Jedro

Za preužitkarja je bistveno, da si z odsvojitvijo svojega premoženja v bodoče zagotovi socialno varnost in preživljanje oz. zagotovi dosmrtno preživljanje v enaki kvaliteti kot pred sklenitvijo pogodbe. Ni pa bistvena za preužitkarja osebna izpolnitev s strani prevzemnika, ki se kaže v njegovih realnih dejanjih. Povedano velja, če ni bila s pogodbo izrecno dogovorjena osebna izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik želel doseči razveljavitev izročilne pogodbe z dne 16. 2. 1993 ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bi mu omogočila vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist (I. točka izreka). Tožniku je bilo naloženo povračilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 2.317,38 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnim obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Izpodbija celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP). Graja napačno ugotovitev sodišča, da ne obstajajo razlogi za razveljavitev pogodbe o preužitku. Toženec ne izpolnjuje 4. člena predmetne pogodbe, s katero se je zavezal, da mu bo nudil dosmrtno brezplačno stanovanje v spodnjem delu hiše s pripadajočimi pritiklinami. Hkrati se je zavezal, da mu bo v slučaju bolezni ter starostne obnemoglosti nudil pomoč, nego in postrežbo izključno v stanovanju hiše na ... (torej ne domske oskrbe). Preužitkarska pogodba je osebne in zaupne narave. To pomeni, da jo mora toženec izpolnjevati osebno in ne preko svojih staršev, katerih tožnik ne sprejema. Sodišče ne bi smelo šteti za odklonitev pomoči, če tožnik pomoč slednjih odklanja. Pogodba zavezuje toženca in ne njegove starše. Toženec pogodbe sploh ne more izpolniti, kar dokazuje dejstvo, da večino časa živi v M. Kljub temu, da je študij v M. končal, se domov vrača redko (pribl. enkrat mesečno), in še to le za krajši čas (dober teden) ter redko pokliče tožnika. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo dokaz z vpogledom v pismo, ki izkazuje, da toženec živi v M. Na naroku za glavno obravnavo 16. 9. 2014 je toženec podal obsežne navedbe in predlagal dokaze ter grajal tožnikovo navedbo o tem, da je dejstvo o študiju v M. prirejeno le za ta pravdni postopek. Sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more zaključiti, da se predmetna pogodba izpolnjuje. Toženec tožnika obišče enkrat mesečno, ga sicer vljudnostno vpraša ali kaj potrebuje, enkrat mu je poslal pismo, vendar pa to za izvrševanje pogodbe ni dovolj. Glede na celotno situacijo bi bilo življenjsko pričakovati, da bi toženec dnevno kontaktiral tožnika in mu tudi pomagal. Tožnik zaradi zdravstvenih težav potrebuje zanesljivo osebo, na katero bi se lahko dnevno zanesel. Tako se izkaže, da toženec ni zanesljiva oseba, kar je mogoče izluščiti tudi iz njegove izpovedbe. Tožencu ni bilo znano, da je imel tožnik od leta 2012 do 2013 resne zdravstvene težave. To dokazuje, da se s tožnikovim zdravstvenimi težavami sploh ne ukvarja. Preuranjen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik pomoči sploh ne potrebuje. V zvezi s tem bi moralo sodišče postaviti sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče A. v zvezi z njegovim desetmesečnim bivanjem pri njej. Napačno je ugotovilo dejstva glede motenja pravice služnosti do brezplačnega stanovanja in pritiklin, saj toženec in njegovi starši tam skladiščijo kramo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži plačilo celotnih stroškov pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno izpostavlja, da je pogodba o preužitku osebne in zaupne narave(1). Vendar pa to ne pomeni, da sama narava pogodbe zahteva tudi osebno izpolnitev v realnih dejanjih prevzemnika, kar zagovarja pritožba. Takšna razlaga 564. člena v povezavi s 565. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju: OZ) bi bila preozka in neživljenjska.

6. S pogodbo o preužitku se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnik) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (prvi odstavek 564. člena OZ). Prevzemnikove obveznosti se lahko dogovorijo v obliki občasnih dajatev, nudenju življenjskih potrebščin, oskrbovanju, zagotovitvi stanovanjskega prostora, prepustitvi uživanja določenega zemljišča in podobno (565. člen OZ). Pogodba o preužitku prestavlja dvostransko odplačno razmerje. Tudi zanjo velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in je pri razlagi pogodbenih določil treba upoštevati voljo strank ter tudi namen takšne pogodbe. Pogodbeni interes pri preužitkarski pogodbi je predvsem v tem, da se zagotovi dosmrtna eksistenca preužitkarja, v zameno za njegovo premoženje, ki ga pridobi prevzemnik(2). Prevzemnik je tako dolžan, da za zagotovitev obstoja preužitkarja obremenjuje svoje osebno premoženje, v katerega je bila „zlita“ preužitkarjeva premoženjska masa. Pri tem pa mora biti še posebej občutljiv na interese ter potrebe preužitkarja. OZ v 5. členu določa načelo vestnosti in poštenja. To načelo zahteva od udeležencev, da si pri sklepanju, izvrševanju in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo uresničiti le lastni interes, ampak tudi interese nasprotne stranke. Udeleženci morajo biti navkljub morebitnim nasprotujočim interesom lojalni drug do drugega(3). Pri preužitkarski pogodbi pa ima to načelo posebno kvaliteto, ki od prevzemnika zahteva (p)osebno skrb in občutljivost za interese preužitkarja. Ti so namreč zanj vitalnega (življenjskega) pomena. Ravno osredotočenost na tuj interes pa je tisto, kar daje dotičnemu pravnemu razmerju zaupno in osebno naravo(4). Kljub takšni pravni naravi razmerja pa ni mogoče priti do zaključkov, da narava razmerja zahteva tudi osebno izpolnitev prevzemnika. Za preužitkarja je bistveno, da si z odsvojitvijo svojega premoženja v bodoče zagotovi socialno varnost in preživljanje(5) oz. zagotovi dosmrtno preživljanje v enaki kvaliteti kot pred sklenitvijo pogodbe(6). Ni pa bistvena za preužitkarja osebna izpolnitev s strani prevzemnika, ki se kaže v njegovih realnih dejanjih. Povedano seveda velja, če ni bila s pogodbo izrecno dogovorjena osebna izpolnitev.

7. Razlaga, ki jo zasleduje pritožba, pa nima podlage v drugih pravnih pravilih, ki urejajo preužitkarsko pogodbo. Če prevzemnik prevzete nepremičnine odsvoji, je za izpolnitev obveznosti iz pogodbe o preužitku odgovoren tudi novi pridobitelj - če je preužitek vpisan v zemljiško knjigo (566. člen OZ). Gre za stvarno breme, ustanovljeno v korist preužitkarja, na podlagi katerega je lastnik obremenjene nepremičnine zavezan k bodočim dajatvam. Odsvojitev obremenjene nepremičnine učinkuje tudi proti vsakokratnemu pridobitelju. Podobno velja, ko se ustanavlja preužitkarjeva osebna služnost na nepremičninah (npr. dosmrtna brezplačna uporaba stanovanja)(7). Še več. Celo v primeru smrti prevzemnika (preživljalca) pogodbeno razmerje ne preneha in se lahko razveže le, če prevzemnikovi dediči ne prevzamejo zapustnikove obveznosti preživljanja(8). Povedano jasno kaže, da osebna narava pogodbe ne pomeni tudi osebne izpolnitve pogodbenih obveznosti. Neživljenjsko je, da bi moral biti prevzemnik preužitkarju ves čas trajanja pogodbenega razmerja osebno na razpolago in vse storitve izvajati osebno. To bi pretirano poseglo v prevzemnikovo osebno svobodo in interese. Po drugi strani pa je življenjsko pričakovati, da se lahko pogodba izpolnjuje tudi preko pooblaščencev. Še posebej, če bi ti zaradi izobrazbe in izkušenj lahko nudili prevzemniku kvalitetnejšo pomoč, nego in oskrbo (npr. patronažna sestra, zdravstveni tehnik, starejši in izkušenejši družinski člani ...). Preužitkarsko pogodbo je mogoče izpolnjevati preko pooblaščencev le, če ni bilo s pogodbo dogovorjeno drugače. Drugačnega dogovora pa v konkretnem primeru ni bilo. To pomeni, da so pritožbene navedbe glede toženčeve dolžnosti osebnega izpolnjevanja pogodbe neutemeljene. Tudi okoliščina, da toženec živi večino časa v M., glede na okoliščine primera ne more dokazovati dejstva, da se pogodba ne izvaja. Prvo sodišče pravilno ni izvedlo dokaza z vpogledom v pismo, saj je bil dokaz predložen v nasprotju z določbo 286. člena ZPP in je zaradi prekluzije pravno neupošteven. Njegova izvedba niti ne bi bila potrebna, saj v ničemer ne doprinese k razjasniti dejanskega stanja ali k drugačni odločitvi.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z opredelitvijo tožnikovega odklanjanja pomoči toženčevih staršev. Razlog za tožnikovo odklonitev pomoči ne more biti dejstvo, da gre za zaupno pogodbeno razmerje in da toženčevi starši niso pogodbeno zavezani. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da se pogodbo o preužitku lahko izpolnjuje tudi preko pooblaščencev, razen če ni s pogodbo dogovorjeno drugače. Prav tako pa je možna njena izpolnitev preko tretjih oseb (prvi odstavek 271. člena OZ). V primeru dolžnikovega strinjanja pa je celo upnik dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti dolžnik (tretji odstavek 271. člena OZ). Narava obveznosti prevzemnika ni takšna, da bi se zahtevala osebna izpolnitev. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da pritožnik odklanja pomoč toženčevih staršev, in sicer od vložitve tožbe dalje. Hkrati pa je bilo ugotovljeno, da so mu toženec in njegovi starši še vedno pripravljeni nuditi pomoč, oskrbo in nego. Glede na takšne prvostopenjske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pa tožnik ne more uspeti z zahtevo po razvezi pogodbe na podlagi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, saj je razlog morebitnega neizpolnjevanja na njegovi strani(9).

9. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik v preteklosti imel določene zdravstvene težave (l. 2002 srčni infarkt, l. 2003 možganska kap, amputacija prstov, čiščenje žil, sladkorna bolezen). Slednje je ugotovilo s pomočjo predložene medicinske dokumentacije in zaslišanja prič. Pritrditi je prvemu sodišču o nepotrebnosti izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke. Tožnik je predložil obsežno medicinsko dokumentacijo, prvo sodišče pa se je z njegovim zaslišanjem imelo možnost seznaniti z zdravstvenimi težavami in psihofizičnim stanjem. Zdravstveno stanje tožnika niti ni bilo nikoli predmet spora. Sporno je bilo zgolj to, ali je tožnik glede na zdravstveno stanje in lastni slog življenja potreboval pomoč, nego in oskrbo. Prvo sodišče je na podlagi zaslišanj prič B. B., C. C. in toženca ugotovilo, da v času srčnega infarkta in možganske kapi ni bilo potrebe po pomoči. Spraševali so ga, če kaj potrebuje, a jih je odklonil. K A. je šel po lastni volji, o čemer so prav tako izpovedale navedene priče. Prvo sodišče ni sledilo priči A., ki je izpovedala, da tožniku toženec oz. njegovi družinski člani po možganski kapi niso nudili pomoči, zato je pri njej za deset mesecev poiskal zatočišče in oskrbo. Prvo sodišče je argumentirano podvomilo v verodostojnost pričine izpovedbe, da sta s tožnikom zgolj znanca oz. prijatelja in je ocenilo, da mora biti njun odnos globlji. Je pa sledilo njeni izpovedbi glede tožnikovega trenutnega zdravstvenega stanja. Priča A. je trdila, da lahko tožnik sam vozi vozilo, gre sam v trgovino po stvari, sam pere in da lahko vse postori sam ter da tudi pri kuhanju ne potrebuje pomoči. Pritožbeno sodišče pritrjuje takšni dokazni oceni in ugotovljenemu dejanskemu stanju glede tožnikovih potreb po pomoči, negi in oskrbi. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o preuranjenem zaključku glede tožnikove potrebe po pomoči in nujnosti izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke.

10. Neutemeljeno je pritožbeno grajanje ugotovljenega dejanskega stanja glede motenja pravice služnosti do brezplačnega stanovanja in pritiklin. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni nikoli v 18-ih letih izrecno nasprotoval skupni uporabi pritiklin (kleti, garaže in vrta); od leta 2006 je zaradi ženine bolezni lahko uporabljal večino stanovanja, obenem pa je trdil, da so njegovo pravico motili toženčevi starši in ne toženec. Takšno ugotovljeno dejansko stanje pa ne vzbuja dvoma v pravilnost prvostopenjske odločitve.

11. Glede na obrazloženo je prvo sodišče pravilno zaključilo, da ni razlogov za razvezo pogodbe o preužitku. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji prav tako ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): II Cp 3211/2007 Op. št. (2): Plavšak, N.: Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, 3. knjiga, 1. natis, GV založba, 2003, Ljubljana, str. 567 Op. št. (3): Plavšak, N.: Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, 1. knjiga, 1. natis, GV založba, 2003, Ljubljana, str. 97 Op. št. (4): Podobno bi lahko trditi za mandatno razmerje med odvetnikom in njegovo stranko.

Op. št. (5): I Cp 1757/2011 Op. št. (6): Plavšak, N.: Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, 3. knjiga, 1. natis, GV založba, 2003, Ljubljana, str. 571 Op. št. (7): Ibidem str. 573-574 Op. št. (8): II Ips 683/2008 Op. št. (9): I Cp 4116/2010, II Cp 4831/2008