Jedro

V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil v razredu mir in ni bilo nobenega dogajanja, ki bi terjalo ukrepe za zagotovitev reda. Pravilna je bila tako odločitev sodišča druge stopnje, da samo dejstvo, da je bila učiteljica ravno v trenutku škodnega dogodka obrnjena proti radijskem aparatu in tako proč od učencev, še ne more pomeniti, da je s tem tudi opustila zahtevani dolžni nadzor.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 16. 2. 2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za nematerialno škodo v skupnem v znesku 16.274,41 EUR (prej 3,900.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2003 dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2003 dalje do plačila, v preostanku - do zahtevanega zneska 16.274,41 EUR in glede obresti za čas od 20. 7. 2003 do 3. 8. 2003 - pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je drugostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je svojo odločitev predvsem oprlo na ugotovitev, da se je učenec D. H. s hlačno elastiko igral pod mizo, zaradi česar njegovega ravnanja ni bilo mogoče opaziti. Tožnik poudarja, da iz podatkov v spisu izhaja, da so ostali učenci ravnanje učenca videli in ga, takoj po škodnem dogodku, tudi opisali učiteljici in vzgojiteljici. Tožnik tako zaključuje, da sodišče ni imelo nobenih razlogov za ugotovitev, da ravnanja učenca H. nihče ni videl in da ga je bilo težko opaziti. Navaja, da je drugostopenjsko sodišče tudi zmotno ocenilo, da je bila skrbnost nadzora učiteljev in ostalih delavcev šole zadostna in je tako zmotno uporabilo določbo 144. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Tožnik trdi, da učiteljica v času škodnega dogodka ni ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti, saj se mora njeno ravnanje presojati po strožjih merilih profesionalne skrbnosti učitelja, tako da zgolj povprečna skrbnost v tem primeru ne zadostuje. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da pritožbo toženke v celoti zavrne ter ji naloži še plačilo revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Neutemeljene so navedbe tožnika o kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (str. 4) izhaja, da se je učenec H. z elastiko na pasu hlač igral sede za mizo, učiteljica pa je stala pred njim. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je miza, za katero je sedel učenec H., dejansko zakrivala pogled učiteljici in je zato ravnanje učenca H. težje opazila, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da so ostali učenci, ki so sedeli za njim, njegovo početje opazili.

8. "Dolžna skrbnost", ki jo od šole zahteva 144. člen OZ, je pravni standard, ki ga je vsebinsko treba napolniti s pomočjo splošnih pravil vzgojnega zavoda, oziroma drugimi pravili, ki urejajo njegovo delovanje, upoštevajoč razumno mero prepovedi in zapovedi(1). Drugostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da so neutemeljene navedbe tožnika, da je šola opustila izvajanje skrbnega nadzora že s tem, ko je bila v času škodnega dogodka v razredu prisotna le učiteljica, ne pa tudi vzgojiteljica. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je bila pri toženki prisotnost vzgojiteljice v času škodnega dogodka pravilno urejena, skladno z določili Pravilnika o spremembah in dopolnitvah odredbe o normativih in standardih ter elementih za sistematizacijo delovnih mest (Uradni list RS, št. 69/2002).

9. Pravilna je tudi ocena drugostopenjskega sodišča, da učiteljici, ki je v razredu bila prisotna, ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzora. Od učiteljice namreč ni mogoče zahtevati, da bo v vsakem trenutku imela pod nadzorom vsak gib vsakega od učencev(2). Prestrogi kriteriji in s tem skladne nerazumne prepovedi in zapovedi, bi utegnile slabo vplivati na razvoj učencev skozi lastno oblikovanje meja tolerance, kar pa terja določeno mero svobode(3). Naloga učitelja v razredu je tako predvsem poučevati in zagotavljati razmere, v katerih je mogoče pouk normalno izpeljati. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil v razredu mir in ni bilo nobenega dogajanja, ki bi terjalo ukrepe za zagotovitev reda. Pravilna je bila tako odločitev sodišča druge stopnje, da samo dejstvo, da je bila učiteljica ravno v trenutku škodnega dogodka obrnjena proti radijskem aparatu in tako proč od učencev, še ne more pomeniti, da je s tem tudi opustila zahtevani dolžni nadzor. Sodišče druge stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 144. člena OZ, ko je odločilo, da v obravnavanem primeru ni podan temelj za odškodninsko odgovornost toženke.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je, skladno z določbo 378. člena ZPP, neutemeljeno revizijo zavrnilo.

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): D. Jadek Pensa v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV, Ljubljana 2003, str. 830. Op. št. (2): Primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 359/97. Op. št. (3): D. Jadek Pensa, op. cit.