Jedro

Ugotovitev, da Uredba o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti z ustavo namreč ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določita ta povračila v višini, kakršna je določena z uredbo. S tem glede višine povračila stroškov v zvezi z delom uredba postane inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci dolžni upoštevati tudi po ugotovitvi neustavnosti uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožniku D.Ž razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od maja 2001 do oktobra 2003 v skupnem znesku 1.146,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih, v izreku navedenih zneskov, do plačila in da je dolžna tožniku obračunati razlike v plači za obdobje od februarja 2002 do oktobra 2003 v skupnem bruto znesku 67,91 EUR, od njega odvesti pripadajoče prispevke in davke ter tožniku izplačati neto razlike v skupnem znesku 46,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 806,93 EUR, v 8 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (vse I. točka izreka izpodbijane sodbe). V II. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici S.J. plačati razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od junija 2001 do oktobra 2005 v skupnem znesku 1.297,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih, v izreku izpodbijane sodbe navedenih zneskov, vse do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati razliko v plači za obdobje od februarja 2002 do aprila 2004 v skupnem bruto znesku 105,53 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto razlike v skupnem znesku 72,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 806,93 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže in naloži tožečima strankama v plačilo pravdne in pritožbene stroške oziroma podredno, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen ugovor, da gre pri zahtevkih tožečih strank iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela za zahtevke, ki niso čisti denarni zahtevki, zaradi česar ni možno neposredno sodno varstvo. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi pri teh zahtevkih šlo za čiste denarne terjatve, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa se toženi stranki omejuje tudi ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva. Zmotna so stališča sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom tožene stranke glede ničnosti določb prvih odstavkov 4. točke tarifnih prilog Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je povsem zanemarilo prepoved sojenja na podlagi predpisov, ki so neustavni. Že iz izreka 5. točke odločbe Ustavnega sodišča RS je razvidno, da je sodišče neskladje Uredbe z Ustavo RS ugotovilo, zato ker je bila Vladi RS brez določitve zakonskega okvira prepuščena podrobnejša določitev stroškov v zvezi z delom in določitev višine teh stroškov, do katerih se povračila ne vštevajo v osnovo za davek oziroma se priznavajo kot davčni priznani odhodek. Zato je bila z odločbo Ustavnega sodišča RS za neustavno razglašena celotna Uredba. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da iz odločbe Ustavnega sodišča RS ne izhaja spornost same višine povračila stroškov na delo in z dela. Ker Uredba ne določa nikakršnih zneskov, je sodišče v drugih sporih že zavzelo stališče, da je potrebno pod pojmom „zgornjega zneska določenega z Uredbo“ razumeti kot zgornji znesek, ki ga Uredba določa kot davčno priznanega oziroma neobdavčljivega. Pravno podlago za zahtevek predstavlja predvsem Uredba, saj določb prvega odstavka 4. člena tarifnih delov SKPgd in KPDT brez Uredbe ni mogoče uporabiti. Predpisa, za katerega je ugotovljena neskladnost s predpisi višjega nivoja, ni dovoljeno uporabiti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z uveljavljeno ničnostjo določb prvih odstavkov 4. točke tarifnih delov obeh kolektivnih pogodb iz razloga nedoločljivosti predmeta obveznosti. Tudi, če bi bila Uredba skladna z Ustavo RS, višina povračila stroškov prevoza na delo in z dela na njeni podlagi ni določljiva, ker ne vsebuje konkretno določenih višin oziroma zneskov povračil. Uredba sicer vsebuje določena merila, ki so osnova za ugotavljanje višine, do katere se posamezna povračila stroškov ne vštevajo v davčno osnovo fizičnih in pravnih oseb in s katerimi je mogoče ugotoviti davčno priznane višine povračil stroškov, vendar pa tega ni mogoče šteti za zgornje zneske, ki bi jih Uredba določala. Tudi zato so obveznosti iz določb prvih odstavkov 4. točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb nedoločljive, ti določbi pa iz tega razloga nični. Sodišče tudi ni upoštevalo, da pri obeh največkrat uporabljenih javnih prevoznih sredstvih (avtobus in vlak) obstaja več vrst vozovnic, kar pomeni različne možne višine stroškov javnega prevoza. Zaradi tega je podana nedoločljivost obveznosti iz 4. točke tarifnih prilog, ki je podana tudi zaradi nedefiniranosti pojma javnega prevoza. Definicijo javnega prevoza vsebuje šele Uredba, ki velja od leta 2005. Tožena stranka se zaveda, da je o vprašanju ničnosti določb obeh kolektivnih pogodb odločalo tudi že Vrhovno sodišče RS v kolektivnem sporu, vendar pa se tožena stranka z razlogovanjem Vrhovnega sodišča RS o tem, da ničnost ni podana, ne strinja, zaradi česar je sprožila tudi ustavni spor. Do povračila stroškov prevoza na delo in z dela je delavec upravičen le, če mu ti stroški dejansko nastanejo, to pa je dolžan dokazati delavec. Sodišče prve stopnje je arbitrarno odločilo, da je utemeljen zahtevek, ki izhaja iz najdražje možnosti javnega prevoza. Sodišče prve stopnje se je brez podlage odločilo za razlago, ki gre v škodo toženi stranki, s tem pa je odločalo izrazito arbitrarno oziroma samovoljno. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni imela pravne podlage za znižanje osnovnih plač tožnikov in da za znižanje ni obstajal utemeljen razlog. Tožena stranka oporeka ugotovitvam sodišča, da norme niso bile ustrezne, ker jih ni doseglo 90 % delavcev. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je izrecno izenačilo del plače iz naslova delovne uspešnosti in del plače iz naslova poslovne uspešnosti, kar je v nasprotju z določbo 126/2 člena ZDR, ki jasno razmejuje del plače iz naslova delovne uspešnosti in plačilo za uspešnost poslovanja. Kolektivna pogodba tožene stranke je jasno določala način ugotavljanja dela plače iz naslova poslovne uspešnosti ter dovoljevala znižanje plače v primeru negativne delovne uspešnosti ali nedoseganja poslovnih ciljev za organizacijsko enoto, v kateri je delavec delal, torej tako negativni del plače iz naslova delovne uspešnosti kot negativni del plače iz naslova poslovne uspešnosti, ki je odvisen od doseganja postavljenega plana s strani OE. Za ugotavljanje poslovne uspešnosti ni mogoče uporabljati pravil, ki veljajo za delovno uspešnost. Pravilo doseganja norme s strani 90 % delavcev pri poslovni uspešnosti, ki je odvisna od tega, ali postavljene cilje doseže cela OE, ne pride v poštev, to pravilo je mogoče uporabljati le takrat, kadar je doseganje norm in meril mogoče ugotavljati individualno po posameznih delavcih, torej pri delovni uspešnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da gre pri poslovni uspešnosti le za drugačno obliko ocene delovne uspešnosti je povsem neutemeljeno in brez vsakršne pravne podlage ter v nasprotju z določbami SKPgd (43. in 49. člena) ter z določbo 2. odstavka 126. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v citirani določbi ZPP, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi obrazložilo, zakaj naj bi šlo pri terjatvi iz naslova razlik v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela za čisto denarno terjatev. Očitana kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pri vprašanju, ali je terjatev iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela denarna terjatev ali ne, ne gre za odločilna dejstva, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja opredelilo, tožena stranka se s stališčem prvostopenjskega sodišča očitno ne strinja, kar pa ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne, da bi bila zaradi opustitve odgovora na bistvena pravna naziranja tožene stranke kršena ustavna pravica do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri terjatvi iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela in tudi pri terjatvi iz naslova razlike v plači za denarno terjatev iz delovnega razmerja, zato sta se tožnika s temi terjatvami lahko obrnila neposredno na sodišče (člen 204/4 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in nista bila dolžna predhodno zahtevati varstva pravic pri delodajalcu (člen 204/1, 2 ZDR). Zahtevki iz naslova povračila stroškov na delo in z dela kot tudi zahtevki iz naslova razlike v plači se v sodni praksi niso nikoli obravnavali kot terjatve, za katere bi morali delavci obvezno sprožiti predhoden postopek pri delodajalcu, temveč vedno kot denarne terjatve. Zmotno je zato pritožbeno stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo tožnikov zavreči, ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z njenim ugovorom o ničnosti prvega odstavka 4. členov tarifnih prilog k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) oziroma Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.). Tudi pri tem vprašanju gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, v zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj šteje, da ugotovitev neskladnosti Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in nasl.; v nadaljevanju: Uredba) z Ustavo RS ne pomeni, da glede višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela ni možno uporabiti določb prilog k SKPgd in panožni kolektivni pogodbi, ki se sklicujeta na to Uredbo. Ugotovitev Ustavnega sodišča RS, da Uredba iz leta 1993 ni v skladu z Ustavo RS, ne vpliva na ustavnost in zakonitost tarifne priloge k citiranima kolektivnima pogodbama, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na Uredbo. Ugotovitev neskladnosti Uredbe z Ustavo RS ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem delu kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom določita takšno višino teh povračil, kot je določena z Uredbo. S prvim odstavkom 4. točke tarifne priloge k obema kolektivnima pogodbama je Uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k tema pogodbama, zato so jo bili delodajalci dolžni upoštevati tudi po tistem, ko je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da Uredba ni skladna z Ustavo RS.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sporna določba tarifnih prilog k obema kolektivnima pogodbama ni nična z ozirom na določljivost obveznosti plačila stroškov na delo in z dela. Citirani določbi tarifnih prilog pomenita zgolj to, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti celotne stroške javnega prevoza. Takšna interpretacija teh določb izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22. 11. 2005, v kateri je Vrhovno sodišče RS odločilo, da mora nasprotni udeleženec delavcem obračunati in izplačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 100 % stroškov javnega prevoza oziroma jim izplačati kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, če prevoz z javnimi sredstvi ni mogoč. V citiranem kolektivnem delovnem sporu je sicer šlo za spor glede uporabe 4. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/87 in nadalj.), ki pa je po vsebini identična določbi 4. točki tarifne priloge k SKPgd in KPDT. V zgoraj omenjenem kolektivnem sporu je v svoji odločbi revizijsko sodišče zavzelo jasno stališče, da je bilo v Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma povračilo stroškov prevoza na delo in z dela urejeno tako, da je bilo v 68. členu določena spodnja meja povračila teh stroškov, hkrati pa je bila v tarifni prilogi izrecno določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek. V citirani zadevi je sicer šlo tudi za vprašanje pravilnosti razlage Komisije za razlago Kolektivne pogodbe gostinstva in turizma, vendar to za predmetni individualni delovni spor ni bistveno, saj komisiji za razlago SKPgd in KPDT glede teh določb nista sprejeli nobene razlage. Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi še posebej poudarilo, da bi sodišče prve stopnje moralo priti do enakega zaključka tudi brez razlage komisije, torej če bi moralo samo razlagati sporne določbe kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem oziroma tarifne priloge k tej kolektivni pogodbi.

V izpovedbah prič L.J. in N.N.P. je imelo sodišče prve stopnje dovolj trdno osnovo za ugotovitev, da je tožena stranka delavcem povrnila le 60 % stroškov za prevoz na delo in z dela. Pravila obračunavanja je določila sama, zato tožnika glede na tolmačenje prvih odstavkov 4. točk tarifnih prilog k SKPgd in KPDT utemeljeno zahtevata razliko do 100 % povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Ni jima bilo treba dokazovati, kakšne stroške sta v resnici imela, saj je bila tožena stranka tista, ki je trdila, da je tožnikoma povrnila najmanj 60 % stroškov prevoza na delo in z dela. Iz tega razloga je bilo na njej dokazno breme, da je te stroške dejansko povrnila v višjem odstotku. To pomeni, da je zahtevek tožnikov lahko temeljil na matematičnem izračunu te razlike in tožnikoma ni bilo potrebno posebej dokazovati, na kateri razdalji sta se vozila in koliko je znašala polna cena stroškov javnega prevoza na tej razdalji. V kolikor je tožena stranka menila, da sta tožnika imela na voljo tudi cenejšega prevoznika, bi to morala pravočasno zatrjevati in dokazovati. Z ozirom na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožnikoma plačati razliko med že prejetim 60 % nadomestilom stroškov prevoza na delo in z dela in 100 % nadomestilom, ne glede na podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke. Kadar je določeno vprašanje že urejeno v SKPgd oziroma panožni kolektivni pogodbi, potem s podjetniško kolektivno pogodbo tega istega vprašanja ni mogoče urediti za delavce manj ugodno. Ob ugotovitvi, da sta tožnika v spornem obdobju prejemala povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini 60 %, je izračun preverljiv, saj sta tožnika v spis vložila plačilne liste za vtoževano obdobje. Tožnika tako dejansko vtožujeta razliko med že prejetim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela v višini 60 % stroškov prevoza in 100 % povračilom stroškov.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi z izplačilom razlike v plači. V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Tožečima strankama je bila v vtoževanem obdobju obračunana negativna stimulacija, zaradi česar sta prejemali manjšo plačo, v višini zneskov, razvidnih iz plačilnih list. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeči stranki v spornem obdobju zaradi obračuna negativne stimulacije prejemali manjšo plačo in da plana, ki je bil osnova za izračun uspešnosti poslovanja, nikoli ni doseglo 90 % delavcev tožene stranke, temveč nasprotno, da 90 % zaposlenih delavcev ni dosegalo predvidenih meril. Znižanje osnovne plače zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov pomeni uveljavljanje določbe tretjega odstavka 43. člena SKPgd, ki določa, da osnovna plača delavca za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja, ne more biti nižja od izhodiščne plače. Negativna ocena uspešnosti poslovanja zaradi nedoseganja plana prodaje pomeni, da niso bili doseženi vnaprej določeni delovni rezultati, zaradi česar je osnovna plača načeloma lahko nižja od izhodiščne. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena SKPgd se za vnaprej določene delovne rezultate štejejo delovni rezultati, merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko. Kot takšne vnaprej določene kriterije za ugotavljanje delovnih rezultatov je potrebno šteti tudi merila za ugotavljanje prispevka delavcev k uspešnosti poslovanja organizacijske enote (določenih v členih od 136 do 145 podjetniške kolektivne pogodbe družbe M. d.d. v organizacijskem predpisu). Ta merila res niso norma v ožjem smislu besede, vendar pa gre za merjenje delovnih rezultatov, zato tudi zanje velja določba člena 43/4 SKPgd. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pri toženi stranki vsaj 90 % zaposlenih ni doseglo predvidenih meril za ugotavljanje uspešnosti poslovanja, je sodišče prve stopnje z ozirom na člen 43/4 SKPgd pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da merila za doseganje pričakovanih rezultatov dela, izražena skozi ugotavljanje gospodarnosti poslovanja, obračanja zalog in normativov, niso bila ustrezna in da zato ne morejo biti zakonita podlaga za znižanje osnove plače tožnice v spornem obdobju.

S podjetniško kolektivno pogodbo določen sistem obračunavanja plače na podlagi uspešnosti poslovanja sam po sebi res ni v nasprotju z določbami SKPgd oziroma panožne kolektivne pogodbe, saj je v 43. členu SKPgd izrecno predvideno, da osnovno plačo delavcev med drugim sestavlja tudi plača iz naslova uspešnosti poslovanja. Kljub temu pa je z ozirom na dejstvo, da 90 % delavcev pri toženi stranki ni doseglo predvidenih meril za ugotavljanje uspešnosti poslovanja, tožena stranka tožnici nezakonito znižala plačo v vtoževanem obdobju. V sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 485/2006 z dne 9 6. 2008, kjer je šlo prav tako za spor delavca tožene stranke v zvezi z obračunom negativne stimulacije iz naslova uspešnosti poslovanja v višini -5 %, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da določitev plače na podlagi uspešnosti poslovanja, kot jo ima v svoji podjetniški kolektivni pogodbi določena tožena stranka, niti po vsebini niti po načinu izplačila plače iz tega naslova ni tista uspešnost poslovanja, ki jo določa 49. člen SKPgd. V primeru tožene stranke je pri uspešnosti poslovanja šlo zgolj za še eno kolektivno obliko izkazovanja delovne uspešnosti, na kar kaže že določba 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe družbe M. d.d. (o tem, da se delavcu osnovna plača lahko zmanjša za največ 15 %, če delavec prejme negativno oceno iz naslova uspešnosti poslovanja in iz naslova delovne uspešnosti). Iz določbe 49. člena SKPgd izhaja, da gre pri delu plače na podlagi uspešnosti poslovanja za del plače, ki se izplačuje samo v primeru dobrih poslovnih rezultatov in da kriterijev za določitev dela plače na podlagi uspešnosti poslovanja ni mogoče uporabiti za zmanjšanje plače pod nivo, ki je dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi. Uspešnost poslovanja iz podjetniške kolektivne pogodbe, ki omogoča znižanje plače, je torej samo drugačna oblika ocene delovne uspešnosti, kar pomeni, da je potrebno ustreznost norm ali drugih meril presojati po četrtem odstavku 43. člena SKPgd. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je bila plača tožnici zakonito znižana po drugem odstavku 126. člena ZDR oziroma prvem odstavku panožne kolektivne pogodbe in prvem odstavku 43. člena SKPgd. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je v istovrstnem sporu zoper toženo stranko Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 485/2006 z dne 9. 4. 2008 že zavzelo stališče, da ni bilo podlage za izračun negativne stimulacije tožniku in za znižanje njegove osnovne plače v višini 5 % mesečno, glede na to, da meril nikoli ni doseglo 90 % delavcev, ki so delali po teh kriterijih.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o pravdnih stroških, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res navedlo le skupno število priznanih odvetniških točk, vendar to še ne pomeni, da odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožečim strankam priznalo njihove pravdne stroške v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), kar izhaja tudi iz stroškovnika, ki so ga v spis vložile tožeče stranke in ki je sestavni del tega spisa. Iz tega stroškovnika je jasno razvidno, na kakšen način in v kakšni višini je prvostopenjsko sodišče priznalo in odmerilo pravdne stroške tožečih strank, zaradi česar je pritožbena navedba tožene stranke v zvezi s tem neutemeljena.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega ostavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.