Jedro

Dvom v istovetnost bi na primer obstajal, če bi tožnik tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke (datum rojstva, ime), tega pa v konkretnem primeru ni bilo, zato sodišče šteje, da iz tega razloga tožniku ni možno omejiti gibanja, saj se lahko istovetnost ugotavlja tudi, če tožniku gibanje ni omejeno.

Tožnik je sicer res v tožbi napisal, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo, vendar pa to ne ustreza pravni opredelitvi iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. To določilo namreč govori o vložitvi prošnje z namenom odložitve ali onemogočanja odstranitve iz države, tožnik pa je rekel, da jo je vložil, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo in ne zaradi odstranitve iz naše države na splošno. Vsak prosilec za azil vloži prošnjo prav z namenom, da ne bi živel v izvorni državi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-346/2016/3 (1313-07) z dne 9. 2. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka do pravnomočne odločitve o tem sklepu zadržati izvrševanje sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-346/2016/3 (1313-07) z dne 9. 2. 2016 ter takoj po prejemu te sodbe in sklepa tožnika izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec in sicer od dne 5. 2. 2016 od 18.00 ure do dne 5. 5. 2016 do 18.00 ure.

2. V obrazložitvi sklepa najprej pojasnjuje, da je tožniku gibanje omejeno zaradi ugotavljanja istovetnosti, pri čemer navaja, da tožnik svoji vlogi ni predložil nobenega dokumenta in da je rekel, da je potni list vrgel v morje, ker se je bal, da bi ga grška policija vrnila v Alžirijo. Tožena stranka omejuje gibanje tudi zaradi uničenja potnega lista na podlagi 9. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi z drugo alinejo 1. točke 51. člena ZMZ. Nadalje utemeljuje omejitev gibanja tudi z razlogi iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi s drugo alinejo 1. točke 51. člena ZMZ, po kateri se šteje za zavajanje in zlorabo postopka tudi, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ. Tožnik je najprej dejal, da so na poti iz Turčije do Grčije doživeli brodolom, pri sprejemu prošnje pa je dejal, da se čoln ni prevrnil in da je potni list sam vrgel v vodo. Iz vloge je tudi razvidno, da je srbsko hrvaško mejo prestopil ilegalno, da je bil skrit v tovornjaku, v depeši pa je dejal, da je srbsko hrvaško mejo vse do slovenske meje prehodil. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje tudi z razlogi 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, saj meni, da je za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je izvedel, da ga bo policija v nasprotnem primeru vrnila na Hrvaško. Rekel je tudi, da je tihotapcu v Srbiji plačal, da ga pretihotapi do Avstrije. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, kajti če bi mu omejila gibanje na območje Azilnega doma, bi le tega lahko brez težav zapustil. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito kažejo na to, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil Azilni dom. Nadalje tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce neučinkovit. Zaključuje, da če bi imel tožnik res prvotni namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, se ne bi dogovoril s tihotapcem, da ga odpelje do Avstrije. V nadaljevanju tožena stranka tudi pojasnjuje, kakšne pravice imajo osebe, ki so nastanjene v Centru za tujce.

3. Tožnik v tožbi podrobno pojasnjuje, kakšen je način bivanja v Centru za tujce in zanika trditev tožene stranke, da so zagotovljene razmere v skladu s pogoji iz Direktive 2013/33/EU. Meni, da mu je bila odvzeta osebna svoboda. V nadaljevanju podrobno opisuje, kdaj se šteje, da gre za poseg v osebno svobodo. Tudi ustavno sodišče je v odločbi št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 odločilo, da gre v primeru nastanitve v Centru za tujce za poseg v pravico do osebne svobode, tako pa je v večih sodbah odločilo tudi vrhovno sodišče. Nadalje ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce primerja z ukrepom pripora v kazenskih postopkih. Če gre za poseg v osebno svobodo je potrebno zakonitost ukrepa presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Nadalje med drugim pojasnjuje, kako je potrebno razlagati 15. člen URS, ki določa, da so človekove pravice omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa URS. Pojasnjuje tudi vsebino 5. člena EKČP. ZMZ govori le o omejitvi gibanja, z nobenim zakonom pa ni predpisana možnost, da se prosilcu odvzame osebna svoboda. Za izrečeni ukrep zato ni zakonskih pogojev. Če pa bi se sodišče postavilo na stališče, da ZMZ dopušča tudi odvzem osebne prostosti, pa tožnik opozarja, da se lahko prosilcu za azil omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti, kar pomeni, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in potreben v vsakem primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji iz navedene določbe. Ugotovitev obstoja katerega izmed razlogov iz 51. člena ZMZ je šele prvi pogoj, da pristojni organ sploh lahko začne odločati o tem, ali bo določenemu prosilcu omejil gibanje ali ne. Svojo odločitev mora obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega mu je bilo dano pooblastilo. Omejitev gibanja je dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Tožena stranka sicer navaja, da je dvom v tožnikovo identiteto, vendar ne pojasni, zakaj je zaradi tega potrebno tako strogo omejevanje osebne svobode. Dvom v prosilčevo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadostuje za omejitev gibanja. Ugotovljene morajo biti okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete. Tožena stranka ni obrazložila, kako ji bo v pomoč tožnik z omejitvijo gibanja na Center za tujce. Glede suma zavajanja in zlorabe postopka pa je ustavno sodišče v odločbi št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 zapisalo, da ta razlog sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Razlog za omejitev človekove pravice do osebne svobode bi lahko bilo preprečevanje nedovoljenega vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda, vendar druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ ne omogoča odvzem prostosti iz tega razloga. Samo dejstvo, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta in da je zato podan dvom o istovetnosti, je materialno pravno napačen. Iz sodne prakse izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prišel v Republiko Slovenijo brez dokumentov s sliko, ampak se lahko odredi omejitev gibanja le, če obstaja tudi dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Tožena stranka nima razlogov za ta dvom. Drži, da je tožnik odvrgel potni list, vendar to ne pomeni, da nima utemeljenega strahu pred preganjanjem oziroma verodostojne želje, da bi v Evropi živel svobodnejše življenje. V sodbi v zadevi Mahdi je Sodišče EU zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve. Tudi če obstoji dvom v identiteto, to samo po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa omejitve gibanja. Glede suma zavajanja in zlorabe postopka pa tožnik še navaja, da Direktiva 2003/33/EU v tretjem odstavku 8. člena med razlogi, zaradi katerih je dovoljeno pridržanje, ne navaja razlogov iz 4., 6. in 9. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ker ti razlogi za omejitev gibanja niso v skladu s to direktivo, ki bi morala že biti prenesena v notranji pravni red, je tak ukrep nezakonit. Sicer pa kadar so v izjavah prosilca za azil nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da jih pojasni oziroma razčisti. To bi bilo še toliko bolj potrebno, ker policijska depeša s strani tožnika ni podpisana in ne predstavlja dobesednega zapisa tožnikove izjave, ampak je skupen povzetek izjav več različnih prosilcev. To sicer drži, da je tožnik prosil za azil zato, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo, ni pa to edini razlog, zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je tudi nesorazmeren in nepotreben, ker je mogoče cilj zasledovati z milejšimi ukrepi, na primer z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma. Tožena stranka sploh ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih zaključuje, da je pri tožniku podana begosumnost. Te okoliščine morajo biti individualno in konkretno izkazane. Uporabe strožjega režima ni mogoče opravičevati zgolj s splošnim sklicevanjem na razloge režima varovanja na območju Azilnega doma. Tudi če bi držalo, da je pri tožniku nevarnost, da bo zapustil Azilni dom, to še ne pomeni avtomatične omejitve gibanja na Center za tujce. Dolžnost države je, da zagotovi možnost uporabe milejših ukrepov, kot je na primer javljanje pristojnim organom in predložitev finančnega jamstva. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tem sklepu, tožena stranka pa naj tožnika nemudoma izpusti iz prostorov Centra za tujce. Tožnik tudi predlaga v skladu s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), naj se ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode in naj se toženi stranki prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode. Zahtevo za izdajo začasne odredbe tožnik utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce počuti tesnobno in anksiozno in da bo izvajanje ukrepa pustilo posledice na njegovem zdravju. Razen tega mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 18. 2. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

8. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je iz Turčije v Grčijo prišel preko morja in da ni bilo brodoloma. Peš je šel do Makedonije. Prišli so do nastanitvenega centra v Kumanovem in so pot nadaljevali do srbske meje do Preševa. Iz Preševa pa so šli z avtobusom do Beograda. Nato so šli peš do madžarske meje. Madžarske meje niso prešli. Do slovenske meje so prišli s kamionom, ki jih je pripeljal v notranjost Slovenije do neke majhne vasi. V vasi niso naleteli na policiste, ampak so jih sami poiskali na neki železniški postaji. Na hrvaško ozemlje sploh ni stopil. Osebni dokument je vrgel v morje iz strahu pred grškimi varnostnimi organi, ker je slišal govorice, da če bi ga dobili z dokumenti, bi ga deportirali v matično državo, ker je alžirski državljan. Ni imel nobene ciljne države, važno mu je bilo samo, da je država, kjer bi prosil za azil, v sklopu Evropske unije. V Sloveniji bo v vsakem primeru počakal do odločitve, tudi če mu gibanje ne bo omejeno in se bo lahko prosto gibal. Policisti v Centru za tujce so korektni, vendar pa je bivanje v centru grozno, ni mu omogočeno uporabljati interneta in telefona. Glede navedbe, da je rekel, da so doživeli brodolom, je povedal, da prevajalec ni pravilno prevedel njegove izjave, brodoloma ni bilo. Če bi imel omogočen dostop do interneta, bi lahko priskrbel dokumente za ugotovitev istovetnosti. Večkrat je poskušal pridobiti dokumente iz matične države. Njegov brat na internetu ni 24 ur, sam pa ima na razpolago samo 20 minut na teden in v tem so ovire pri pridobitvi njegovih dokumentov. Tudi na dan obiska pooblaščenke, ki je prosila, naj se mu omogoči dodaten čas za uporabo interneta ni bilo nič drugače, omogočeno mu je bilo samo 20 minut. Prostor, kjer živi v centru za tujce, je v redu, površina je 3 x 4 metre, notri jih je osem. Vendar pa znotraj nima prostega gibanja. Le v sobi, kjer spijo, ni video nadzora. Svoje garderobe ne more uporabljati, trenutno ima na sebi svoja oblačila, ki jih je dobil zaradi obravnave. Tožnik je zatrdil, da mu ni omogočeno dnevno gibanje na prostem.

9. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

10. Prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Sodišče meni, da ni podan razlog iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ za omejitev gibanja, saj se je v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti že ustalila upravno sodna praksa, iz katere izhaja stališče, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, ampak lahko tak ukrep tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost identitete, ki jo zatrjuje. Tako stališče je na primer zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 176/2013. Res je, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo istovetnost, vendar pa sodišče ne vidi nobenega razloga, zakaj se mu ne bi verjelo v zatrjevano identiteto. Dvom v istovetnost bi na primer obstajal, če bi tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke (datum rojstva, ime), tega pa v konkretnem primeru ni bilo, zato sodišče šteje, da iz tega razloga tožniku ni možno omejiti gibanja, saj se lahko istovetnost ugotavlja tudi, če tožniku gibanje ni omejeno.

11. Sodišče na podlagi zaslišanja tudi meni, da je premalo dokazov za to, da bi bil podan razlog za omejitev gibanja iz 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, ko se gibanje lahko začasno omeji, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena tega zakona. Tožnik je namreč na zaslišanju na glavni obravnavi tiste okoliščine, glede katerih mu tožena stranka očita, da je podal protislovne izjave, opisal tako, kot jih je opisal v prošnji za mednarodno zaščito. V prošnji je rekel, da se čoln med Turčijo in Grčijo ni prevrnil, da je pot nadaljeval v Makedonijo peš do Skopja in nato v Srbijo peš do Preševa, da je šel z avtobusom do Beograda, nato do srbsko madžarske meje in s tovornjakom do Slovenije. Na enak način je pot opisal tudi na zaslišanju na sodišču. Pri prošnji za priznanje mednarodne zaščite je navedel, da je potni list vrgel v morje, ker se je bal, da bi ga grška policija vrnila v Alžirijo in enako je navedel tudi na zaslišanju na sodišču. Res pa je, da obstaja razlika med tem, kar je napisano v uradnem zaznamku o razgovoru Policijske postaje Brežice, kjer je bil opravljen razgovor tako s tožnikom kot s šestimi drugimi tujci in kjer je navedeno, da je prišlo do brodoloma in da so se z avtobusom odpravili do meje z Makedonijo, da so pot nadaljevali proti Srbiji in proti Hrvaški do Zagreba in iz Zagreba s kombijem do meje s Slovenijo, na kar so pot iz Hrvaške v Slovenijo nadaljevali peš. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da gre za skupno izjavo sedmih tujcev in iz tega dokumenta ni možno razbrati, kaj je posameznik glede te poti povedal, ali so to dejansko tudi navedbe tožnika ali pa ostalih tujcev. Iz navedenega razloga, ker obstaja dvom o tem, je sodišče štelo, da je premalo dokazov za sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. Ker je premalo dokazov za ta razlog za omejitev gibanja, je sodišče štelo, da tudi ta razlog ni podan.

12. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na razlog za omejitev gibanja iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. To določilo določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. To določilo si je po mnenju sodišča potrebno razlagati tako, da se nanaša na tiste prosilce, kjer organ meni, da v resnici sploh niso imeli namena prositi za azil, ampak so zanj prosili le zato, da bi onemogočili ali odložili odstranitev iz države. V konkretnem primeru pa sodišče meni, da je tožnik imel namen zaprositi za azil, pa čeprav ni imel posebej določene ciljne države. Tako je pri podaji prošnje kot tudi na zaslišanju na sodišču povedal, da ni imel nobene države kot končnega cilja, ampak le državo, ki bi bila v sklopu Evropske unije. Tožnik je sicer res v tožbi napisal, da drži, da je za mednarodno zaščito zaprosil zato, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo, vendar pa to ne ustreza pravni opredelitvi iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. To določilo namreč govori o vložitvi prošnje z namenom odložitve ali onemogočanja odstranitve iz države, tožnik pa je rekel, da jo je vložil, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo in ne zaradi odstranitve iz naše države na splošno. Vsak prosilec za azil vloži prošnjo prav z namenom, da ne bi živel v izvorni državi. Ker je sodišče izhajalo iz stališča, da je tožnik v vsakem primeru imel namen zaprositi za azil, pa čeprav sprva ni imel ciljne države, meni, da tudi ni dovolj dokazov za obstoj razloga za omejitev gibanja iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ.

13. Nadalje je tožena stranka navedla kot razlog za omejitev gibanja tudi razlog iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ. Po tem določilu se šteje za sum zavajanja in zlorabe postopka, če je prosilec namerno uničil ali odsvojil potno listino, osebni dokument s fotografijo, ki izkazuje njegovo istovetnost ali državljanstvo ali drug dokument s fotografijo, ki lahko pomaga pri izkazovanju njegove istovetnosti ali državljanstva. V konkretnem primeru je tožnik sam priznal, da je uničil svoj osebni dokument, ker ga je vrgel v morje in zato sodišče meni, da je ta razlog podan. Vendar pa zgolj obstoj kateregakoli razloga za omejitev gibanja iz prve do četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ sam po sebi še ne zadostuje, da bi bilo potrebno prosilcu gibanje tudi omejiti, saj gre za odločanje po prostem preudarku. Iz prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da organ zgolj lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je podan kateri izmed razlogov, ki so nadaljevanju našteti, kar pomeni, da ni nujno, da mu gibanje omeji. Iz navedenega izhaja, da čeprav je podan kateri izmed razlogov iz prvega odstavka 51. člena ZMZ lahko organ prosilcu bodisi gibanje omeji ali pa tudi ne. Organ mora obrazložiti, zakaj se je odločil za ukrep omejitve gibanja, čeprav bi lahko odločil tudi drugače. V konkretnem primeru tožena stranka to utemeljuje s tožnikovo begosumnostjo, ko navaja, da okoliščine, v katerih je tožnik prosil za mednarodno zaščito, in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom. Begosumnost je sicer lahko tisti razlog, ki poleg obstoja okoliščin iz prvega odstavka 51. člena ZMZ pomeni utemeljen razlog za omejitev gibanja, vendar pa v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazloženo, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na tožnikovo begosumnost. Konkretna navedba, s katero je tožena stranka utemeljila tožnikovo begosumnost, je ta, da če bi imel tožnik res prvotni namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, potem se s tihotapcem ne bi dogovoril, da ga odpelje do Avstrije in mu za pot tudi plačal. Vendar pa sodišče meni, da je zgolj to premalo, da bi bilo mogoče tožniku očitati begosumnost. Tožnik namreč niti v prošnji za mednarodno zaščito niti na zaslišanju na sodišču ni navedel, da bi imel pri svojem potovanju v mislih kakšno konkretno ciljno državo, v katero bi želel priti, ampak je rekel, da ni imel nobene države kot končnega cilja, važno mu je bilo le to, da je v sklopu Evropske unije. V tako državo pa je tudi prišel, to je v Slovenijo, za katero je rekel, da bo v njej v vsakem primeru počakal do odločitve in to tudi v primeru, če se bo prosto gibal. Iz navedenega razloga po mnenju sodišča ni dovolj dokazov za tožnikovo begosumnost. O nevarnosti pobega bi bilo možno na primer govoriti, če bi imel tožnik za svoj cilj točno določeno državo, do katere bi želel priti in bi potem lahko tožena stranka utemeljeno sklepala, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, da bo skušal na nek način priti do tiste države. Prav tako na begosumnost lahko na primer kažejo tudi nekatere druge okoliščine kot so na primer ta, da prosilec večkrat vlaga prošnje za mednarodno zaščito in ne počaka do njihove končne rešitve ali da je že kdaj samovoljno zapustil azilni dom bodisi v Sloveniji ali kakšni drugi državi in podobno. Pri tožniku pa sodišče ni zaznalo nobene okoliščine, ki bi kazala na njegovo begosumnost, zato kljub obstoju razloga iz 9. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ sodišče meni, da ukrep o omejitvi gibanja ni utemeljen.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da ni podan utemeljen razlog za omejitev gibanja, se tudi ni opredeljevalo do tožbenih navedb o tem, da gre za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena URS. Ker torej po mnenju sodišča ni razlogov za omejitev gibanja, v obravnavani zadevi niso relevantne navedbe o tem, da se omejitev gibanja izvaja na način, da je poseženo v tožnikovo osebno svobodo. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni sledilo tožbenim predlogom, da bi se zaslišalo določene priče, ki bi pojasnile okoliščine izvajanja ukrepa o omejitvi gibanja na prostore Centra za tujce. Iz navedenega razloga sodišče teh dokazov ni izvedlo, saj je glede na podatke iz upravnega spisa, sodnega spisa in izpovedi tožnika na obravnavi zaključilo, da izvedba teh dokazov ni potrebna.

15. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani sklep odpravilo. Sodišče ni posebej odločilo o tožbenem zahtevku, naj se v skladu s 4. členom ZUS-1 ugotovi, da je bila tožniku kršena pravica do osebne svobode, saj v obravnavanem primeru ni mogoč upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1. Navedeno določilo namreč v prvem odstavku določa, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 zoper izpodbijani upravni akt, zato upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 ni mogoč. Ni namreč možno hkrati zoper isti akt zahtevati sodnega varstva tako po 2. kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje. Sodišče je namreč že v rednem upravnem sporu preverjalo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene pravice oziroma temeljne svoboščine posameznika in je izpodbijani akt odpravilo ravno iz razloga, ker je bilo poseženo v tožnikovo pravico do svobode gibanja, ne da bi bili podani razlogi za to. Odločitev o tožbenem zahtevku, navedenem pod 3. točko zahtevka, je tako vsebovana že v sami odločitvi, da se sklep odpravi, ter o začasni odredbi.

16. Ker je sodišče tožbo odpravilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, v konkretnem primeru določil ZMZ, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

17. K točki II izreka:

18. Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

19. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlati pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

20. Tožnik je podal zahtevek, naj se zadrži izvrševanje sklepa o omejitvi gibanja in se tožnika izpusti iz prostorov Centra za tujce v Postojni. Sodišče je temu predlogu sledilo, to pa iz razloga, ki ga tožnik navaja, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Sodišče je namreč pri izdaji začasne odredbe izhajalo iz stališča, da če bi v primeru vložene pritožbe zoper to sodbo in sklep v nadaljevanju upravno sodnega postopka vrhovno sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo, se ne bi dalo več odpraviti posledic, da je bil tožnik do pravnomočne odločitve neutemeljeno v Centru za tujce v Postojni in je iz tega razloga ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.