Jedro

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi, temveč na opis dejanja – ta opis mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja, saj sodišče v sodnem sporu ne more ugotavljati morebitnih drugih kršitev ali razlogov za izredno odpoved, na katere se ni skliceval že delodajalec. Navedeno ne pomeni, da delodajalec dejanske podlage v zvezi z odpovednimi razlogi v sodnem postopku ne bi mogel dokazovati tudi z drugimi - naknadno ugotovljenimi dejstvi oziroma dokazi, ki ta dejstva potrjujejo.

Zaradi vedenja o fiktivnih poslih, računih in nakazilih, kar izhaja iz objektivno ugotovljenih dejstev o tožnikovem položaju, naravi in vrsti poslov, nikakor ni mogoče izključiti njegovega namena (oziroma ravno nasprotno) tako glede pridobitve premoženjske koristi nekomu drugemu (v skladu z 244. členom KZ - pri tem ni pomembno, da tretja osebe, ki je pridobila premoženjsko korist po dvigih denarja iz računov v Avstriji, ni bila točno ugotovljena, saj je bil očiten namen takšnega poslovanja prav pridobitev takšne koristi) niti namena izogniti se plačilu davka s strani tožene stranke s krivimi podatki o dohodkih oziroma stroških (v skladu z 254. členom KZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2008, vzpostavitev delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pri tem je izredno odpoved iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podala po izteku objektivnega roka šestih mesecev (drugi odstavek 110. člena ZDR), medtem ko je odpoved iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podala pravočasno (v okviru subjektivnega in objektivnega roka). Presodilo je, da očitana kršitev nima znakov kaznivega dejanja poneverbe iz 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.), saj je štelo, da ni dokazano, da si je tožnik protipravno prilastil denar pri poslih z družbo C.. Pač pa je ugotovilo, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po določbi 254. člena KZ. Presodilo je tudi, da je podan dodaten pogoj za zakonitost izredne odpovedi, ki je določen v prvem odstavku 110. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje in poudarilo vse znake kaznivega dejanja davčne zatajitve in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic (244. člen KZ).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja, da sta potrdili zakonitost odpovedi iz drugih razlogov, kot so bili razlogi delodajalca. Sodišči sta se pri presoji nedvomno oprli na odločbo DURS in s tem retroaktivno popravili napake delodajalca v postopku odpovedi, kar je nedopustno. Sodišče prve stopnje je celo samo zapisalo, da delodajalec ni bil povsem prepričan o utemeljenosti razloga za odpoved z znaki kaznivega dejanja poneverbe, torej je predvsem davčna odločba, izdana skoraj dva meseca po izredni odpovedi, pomembno vplivala na končno odločitev sodišč. Sodna praksa je že večkrat izpostavila, da delodajalec odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more naknadno utemeljevati z novimi odpovednimi razlogi, ki jih sam ni ugotovil. V sodnem postopku se je naknadno odločalo o nečem, zoper kar revident ni imel možnosti zagovora – to predstavlja kršitev materialnih pravnih določb ZDR ter ustavnih pravic revidenta. Celoten postopek z domnevo delodajalca, da je revident poneveril njegov denar se je sprevrgel v iskanje razlogov, ki bi lahko upravičili prepozno in neutemeljeno odpoved. Odločba DURS je delodajalca pravzaprav bremenila za to, ker so bile posamezne postavke izračunov in izdatkov računovodsko napačno knjižene, revident pa s tem ni imel ničesar. Davčni organ tudi ni izdal odločbe o prekršku. Tožena stranka, ki je imela ustrezno pravno pomoč pri odpovedi, le te ni podala zaradi zavajanja davčnih organov s strani revidenta. Nadalje zatrjuje, da niso podani vsi znaki očitanih kaznivih dejanj po 244. in 254. členu KZ, saj je eden od znakov tudi storilčev poseben namen. Sodišče druge stopnje je poenostavljeno odgovorilo, da ukvarjanje z naklepom ni potrebno. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Revident ni imel nobenega namena, da bi se sam ali njegov delodajalec zaradi posla z družbo C. izognil plačilu davka, niti da bi komu z izrabo svojega položaja pridobil premoženjsko korist. Dejstvo je, da je E. N. revidenta prevarala in je bil prepričan, da svoje storitve opravlja za družbo C.. Ker se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali z obarvanim naklepom, kot enim izmed znakov očitanih kaznivih dejanj, gre tudi za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Takšen naklep tudi ni izkazan. V zvezi s pravočasnostjo odpovedi navaja, da so o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med tem, kar je navedeno v listinah oziroma zapisnikih. To predstavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razlogi pa si tudi notranje nasprotujejo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz zapisnika o zagovoru pred odpovedjo namreč izhaja, da se takrat delodajalec ni seznanil z nobenim dejstvom, ki ga že dotlej ne bi poznal. Gre torej tudi za kršitev materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo pravočasne odpovedi. Sodišči nižje stopnje tudi nista pravilno ocenili dejstev v zvezi s pravočasno odpovedjo (oziroma razlogi dosedanjih sodb nasprotujejo dokazom in dejstvom), in sicer da je tožena stranka že od maja 2007 vedela, da je v zvezi s poslovanjem z družbo C. prišlo do določenih nepravilnosti, da je bil zadnji račun tej družbi plačan 1. 3. 2007, itd. Tožena stranka je z angažiranjem slovenskega detektiva, katerega naloga je bila v tem, da povzame dotedanje lastne ugotovitve tožene stranke, navidezno sproducirala datum ugotovitve vseh razlogov za izredno odpoved, ki naj bi jih detektiv predstavil 1. 2. 2008. Dodatno navaja, da tožena stranka ni izkazala, da je revident kršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj sploh ni jasno, katere obveznosti naj bi kršil. Tožena stranka ni uspela dokazati, da naj bi šlo za tako hude kršitve, da bi bilo zaupanje delodajalca do delavca tako močno omajano, da delovnega razmerja enostavno ne bi bilo več mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. S tem ključnim materialnopravnim razlogom za zakonitost izredne odpovedi se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali, oziroma sta ga utemeljili le pavšalno. Ponavlja, da ni šlo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, da je bila tožena stranka s poslovanjem z družbo C. seznanjena že več kot pol leta pred odpovedjo, da je bil direktor nadpovprečno uspešen in da se je izkazalo, da denarja ni prejel. Zato je nerazumljiv zaključek, da kar naenkrat ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s procesnimi kršitvami navaja tudi, da je predlagal zaslišanje B. R. in A. C., torej obeh oseb, pri katerih je na podlagi posredovanja E. N. opravil sestanka, vendar je ta dokazna predloga sodišče prve stopnje zavrnilo brez obrazložitve, pritožbeno sodišče pa je takšno stališče potrdilo s tem, da ni izkazal, da bi ta dokazna predloga brez svoje krivde ne mogel navesti že v roku iz prvega odstavka 286. člena ZPP. To ne drži, saj je razloga za ta dokazna predloga po prvem naroku izčrpno pojasnil v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2008. Gre za arbitralno odločitev o zavrnitvi predlaganih dokazov, pa tudi dokaza z zaslišanjem davčne inšpektorice B. K.. Na drugi strani je sodišče prve stopnje izvedlo druge „prepozne dokaze“, ki jih je tožnik predlagal. Tako je zaslišalo detektiva D. in v dokazni sklep povzelo fotokopijo vizitke A. C., čeprav je oba ta predloga podal v tretji pripravljalni vlogi. To pomeni neenakopravno obravnavanje revidentovih dokaznih predlogov, kar predstavlja tudi kršitev njegovih ustavnih pravic.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, ki se lahko vloži le iz zakonsko določenih razlogov. Zato ni mogoče upoštevati revidentovega splošnega sklicevanja tudi na navedbe v pritožbi; te navedbe se lahko nanašajo le na pritožbene razloge.

7. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka revident poudarja, da se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali z obarvanim naklepom, kot enim izmed znakov očitanih kaznivih dejanj, zato v sodbah o tem ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih. Ta očitek ne drži. Sodišče druge stopnje je izrecno poudarilo, da se očitana kazniva dejanja storijo le s takšnim naklepom in presodilo, da je glede na dokazne zaključke ta podan. Nadaljnji očitek bistvene kršitve določb postopka se nanaša na pravočasnost odpovedi, vendar v zvezi s tem sodbi sodišč druge in prve stopnje vsebujeta relevantne razloge, glede teh pa tudi ne prihaja do nasprotja med v razlogih sodbe navedeno vsebino listin oziroma zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Lahko bi bil sicer vprašljiv zaključek, da je tožena stranka ugotovila razloge za izredno odpoved tožnika šele ob tožnikovem zagovoru dne 11. 2. 2008, vendar presoja glede tega datuma ni odločilna, saj je sodišča druge stopnje ugotovilo tudi, da je tožena stranka (vse) relevantne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izvedela po prejemu poročila detektiva z dne 1. 2. 2008. To pa glede na izredno odpoved z dne 26. 2. 2008 tudi od upoštevanja poročila detektiva pomeni, da je bila le-ta podana v zakonskem roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in v času, ko je možen kazenski pregon za očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (drugi odstavek 110. člena ZPP). Revident nasprotuje tudi zaključkom sodišč druge in prve stopnje o tem, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanila šele po poročilu detektiva in ne že pred tem, vendar vse revizijske navedbe v zvezi s tem (na 7. strani revizije) predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Nadalje tudi ni utemeljen ugovor, da sodišči nista dovolj utemeljili izredne odpovedi v zvezi s presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (in kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zakonitost izredne odpovedi v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR je v konkretnem primeru obrazložila že tožena stranka v izredni odpovedi. Sodišči nižje stopnje sta ustrezno obrazložili, da se s takšnim stališčem strinjata, ta obrazložitev pa omogoča ustrezen materialnopravni preizkus.

9. Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev ustavnopravnega jamstva enakega varstva pravic v zvezi s po njegovem mnenju arbitrarno odločitvijo o zavrnitvi predlaganih dokazov z zaslišanjem dveh prič. Pri tem poudari, da zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem dveh prič (oziroma še ene priče, ki jo je sicer predlagala tožena stranka) sodišče prve stopnje ni obrazložilo, argumentacija sodišča druge stopnje v zvezi s tem pa ne zadošča in ni pravilna. Neobrazložitev neizvedbe posameznih dokazov (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali napačna obrazložitev sama po sebi še ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi lahko predstavljala le kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP – vendar še to le v primeru le, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa revident ne utemelji. Nadalje naj bi do bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem v zvezi prišlo zato, ker je sodišče izvedlo tudi nekatere dokaze, ki jih je tožnik predlagal po prvem naroku za glavno obravnavo (in sicer zaslišanje detektiva D. in vpogled v vizitko A. C.), vendar tudi dejstvo, da sodišče izvede nekatere od predlaganih dokazov s strani tožnika po prvem naroku za glavno obravnavo, nekaterih pa ne, samo po sebi ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti oziroma ustavnega jamstva enakega varstva pravic. Tudi če bi bila ta kršitev podana (kot navedeno očitek kršitve neizvedbe nekaterih dokazov samo zato, ker so bili izvedeni nekateri drugi, tega še ne pomeni), bi lahko predstavljala kvečjemu kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP - če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa tožnik spet ne zatrjuje.

10. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da sta sodišči nižje stopnje potrdili zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem iz drugih razlogov, kot so bili razlogi delodajalca v izredni odpovedi. Kot sta ugotovili že sodišči druge in prve stopnje, tožniku ni bila očitana le kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti z naklepom ali iz hude malomarnosti (kar predstavlja razlog za odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), temveč tudi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja (kršitev po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR). To je navedeno v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in v izredni odpovedi. Tožena stranka ne navaja in ne obrazloži le očitka, da imajo tožnikova ravnanja znake kaznivega dejanja poneverbe, temveč se sklicuje tudi na zatajitev finančnih obveznosti oziroma konkretno prvi odstavek 254. člena KZ.

11. Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da opredelitev razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ne zahteva tudi formalne opredelitve kaznivega dejanja v delodajalčevi odpovedi, saj sodišče ni vezano na formalno opredelitev kaznivega dejanja, temveč na dejanski opis dejanj, ki se očitajo delavcu, nato pa samo preverja in ugotavlja, ali so v zvezi s tem podani znaki (nekega) kaznivega dejanja. Sodišče torej ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi, temveč na opis dejanja – ta opis mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja, saj sodišče v sodnem sporu ne more ugotavljati morebitnih drugih kršitev ali razlogov za izredno odpoved, na katere se ni skliceval že delodajalec (1).

12. Tožena stranka je temu opisu zadostila, sodišči druge in prve stopnje pa v svojih dokaznih zaključkih in ugotovitvah nista presegli tega opisa. Navedeno ne pomeni, da delodajalec dejanske podlage v zvezi z odpovednimi razlogi v sodnem postopku ne bi mogel dokazovati tudi z drugimi - naknadno ugotovljenimi dejstvi oziroma dokazi, ki ta dejstva potrjujejo. Še dodatnih dokazov za odpoved, ki po izvedbi v sodnem postopku dodatno potrjujejo dejansko podlago, ki jo je delodajalec že upošteval pri izredni odpovedi, torej ni mogoče že vnaprej izključiti in se nanje ne opreti. Pri tem je pomembno le to, da sodišče ostane v mejah dejanske podlage, ki na katero se je pri opredelitvi razloga za odpoved oprl že delodajalec in da te ne širi. V sodnem postopku ugotovljena dejstva, na podlagi izvedbe dokazov, s katerimi delodajalec do izredne odpovedi še ni razpolagal, tudi ne pomenijo kršitve delavčeve pravice do zagovora. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da sodišče nebi smelo upoštevati naknadne odločbe DURS-a in da je bila s tem kršena tožnikova pravica do zagovora pred izredno odpovedjo.

13. Iz dokaznih zaključkov sodišča druge in prve stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano, med drugim izhaja, da je tožnik kot direktor tožene stranke sklenil dve posredniške pogodbe z družbo C., in sicer 13. 3. 2004, nato pa dva sporazuma o predčasni izpolnitvi obveznosti 8. 3. 2007. Prvi dve pogodbi sta bili sklenjeni pred formalno ustanovitvijo družbe C., sporazuma pa skoraj dve leti po likvidaciji te družbe (ta je bila registrirana na Floridi 2. 9. 2004, njegov ustanovitelj R. A. iz Ljubljana, družba pa je prenehala dne 16. 9. 2005, ker ni vložila svojega letnega poslovnega poročila). Družba C. je v obdobju od septembra 2004 do marca 2007 toženi stranki izdala 29 računov za storitve posredovanja v skupnem znesku 79.114.91 EUR, pri čemer nikoli ni opravila posredniških storitev, za katere so bile sklenjene posredniške pogodbe, in izdajala račune, ki jih je tožena stranka redno poravnavala, najprej na numerični nato pa na alfanumerični račun banke v Avstriji. E. N., ki v družbi C. ni imela nobene vloge, je dvigala denar iz računov v Avstriji (in izpovedala, da ga je izročila prijatelju, katerega pa ni hotela imenovati). Tožnik je sklenil posredniški pogodbi, čeprav je vedel, da posredovanja ne bo opravila ta družba. Tožena stranka je torej družbi C., ki posredovanja ni opravila, plačala vse storitve po odredbi tožnika, tudi po tem, ko družba ni več obstajala in jih po tožniku, kot svojem zakonitem zastopniku, prikazala kot odhodke, s fiktivnimi računi pa se obenem izognila plačilu finančnih obveznosti, saj bi bila brez teh računov osnova za odmero davka višja. Tožnik je kot zakoniti zastopnik davčnim organom posredoval lažne podatke o zakonito pridobljenih odhodkih, saj so bili vsi računi, ki dejansko niso imeli nobene podlage v posredniških pogodbah, knjiženi kot stroški reklamacije. Sodišče prve stopnje, katerega dejanske ugotovitve je s tem v zvezi povzelo tudi sodišče druge stopnje, je pri dokazni oceni, da ni šlo za dejansko opravljene posle, dodatno upoštevalo tudi ugotovitve iz odločbe inšpektorice z dne 31. 3. 2008, da sta bili obe pogodbi z dne 13. 3. 2004 podpisani prav na pobudo tožnika. Sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da nastala finančna korist pomeni večjo premoženjsko korist (to v odpovedi navaja tudi tožena stranka) v skladu z določbo 254. člena KZ, kar je po 2. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ znesek, ki presega pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo in kar prav tako izhaja iz odločbe DURS z dne 31. 3. 2008. 14. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je utemeljen tudi zaključek sodišč druge in prve stopnje, da so z očitanimi dejanji podani vsi znaki kaznivih dejanj po 244. in 254. členu KZ in pri tem tudi namen, ki je potreben za storitev obeh dejanj. Kot zakoniti zastopnik tožene stranke je tožnik očitno izrabil položaj, saj obeh pogodb oziroma kasnejših sporazumov ter izplačil po teh pogodbah za posle, ki niso bili nikoli opravljeni, ni opravil v smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe – tožene stranke. Zaradi njegovega vedenja o fiktivnih poslih, računih in nakazilih, kar izhaja iz objektivno ugotovljenih dejstev o tožnikovem položaju, naravi in vrsti poslov, nikakor ni mogoče izključiti njegovega namena (oziroma ravno nasprotno) tako glede pridobitve premoženjske koristi nekomu drugemu (v skladu z 244. členom KZ - pri tem ni pomembno, da tretja osebe, ki je pridobila premoženjsko korist po dvigih denarja iz računov v Avstriji, ni bila točno ugotovljena, saj je bil očiten namen takšnega poslovanja prav pridobitev takšne koristi) niti namena izogniti se plačilu davka s strani tožene stranke s krivimi podatki o dohodkih oziroma stroških (v skladu z 254. členom KZ).

15. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je več kot očitno, da je glede na njegov položaj pri toženi stranki in ugotovljene kršitve prišlo do močno omajanega zaupanja - tako da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Na takšno odločitev ne vplivajo revizijske navedbe, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s poslovanjem z družbo C. že več kot pol leta pred odpovedjo (kot ugotovljeno je namreč do dokončne ugotovitve prišlo šele s poročilom detektiva februarja 2008), o nedokazanosti dejstva, da je tožnik denar z nakazili na račune v Avstriji (v zvezi s poslovanjem z družbo C.) prejel, niti o tem, da naj bi bil pred tem nadpovprečno uspešen. Prav nasprotno – ugotovljene okoliščine o dveh fiktivnih pogodbah in računih, višini zneskov, itd. in odnosu tožnika po očitanih kršitvah (s pomanjkanjem samokritičnosti) nikakor ne kažejo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Npr. odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 138/2007, VIII Ips 475/2007, VIII Ips 230/2007, itd.