Jedro

Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zaradi katerega bi bila omejitev stikov med tednom otroku v korist, ta razlog pa tudi ne more biti dosedanje neizvrševanje stikov s strani toženca, saj stikov sodišče ne določa (le) v korist roditelja, pač pa predvsem zaradi koristi, ki jih stiki prinašajo otroku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v III. točki izreka tako, da se (poleg že določenih stikov) stiki med mladoletnim N.S.P in očetom P.P. določijo tudi vsako sredo od 15.00 ure do 19.00 ure na način, da toženec otroka prevzame v vrtcu in ga po koncu stikov pripelje na naslov tožničinega bivališča. - v V. točki izreka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega N.S P. (roj. 13. 1. 2010) dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi - drugi tožnici (I. točka izreka sodbe). Tožencu je kot očetu naložilo plačilo preživnine za sina za čas od 1. 1. 2012 do 28. 2. 2012 po 90,00 EUR mesečno, za čas po 1. 3. 2012 pa 140,00 EUR mesečno (II. točka izreka). Stike med tožencem in otrokom je sodišče določilo na vsak drugi in četrti vikend v mesecu od petka od 16.00 ure do nedelje do 18.00 ure ter na vsake druge državne praznike, začenši z božičnimi v letu 2012, ter v času letnih dopustov neprekinjeno 15 dni potem, ko starša uskladita, najkasneje do maja tekočega leta, konkretni termin za dopust (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo stroškov tožnikov v višini 255,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka). Zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je oče zahteval, da se otrok njemu zaupa v varstvo vzgojo in oskrbo, da se materi naloži plačilo preživnine v višini 90,00 EUR ter da se določijo stiki med sinom in materjo, je sodišče prve stopnje zavrnilo (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zniža preživnino na 50,00 EUR mesečno ter določi več stikov s sinom ter da odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da ni izvedlo predlaganih dokazov. Ne drži, da so bile navedbe toženca glede neprimernosti okolja, v katerem živi tožnica s sinom, pavšalne. Tožnica je sama izpovedala, da sina udari, toženec je tudi izpostavil, da je on skrbel za sina, ko je tožnica hodila okrog, česar ta niti ni zanikala, ob tem da tožnica govori grde besede pred tožencem. Da je nekaj hudo narobe s tožnico in pri njej doma, pa kaže tudi to, da sin vedno joka, ko se mora vrniti po končanih stikih, tožnica pa ga sama niti ne zna umiriti. Sklicuje se tudi na izvajanje „histerije“ tožnice na naroku, ko je postavil nasprotni tožbeni zahtevek. Kdo je tisti, ki bi lahko najbolje poskrbel za sina, bi torej lahko ugotovil le predlagani izvedenec, ki bi ga bilo nujno angažirati glede na celotno situacijo. Opozarja, da sodišče nima strokovnega znanja iz področja klinične psihologije, ampak je odločalo o primernosti le na podlagi zaslišanja strank. V zvezi z odločitvijo o stikih navaja, da ob takšni odločitvi vidi sina le 6 dni na mesec, pa še to ne celih, kar je glede na njuno medsebojno navezanost vsekakor premalo. Navedbe sodišča, da ni prišel na stike med tednom, ker dela, so zanj nesprejemljive. Predlagal je stike tudi med tednom na način, da bi takrat lahko sin pri njemu prespal, sam pa bi ga odpeljal zjutraj v vrtec, tožnica pa je takšnemu predlogu nasprotovala brez vsakršne navedbe razlogov. S tem bi bil tudi za sina stres manjši. V zvezi s preživnino navaja, da je v prisojeni višini ne more plačati. Nikjer ni zaposlen, prijavljen je na Zavodu za zaposlovanje, ne prejema nobenega nadomestila, dela nekaj priložnostno, kjer mesečno zasluži med 200-300 EUR, pomagati pa mora tudi doma pri plačilu režijskih stroškov. Meni, da bi bilo 90,00 EUR preživnine dovolj za pokritje vseh stroškov za sina. Tožencu nastajajo tudi stroški v zvezi z izvajanjem stikov. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo zmožnosti staršev. Glede stroškov na eni strani sodišče zaključuje, da je bil postopek potreben za oba in za otroka, nato pa mu kljub temu naloži plačilo polovice stroškov tožnice, kar ni v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) in sodno prakso.

3. V odgovoru na pritožbo tožnika predlagata njeno zavrnitev. Navajata, da je bil toženec dvakrat na CSD, kjer se je strinjal z dodelitvijo otroka materi. Tožnica ne ustvarja neprimernega vzdušja, kot to počne toženec, ampak otroka lepo pripravi na stik z očetom. Izvedbi dokaza z izvedencem je tožnica nasprotovala, ker je nepotreben, le zavlekel in podražil bi postopek. V zvezi s stiki tožnica navaja, da jim tudi med tednom ni nasprotovala, nasprotuje le temu, da bi otrok pri tožencu med tednom tudi prespal. Meni, da je pravilno odločeno o preživninski obveznosti toženca. Toženec se izogiba redni zaposlitvi, ker je davčni dolžnik in bi rad preprečil izvršbo na plačo. Nasprotujeta tudi spremembi odločitve o stroških, opredeljujeta pa svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo, materialno pravo je večinoma pravilno uporabilo, le pri določitvi stikov in glede stroškov je pri tem storilo napako.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dodelitev mladoletnega N. v vzgojo, varstvo in oskrbo materi v njegovo največjo korist. Takšne zaključke je sodišče prve stopnje utemeljeno naredilo na podlagi mnenja Centra za socialno delo Brežice in izpovedb obeh roditeljev.

7. Dejstvo je, da otrok, ki je star približno tri leta, vse od rojstva živi z materjo, da se v materini vzgoji in varstvu oziroma sploh v njenem okolju normalno razvija in lepo napreduje, iz česar je moč zanesljivo sklepati o primerni vzgoji in varstvu, ki ga je deležen pri materi. Ob tem velja poudariti, da se je toženec sprva izrecno strinjal, da se sin zaupa materi, sprememba njegovega stališča glede tega pa ni bila prepričljivo utemeljena (zlasti tudi ne tako, da bi to terjalo dokazovanje z izvedencem, kot bo še obrazloženo).

8. Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče, je toženec zaslišan pojasnil, da šteje sebe za primernejšega za vzgojo in varstvo sina zato, ker je bil po rojstvu več z njim, ko je šla tožnica na kavico. To pa ni noben razumen argument, zato dvoma o primernosti tožnice za vzgojo in varstvo mladoletnega N. sama po sebi tudi ne vzbuja njena izpovedba o tem, da N. včasih po ritki, niti toženčevo sklicevanje na njeno histerično naravo, ki naj bi se kazala v njenih izpadih na narokih pred sodiščem. Obakrat gre za pavšalne navedbe, ki ne zbujajo dvoma v siceršnje ugotovitve sodišča prve stopnje, niso pa tudi take, da bi terjale izvedbo dokaza z izvedencem iz klinične psihologije.

9. Pritožnikov očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje nujno angažirati takega izvedenca, torej ni utemeljen. Pri tem, katere dokaze bo izvedlo, sodišče ni vezano na dokazna pravila. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) nalaga sodišču le, da mora pred odločitvijo, komu od staršev bo otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, pridobiti mnenje centra za socialno delo, kar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Angažiranje izvedenca psihologa je nujno le tedaj, kadar gre za sporna dejanska vprašanja, za razjasnitev katerih je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je v našem primeru pravilo presodilo, da takih spornih dejstev ni. Na podlagi mnenja CSD in zaslišanja obeh roditeljev je dovolj zanesljivo ugotovilo, da je mati za vzgojo in varstvo mladoletnega N. primerna in tudi primernejša od očeta oziroma da je otroku v večjo korist, če ostane v vzgoji in varstvu pri njej (kar pa seveda samo po sebi ne pomeni, da tudi oče sicer za to sploh ne bi bil primeren).

10. Edina konkretna okoliščina, ki jo toženec navaja, in ki naj bi kazala na materino neprimernost, so težave pri vrnitvi N. s stikov pri tožencu, ko otrok joka in noče k materi. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da takšen odziv otroka sam po sebi ne vzbuja dvomov v primernost tožnice za vzgojo in varstvo sina, saj je takšno reakcijo otroka v tej starosti lahko pojasniti, in to brez posebnega strokovnega znanja, kot je to tudi storilo sodišče prve stopnje. Vsekakor ne gre za to, da bi na ta način otrok izražal svoje preference, saj je za to še premajhen oziroma se takšne otrokove „želje“ ne morejo zrcaliti v tem, kaj je zanj objektivno v največjo korist. Kot je lepo poudarilo že sodišče prve stopnje, je brez dvoma v korist mladoletnemu N, da starša kar najbolje komunicirata, kar je še zlasti pomembno pri izvrševanju stikov, prav pa ima tudi tožnica, ko odgovarja, da mora vsak od njiju otroka na stik z drugim roditeljem ustrezno pripraviti.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi predlog za zaslišanje prič M.P in M.B, saj iz pritožnikovega predloga ni izhajalo, da bi te priče lahko izpovedale o pravno pomembnih dejstvih.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o preživnini, ki jo mora toženec plačevati tožnici za mladoletnega N. Toženec je elektrotehnik-energetik. Poleg formalne izobrazbe, ki mu glede na stanje na trgu delovne sile omogoča pridobitev zaposlitve v okviru svojega poklica, je toženec usposobljen tudi za keramičarsko dejavnost, prav tako pa je pridobil znanja kot pomočnik v mesarski dejavnosti. Po ugotovitvah prvega sodišča je torej toženec mlad in zdrav, z določenimi znanji in izkušnjami. Ob dejstvu, da živi pri starših, tudi po oceni pritožbenega sodišča lahko nosi breme plačila preživnine v prisojenem znesku. Starši so namreč na podlagi 1. odst. 123. čl. ZZZDR dolžni preživljati svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi, ki so jih za izpolnjevanje preživninske obveznosti tudi dolžni izkoristiti. Kljub morebitnim stroškom za bivanje in prehrano pri starših (teh toženec še v pritožbi ne opredeli po višini) ter stroškom v zvezi z izvrševanjem stikov, prisojena preživnina za mladoletnega N. predstavlja ni pretirana in pravilno odraža ravnovesje med N. potrebami in toženčevimi preživninskimi zmožnostmi. Ob ugotovljenih potrebah N, ki jih pritožnik ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pri odločanju o preživnini tudi pravilno upoštevalo, da tožnica N. nudi pretežno vzgojo in oskrbo, kar je potrebno šteti kot njen prispevek k preživljanju otroka.

13. Delno pa je utemeljena pritožba glede odločitve o stikih toženca z mladoletnim N. Sodišče prve stopnje je odločilo, da toženec pravice do stikov z N. med tednom nima, ker jih kljub izdani začasni odredbi, po kateri so bili le-ti predvideni, ni izvajal. ZZZDR v 1. odst. 106. čl. določa, da se stiki določijo predvsem zaradi otrokove koristi. V postopku je bilo ugotovljena čustvena navezanost med tožencem in N. in v korist otroka je, da se ta povezanost nadaljuje in poglobi. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zaradi katerega bi bila omejitev stikov med tednom otroku v korist, ta razlog pa tudi ne more biti dosedanje neizvrševanje stikov s strani toženca, saj stikov sodišče ne določa (le) v korist roditelja, pač pa predvsem zaradi koristi, ki jih stiki prinašajo otroku. Ni sicer mogoče pritrditi pritožbi, da bi bili N. v korist stiki med tednom na način, kot to predlaga toženec – to je, da bi N. pri tožencu tudi prespal in bi ga toženec naslednje jutro odpeljal v vrtec. Da zaradi potreb po stabilnosti življenjskega okolja in ritma glede na starost N. takšen režim zanj ne bi bil primeren, izhaja iz mnenja CSD Brežice, kot je to ugotovilo prvo sodišče. Tudi vožnja med prebivališčema pravdnih strank, ki sta oddaljeni približno 20 km (izpoved toženca na naroku z dne 7.11.2012) ni takšna, da bi predstavljala za N. napor, ki bi opravičeval spanje N. pri tožencu tudi ob stikih med tednom. Pritožbeno sodišče je zato določilo stike mladoletnega N. in toženca med tednom na način, da toženec otroka prevzame vsako sredo vrtcu po 15.00 uri in ga pripelje na naslov tožničinega prebivališča ob 19.00 uri. S takšnim načinom izvrševanja stikov se je strinjala tudi tožnica (zapisnik iz naroka z dne 16. 5. 2012, str. 4), pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da so na tak način določeni stiki otroku v korist. 14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje glede stikov delno spremenilo (5. al. 358. čl. ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), sicer ni našlo.

15. Utemeljeno pa se toženec pritožuje tudi proti odločitvi o stroških postopka. Obravnavani pravdni postopek je bil izpeljan zaradi interesa obeh pravdnih strank in predvsem zaradi koristi njunega skupnega otroka. Glede na takšno naravo sporov med starši in otroci, je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka napačno upoštevalo uspeh strank v postopku. Ta pride v poštev le izjemoma, obravnavani primer pa ni v ničemer takšen. V pravdi so strankama nastali približno enaki stroški, zato je ob uporabi 413. čl. ZPP prav, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. Odločitev je bilo treba zato ustrezno spremeniti tudi v tem delu (3. tč. 365. čl. ZPP).

16. Pritožnik je s pritožbo uspel le v majhnem delu, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa svojega nepotrebnega odgovora nanjo (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z. 2. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP).