Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Če revident natančno in konkretno ne opredeli pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve, presoja tega vprašanja kot pomembnega pravnega vprašanja ni izvedljiva.

Revizija ni dovoljena glede pravnih vprašanj, ki v teoriji in praksi ne vzbujajo dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp 522/2011 z dne 2. 12. 2011. Z navedeno odločbo je zavrnjena revidentkina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi z vložitvijo tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1892/2011 z dne 24. 10. 2011, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bila zavrnjena na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker revidentka ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je namreč ugotovila, da zadeva, v zvezi s katero je revidentka vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnega izgleda za uspeh.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Da bi lahko Vrhovno sodišče presodilo izpolnjevanje pogoja po citirani določbi ZUS-1, mora revident skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Pomembnost pravnega vprašanja pa je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena ZPP gre za takšno vprašanje le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Prav tak pa je tudi ta primer.

8. Revidentka je navedla, da gre v tej zadevi za sporni vprašanji, ki vsebinsko predstavljata pomembni pravni vprašanji, in sicer: „daljnosežnost pristojnosti organa za brezplačno pravno pomoč v okviru ocenjevanja objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči;“ in “ali lahko organ za brezplačno pravno pomoč prejudicira vsebinsko odločitev pritožbenega sodišča v okviru odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanji, ki ju revidentka navaja, nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v bistveno enaki zadevi X Ips 61/2012 z dne 9. 2. 2012, s katero je revizijo iste revidentke v zadevi brezplačne pravne pomoči zavrglo kot nedovoljeno. Revidentka je namreč v navedeni zadevi v reviziji kot pomembni pravni vprašanji uveljavljala identični vprašanji kot v obravnavanem primeru.

10. Vrhovno sodišče revidentki ponovno pojasnjuje, da prvo vprašanje, ki ga navaja, ne dosega v 6. točki obrazložitve opisanega kriterija konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, zaradi česar njegova presoja kot pomembnega pravnega vprašanja ni izvedljiva. Glede drugega izpostavljenega vprašanja pa še vedno meni, da gre za vprašanje, ki v teoriji in praksi ne vzbuja dvomov in dilem, odgovor nanj pa je popolnoma jasen, zato tudi to vprašanje, glede na v 7. točki te obrazložitve opisane kriterije, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče tudi ponovno pojasnjuje, da se v postopku odločanja o odobritvi brezplačne pravne pomoči presoja le, ali so izkazani pogoji za dodelitev brezplačne pomoči. Ta presoja pa glede na določbo 24. člena ZBPP vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja, ki jo organu za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) nalaga 24. člen ZBPP in jo je organ za BPP dolžan izvesti, pa ne pomeni meritornega odločanja v zadevi, na katero se dodelitev brezplačne pravne pomoči nanaša (smiselno enako tudi odločba Vrhovnega sodišča I Up 812/2002).

11. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Revidentka je hkrati z revizijo vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo. O predlogih za oprostitev plačila sodnih taks sicer odloča sodišče prve stopnje, kot to določa prvi odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Za te postopke namreč velja zakonska oprostitev plačila sodnih taks (četrti odstavek 10. člena ZST-1), torej odločanje o oprostitvi ni potrebno.

K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).