Jedro

Tako imenovane odredbodajalne začasne odredbe niso dopustne. Če predlagana začasna odredba ni dopustna izkazanost pogojev iz 270. člena ZIZ ni pomembna.

Nasprotovanja odločitvam stečajnega upravitelja ali stečajnega sodišča zaradi morebitne njihove zmotnosti pa se uresničujejo znotraj samega insolvenčnega postopka s pravnimi sredstvi in na način, kot to določa ZFPPIPP. Obid teh na način, da bi pravdno sodišče poseglo vanje tako, da bi z začasno odredbo stečajnemu upravitelju začasno in drugače, kot mu je bilo to naloženo z odločitvijo stečajnega sodišča, onemogočilo razdelitev posebne razdelitvene mase, bi pomenilo nedopusten poseg v odločanje pristojnega (insolvenčnega) sodišča, lahko pa tudi poseg v neodvisnost sodnikov tega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) za izdajo začasne odredbe z dne 5. 4. 2022, s katerim je tožnica predlagala, da se zaradi zavarovanja denarne terjatve v višini 14,255.342,18 EUR, zmanjšane za stroške, nastale s prodajo nepremičnin v stečajnem postopku, toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) ali po njegovem nalogu organizaciji za plačilni promet Banka A. prepove, da komurkoli izplača ta znesek do višine te terjatve iz denarnega zneska, rezerviranega na fiduciarnem računu. Odločilo je tudi, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnica je v pritožbi uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje prezrlo okoliščine, s katerimi je tožnica utemeljevala obstoj terjatve. Tožnica je s predlagano začasno odredbo zasledovala preprečitev, da bi toženec z delitvijo kupnine, dobljene s prodajo nepremičnin, poplačal ločitvene upnike iz premoženja tožnice, o katerem se odloča v tem pravdnem postopku. Zavrnitev začasne odredbe v tej fazi postopka bo pripeljalo do situacije, da bodo v stečajnem postopku v celoti poplačani vsi hipotekarni upniki. Tožnica v nadaljevanju ne bo imela nobenih možnosti, da bi vzpostavila svoj vrednostno enak premoženjski položaj. Tožnica je s podanimi navedbami verjeten obstoj svoje terjatve, kot predpostavko iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, izkazala, sodišče prve stopnje po obstoja te predpostavke sploh ni preizkušalo. Pritožnica meni, da je izkazala tudi pogoje iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Tožencu z izdajo začasne odredbe ne bo nastala niti neznatna škoda, saj bo sporna kupnina ostala na fiduciarnem računu toženca kot stečajnega dolžnika in bo po zaključku tega pravdnega postopka lahko stečajna upraviteljica z njim razpolagala. Tožnica je v predlogu navedla subjektivno in konkretno delovanje toženca v smeri razpolaganja s premoženjem in se nanje v celoti sklicuje. Pritožbeno sodišče jih naj obravnava kot del pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da bi odložitev razdeljevanja stečajne mase pomenila znatno škodo za stečajni postopek in druge (ločitvene) upnika. Tožnica z začasno odredbo skuša preprečiti le razdelitev kupnine, dobljene s prodajo nepremičnin, glede katerih teče ta pravdni postopek. Ostala stečajna masa ni predmet začasne odredbe. Ta kupnina bo ostala na fiduciarnem računu. S svojimi takšnimi zaključki je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo trditveno podlago in odločilo preko predloga za izdajo začasne odrede, saj je podelilo pravno varstvo nekomu, ki sploh ni stranka v tem postopku. Z razlogi v 5. točki obrazložitve sodišče prve stopnje sploh ni razložilo zakaj ne držijo navedbe tožnice o tem, da z izdajo začasne odredbe tožencu ne bi nastala nikakršna škoda. Zoper toženca teče stečajni postopek. Zato mu z izdajo začasne odredbe in posledičnim zadržanjem izplačila določenega denarnega zneska ne bo nastala nobena škoda. Tožnica je tako dokazala verjetnost obstoja terjatve in dejstvo, da z izdajo začasne odredbe tožencu ne bi nastala nobena škoda. To pa je po 270. členu ZIZ dovolj za izdajo začasne odredbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ) sodišče druge stopnje ob presoji pritožbe odločbo sodišča prve stopnje preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Zato pa sklicevanje pritožnice v pritožbi na navedbe, ki jih je podala v predlogu za izdajo začasne odredbe, ob presoji pritožbe za pritožbeno sodišče ni upoštevno.

5. Sodišče prve stopnje je predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnica ni izkazala niti zatrjevane predpostavke iz drugega odstavka, niti zatrjevane predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, brez izkazanosti katere od teh pa izdaja začasne odredbe ni možna.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo razloge, zakaj predlagana začasna odredba zoper toženca, kot pravno osebo v stečaju, ni dopustna ne samo glede na določila prvega in tretjega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolvetnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ampak zakaj ni dopustna tudi z vidika, da stečajni upraviteljici prepoveduje opravo dejanj, za opravo katerih je upravičena po določilih ZFPPIPP kot poseben organ znotraj stečajnega postopka. Tako imenovane odredbodajalne začasne odredbe namreč tudi po stališču sodne prakse1 niso dopustne. Sodišče prve stopnje je s takšnim pravilnimi pravnimi razlogovanji, ki utemeljujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o nedopustnosti predlagane začasne odredbe (po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP in po 271. členu ZIZ), sicer v nadaljevanju utemeljilo tožničino nedokazanost pogoja iz drugega odstavka 170. člena ZIZ, vendar pa slednje ni odločilno. Če predlagana začasna odredba ni dopustna, že takšen zaključek zadošča za neugoditev predlogu za njeno izdajo (oziroma njegovo zavrženje), pri tem pa izkazanost pogojev iz 270. člena ZIZ ni pomembna. Zato pa pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje sicer ni preverjalo tudi tožničine izkazanosti verjetnosti terjatve in pritožbeni očitki o pravni zmotnosti presoje sodišča prve stopnje glede njene neizkazanosti pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, niso pravno pomembni in utemeljeni. Pritožba sicer konkretnih očitkov zoper razloge sodišča prve stopnje v točki 4 obrazložitve ne vsebuje.

7. Pritožbeno sodišče k pravilnim razlogom sodišča prve stopnje o nedopustnosti predlagane začasne odredbe še dodaja, da stečajni upravitelj v stečajnih postopkih vodi posle stečajnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa pri pravnih poslih ter drugih procesnih dejanjih, potrebnih za vnovčenje stečajne mase. Vendar pa je po določbi prvega odstavka 97. člena ZFPPIPP tudi organ postopka zaradi insolventnosti, ki v insolvenčnem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov. Po določbi 101. člena ZFPPIPP sme obvezna navodila za upraviteljevo delo dajati le sodnik, ki vodi insolvenčni postopek. Nasprotovanja odločitvam stečajnega upravitelja ali stečajnega sodišča zaradi morebitne njihove zmotnosti pa se uresničujejo znotraj samega insolvenčnega postopka s pravnimi sredstvi in na način, kot to določa ZFPPIP2. Obid teh na način, da bi pravdno sodišče poseglo vanje tako, da bi z začasno odredbo stečajnemu upravitelju začasno in drugače, kot mu je bilo to naloženo z odločitvijo stečajnega sodišča, onemogočilo razdelitev posebne razdelitvene mase, bi pomenilo nedopusten poseg v odločanje pristojnega (insolvenčnega) sodišča, lahko pa tudi poseg v neodvisnost sodnikov tega sodišča (125. člen Ustave RS).

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tudi nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP in 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

9. Glede na neutemeljenost pritožbe pritožničini pritožbeni stroški niso bili potrebni za zavarovanje (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zato te trpi pritožnica sama.

1 Sodne odločbe s takšnimi stališči je sodišče prve stopnje tudi navedlo. 2 Takšnega se je kljub vloženemu predlogu za izdajo začasne odredbe, kot je navedla v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, tožnica tudi poslužila.