku razumnega roka in mu odšteti vrednost poškodovanega vozila ob dnevu zadnjega naroka za glavno obravnavo. Sodišče tega ni ugotovilo in ni prišlo do izpolnitve pogodbe. Po drugem odstavku 243. člena OZ je tožena stranka dolžna povrniti celotno materialno škodo. Tožnikovo premoženjsko stanje mora biti enako kot bi bilo v primeru ustrezne izpolnitve pogodbe. Predvsem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Tožnik bi moral dobiti 6.035,61 EUR.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper točko I in III izreka in predlaga spremembo sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Sodišče je pogodbeno razmerje opredelilo po pogodbi. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožečo opozorila na okvaro motorja in dejstvo, da bodo stroški popravila presegli njegovo ceno. Tudi priča J. J. mlajši je to potrdil. To je potrdil tudi izvedenec A. Ocenil je vrednost poškodovanega vozila na 2.803,00 EUR, popravilo s starimi deli pa znese 4.172,00 EUR. Vozilo je bilo pripeljano neposredno po nesreči, ki je bila 22. 9. 2013. Tožena stranka pogodbe ni pričela izvajati, saj je bila tožeča pozvana, da vozilo prevzame in odpelje. Tožeča tega ni storila. Gre za bistveno višji daljši rok, kot ga je ocenilo sodišče. Sporno je, ali je do sklenitve predmetne pogodbe sploh prišlo, oziroma če je prišlo, ali je tožeča stranka ravnala s skrbnostjo za njene obveznosti, saj je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka ni zahtevala izpolnitve v dodatnem roku, temveč je čakala tik pred zastaralnim rokom in vložila tožbo. Storiti mora vse, da je škoda čim manjša (244. člen OZ). Tožena stranka sicer ni uveljavljala delne sokrivde, vendar je za nastalo škodo izključno kriva tožeča stranka in tožena stranka zanjo ni odgovorna. Te navedbe med pravdo vsebujejo tudi ugovor sokrivde. Niso pa pravilni sklepi sodišča o nastali škodi, da je razlika med vrednostjo poškodovanega vozila in vrednostjo nepoškodovanega vozila. Izvedenec ne poda ocene vrednosti vozila po izvršenem popravilu in zato je napačen sklep sodišča, da bi ta vrednost bila enaka ocenjeni vrednosti nepoškodovanega vozila. Če bi tožeča stranka morala za popravilo plačati 6.172,91 EUR oziroma ob rabljenih delih cca 2.000,00 EUR manj, je to 4.172,00 EUR, bi morala to ceno plačati toženi stranki, plačala pa ni ničesar. Škoda je lahko le v zmanjšani vrednosti poškodovanega vozila in ne v višini razlike do vrednosti nepoškodovanega vozila.

5. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

7. Trditvena podlaga tožeče stranke je, da je pripeljala vozilo Audi, letnik 2004, ki je bilo poškodovano, k toženi na popravilo. Trdila je tudi, da je tožena stranka prejela še 1.300,00 EUR gotovine ter da so bili odstranjeni številni deli vozila. Za tožnika vozilo, ki je v sedanjem stanju, ni več sprejemljivo in zato zahteva vrednost vozila na dan prevzema vozila v popravilo. To vrednost je tožnik v tožbi ocenil na 8.500,00 EUR. Takšna trditvena podlaga je na prvi stopnji ostala nespremenjena. Tožnik je v tej smeri podal vprašanja za izvedenca avtomobilske stroke (list. št. 138 do 139). Tožena stranka se je v pravdi branila, da je bilo vozilo res pripeljano v popravilo neposredno po prometni nesreči, a to je bilo pred 27. 9. 2013. Nato je J. J. mlajši tožniku predstavil stroške popravila, ki so presegali ceno vozila. Tožena stranka je trdila, da je tožnik naročil, naj vozila ne popravljajo in naj počakajo, da bo pripeljal nov motor. Zanikala je, da bi tožnik dal denar za nadomestne dele. Trdila je, da je sledila navodilom tožeče stranke. Zato mu je dala v uporabo nadomestno vozilo in to brezplačno. Vozilo je še danes v stanju, kot je bilo, ko ga je tožnik pripeljal. Ugovarjala je ocenjeni vrednosti na 8.500,00 EUR, ampak da se primerljiva vozila prodajajo za 2.300,00 EUR, in da tožnik za nadomestno vozilo eno leto in pol ni plačal ničesar.

8. Sodišče prve stopnje je do sedaj ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnik je v drugi polovici leta 2013 po prometni nesreči pripeljal sporno vozilo poškodovano v popravilo, - po opravljenih zaslišanjih strank in priče J. J. mlajši je sodišče sklepalo, da je tožnik vzel motor iz vozila in ga pripeljal nazaj, saj je tožena stranka sporočila, da motorja ne bo popravljala; ostala dela, to je ličarska dela in kleparska dela je prevzela v popravilo, - tožena stranka je tožniku sporočila, da se popravilo ne izplača, ker je škode preveč, tožnik pa je pri popravilu vztrajal (izpoved priče J. J. ml. in tožnik).

- tožena stranka je pristopila k popravilu vozila (in s tem k pogodbi) s tem, da je demontirala nekatere dele, da je preverila okvaro, ugotovila obseg poškodb, in da je dala tožniku nadomestno vozilo za čas leta in pol brezplačno, - tožena stranka ni pričela s popravili tudi, ko je tožnik pripeljal motor (avgusta 2014) in sodišče sklepa, da bi takrat v razumnem roku enega meseca tožena stranka morala pogodbo izpolniti, - tožena stranka je od tožnika zahtevala, da predmetno vozilo odpelje maja 2016 in tedaj je sodišče sklepalo, da je tožena stranka dala tožniku vedeti, da pogodbe ne bo izpolnila.

9. Na podlagi do sedaj opravljenega dokaznega postopka in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklepalo, da je bila sklenjena pogodba o delu. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal. Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla in če čas ni določen, v razumno potrebnem času za take posle (626. člen OZ, prvi in drugi odstavek). Tem sklepom se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. 10. Sodišče prve stopnje je po izvedencu A. ugotovilo, da tožena stranka ni odtujila delov iz avtomobila, kot je to trdil tožnik, ampak je nekatere dele, ki so bili poškodovani, odstranila, in ker je želela ugotoviti, kaj je potrebno za popravilo. Vendar je dosedanji dokazni postopek pokazal, da je čakala nerazumno dolgo (od avgusta 2014, ko je tožnik pripeljal motor do maja 2016, ko je od pogodbe odstopila). Šele maja 2016 je pozvala tožnika, naj pride po svoje vozilo. Vmes vozila ni popravljala.

11. Tako do sedaj ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki v pritožbi odpira vprašanje, ali je sploh prišlo do sklenitve pogodbe in vpliv tega, da pogodba ni bila izvajana. Tožena stranka bi lahko takoj zatem, ko je sporočila ceno popravila, ki je presegala vrednost pripeljanega vozila, izjavila, da pogodbe ne bo sklenila. Tako pa je dajala videz, da bo pogodbo izpolnila (tožnik je pripeljal motor, tožena stranka mu je dala v uporabo brezplačno nadomestno vozilo, vozilo je bilo pri toženi stranki), saj je tožnik dajal videz, da se s ceno strinja.

12. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da do sklenitve pogodbe ni prišlo in da je za neizvajanje pogodbe kriv tožnik. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik rekel, da naj avtomobila ne popravijo.

13. Pač pa je ostalo neugotovljeno pravno relevantno dejstvo, kakšna je tožnikova škoda, kot posledica neizpolnitve tožene stranke. Gre za pravico do povračila škode po določbah 239. člena in naslednjih OZ. Po 243. členu OZ ima upnik pravico do navadne škode in izgubljenega dobička. Vendar četrti odstavek 243. člena OZ določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Sicer se pa za škodo smiselno uporabljajo določbe o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ). Povrnitev premoženjske škode pa urejajo določbe 164. člena in naslednji. Način obračunavanja tožnikove škode je sodišče moralo ugotavljati ob trditveni podlagi tožeče stranke in po opravljenem dokaznem postopku. Tožnik torej trdi, da je zaradi neizpolnitve pogodbe vozilo sedaj v stanju, ki za tožnika ni več sprejemljivo in da znaša škoda 8.500,00 EUR kot vrednost vozila, ki je bilo pripeljano na servis k toženi stranki (list. št. 1 do 2). O stanju vozila in o vrednosti vozila, ki je bilo pripeljano na servis k toženi stranki, je pravno relevantna dejstva ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca A. Tako je za obe stranki neprerekano dejstvo, da je bila vrednost vozila pred poškodbo oziroma pred prometno nesrečo (Audi letnik 2004) v času, ko je bilo pripeljano vozilo, to je september 2013, 7,008,00 EUR, vrednost poškodovanega vozila, ki je bilo pripeljano k toženi stranki pa 2.803,00 EUR. Izvedenec je tudi ugotovil, da bi stroški popravila presegali vrednost vozila, saj bi bili stroški popravila z rabljenimi deli 4.172,00 EUR, vse v septembru 2013. 14. Tožeča stranka torej zahteva vrednost (nepoškodovanega) vozila v času, ko je bilo pripeljano k toženi stranki in trdi, da je vrednost preostanka nič. Izvedenec pa ugotovi, da je vrednost pripeljanega vozila 2.803,00 EUR, vrednost vozila v času, ko je tožena stranka odstopila od pogodbe (avgust 2016), pa ni bila ugotovljena, saj o tem dejstvu izvedenec ni bil vprašan.

15. Tožena stranka je trdila, da tožnik ni ravnal pravilno in da potem, ko je pripeljal motor v letu 2014, ni odpeljal vozila. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika obvestila, naj vozilo odpelje in je s tem odstopila od pogodbe maja 2016. Zato je sicer sodišče pravilno ugotovilo, da bi tožeča stranka morala narediti vse, da je škoda čim manjša in s tem odpeljati vozilo (četrti odstavek 243. člena OZ), vendar tega dejstva sodišče pravno ni ovrednotilo.

16. Zmotno meni tožeča stranka, da ji gre vrednost vozila pred prometno nesrečo oziroma poškodbo. Tudi v pritožbi vztraja, da je to vsaj znesek 7.008,00 EUR. Nato pa v pritožbi odpre vprašanje poteka časa oziroma amortizacije vozila, ki je bilo pripeljano in meni, da bi sodišče moralo upoštevati amortizacijo za čas, ko bi avtomobil moral biti popravljen in čas glavne obravnave in to izračuna na 1.572,39 EUR. Ta znesek namreč odšteje od cene nepoškodovanega vozila v času, ko je bilo pripeljano k toženi stranki (7.008,00 EUR - 1.572,39 EUR). To stališče ni pravilno. Predvsem tožeča stranka ves čas vztraja, da ji gre vrednost vozila pred prometno nesrečo oziroma poškodovanjem. Ker ne gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke za poškodovanje vozila, ampak za neizpolnitev pogodbe o delu, je lahko izhodišče za presojo vrednosti le vrednost vozila, ki ga je imelo vozilo, ko ga je tožena stranka prevzela v popravilo. Ta vrednost je po izračunu izvedenca 2.803,00 EUR. Tudi če je vrednost vozila sedaj nič, bi tožeča stranka morala prevzeti poškodovano in nepopravljeno vozilo takrat, ko jo je tožena stranka pozvala, to je maja 2016. Tožniku gre torej tista škoda zaradi neizpolnitve, ki je cena vozila ob prevzemu (poškodovanega), upoštevaje čas amortizacije oziroma propadanja do maja 2016, ko bi tožnik vozilo moral odpeljati. Tožnik ne uveljavlja škode zaradi izgubljenega zaslužka.1 Tožnik uveljavlja vrednost vozila, ko ga je pripeljal k toženi stranki v popravilo. Zato se ni mogoče sklicevati, kot tožena stranka zmotno meni, da je odločilna vrednost poškodovanega vozila v času zadnje glavne obravnave.

17. Ker je ta vrednost po ugotovitvah izvedenca 2.803,00 EUR, tudi ob upoštevani amortizaciji, bistveno nižja od zavrnilnega dela sodbe, je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

18. Tožeča stranka je uveljavljala poleg škode na vozilu tudi 1.300,00 EUR gotovine, ki jo je potrditvah tožbe izročila toženi stranki za avtodele. V pritožbi vztraja le še za 600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka tega dejstva ni dokazala. Pri tem se je oprlo na zaslišanje tožnika, priče J. ml. in J. st., kakor tudi priče K. in M. Priča M. tožnikove izpovedbe ni potrdila in tega pritožba ne graja. Pač pa graja dokazno oceno glede zaslišanja priče K. Ta je sicer izpovedal, da je bil prisoten, ko je tožnik izročil 600,00 EUR J. J. ml., ki je bil delavec tožene stranke. Nato pa ni vedel povedati, ali je to gospod, ki sedi v sodni dvorani poleg odvetnika tožene stranke in je na ponovljeno vprašanje potrdil, da je denar tožnik izročil prav temu, ki pa je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, J. st. Nato na nadaljnja vprašanja ni bil več prepričan, da je dal denar temu gospodu in zato sodišče pravilno ni sledilo priči. Tudi njegova pisna izjava (priloga A3) ne more spremeniti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Neposredno zaznavanje sodišča ob opravljenih zaslišanjih so tako utemeljeno imele večjo težo kot izjave priče K. Tako se izkaže, da tožeča stranka ni izkazala, da bi toženi stranki izročila 1.300,00 EUR. Sodišče je tudi pravilno ocenilo zapisnik PP (priloga A2), da je prišlo do spora med J. ml. in tožnikom in to v prvi polovici leta 2016. Izvedenec pa ni ugotovil, da bi tožena stranka iz pripeljanega vozila snela dele vozila in jih prodala. Tako je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

19. Pritrditi je treba pritožbi tožene stranke v delu, ko opozarja, da je izračun škode napačen, saj izhaja iz napačnih logičnih izhodišč. Če je vrednost nepoškodovanega vozila (pred prometno nesrečo) 7.008,00 EUR, vrednost vozila, ki je bilo pripeljano k toženi stranki pa 2.803,00 EUR, ni mogoče oceniti tožnikove škode za razliko, kot je bilo izhodišče sodišča prve stopnje. Upoštevaje vrednost popravila (4.172,00 EUR ob upoštevanju rabljenih rešenih delov), bi bilo treba za izračun škode te odšteti stroške odšteti. Vendar to v tem primeru tudi ne pride v poštev, saj tožena stranka ni povzročila poškodbe vozila, ampak odgovarja za škodo zaradi neizpolnitve pogodbe o delu. V delo pa je prevzela poškodovano vozilo.

20. Pritožbeno sodišče nima na razpolago dejstva vrednosti vozila v trenutku, ko je prišlo do odstopa od pogodbe, ko je bila tožeča stranka pozvana, naj vozilo prevzame (maj 2016) oz. ocene amortizacije, zato ni moglo ugotoviti te vrednosti samo, ampak bo o tem treba pridobiti dodatno mnenje izvedenca. Sodišče prve stopnje bi ga ob pravilnem materialnopravnem izhodišču moralo vprašati že ob prvem zaslišanju, če ga že tega nista vprašali pravdni stranki. Pomembno je, koliko je poškodovano vozilo v tem času zgubilo vrednosti, ker ga tožena stranka ni popravila. Tožeča stranka bo pa še vedno imela na voljo nepopravljeno vozilo, ki bi ga morala odpeljati avgusta 2016. Izvedenec naj tako poda ustrezne izračune in nato naj sodišče prve stopnje ponovno odloči. V nobenem primeru pa ne more tožeča stranka dobiti vrednosti vozila pred prometno nesrečo, saj takega vozila tudi ni pripeljala k toženi stranki. Tožeča stranka bi tudi morala nepopravljeno vozilo prevzeti, ko jo je po odstopu od pogodbe pozvala tožena stranka.

21. Pritožbeno sodišče nima v spisu teh pravno odločilnih dejstev, katere mora podati izvedenec. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je določb o ugotavljanju višine škode. Tega dejstva pritožbeno sodišče ne more samo ugotavljati oziroma na pritožbeni obravnavi, saj bi s tem odvzelo strankama možnost do pritožbe. Zaradi ponovljenjega postopka glede tega dejstva, se postopek ne bo nerazumno zavlekel (355. člen ZPP).

22. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Npr. zaradi izpadlega prevozništva ali neke dejavnosti, saj je imel nadomestno vozilo.