Jedro

Samo dejstvo, da je tožnik izvršil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, predstavlja okoliščino, zaradi katere od tožene stranke ni bilo pričakovati, da z njim nadaljuje delovno razmerje do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana dne 26. 2. 2008 razveljavi; da se ugotovi, da tožeči stranki po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdani dne 26. 2. 2008, pogodba o zaposlitvi ni odpovedana in delovno razmerje traja še naprej, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji od nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 1. 3. 2008 dalje izplačati vse plače, kot bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, kot tudi od navedenih zneskov plač odvesti vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo in tožeči stranki vpisati v delovno knjižico navedeno delovno dobo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, posebej pa poudarja, da je delodajalec zamudil subjektivni rok 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Argumentacija, kot jo je podalo sodišče prve stopnje v zvezi s kršitvami po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, nima podlage v materialnih določbah, niti v dejanskem stanju predmetne zadeve. Iz samega zapisnika zagovora namreč izhaja, da delodajalec na samem zagovoru ni ugotovil nobenega novega razloga, ki bi utemeljeval izredno odpoved, saj je tožniku vse razloge očital že prej. Tudi ne držijo navedbe delodajalca, da je za dokončno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z očitanimi kršitvami izvedel šele 1. 2. 2008, ko naj bi od detektivske agencije A. prejel detektivsko poročilo, iz katerega naj bi izhajala za predmetni postopek relevantna dejstva, kot so npr. ta, da družba C. ne obstaja in da naj bi E.N. domnevno tožniku izplačala določen znesek. Takšne trditve tožene stranke so bile očitno prirejene za namene te pravde. Dejstvo je namreč, da je tožena stranka že vse od maja 2007 vedela, da družba C. ne obstaja oz. da naj bi v zvezi s poslovanjem s to družbo obstajale določene nepravilnosti. Navedeno izhaja tudi iz člankov v časopisju iz septembra 2007. Ni prav verjetno, da bi takšna multinacionalka, kot je I.T., ki je lastnik T.G., za neobstoj družbe C. izvedela šele 1. 2. 2008, na podlagi detektivskega poročila. Pri toženi stranki sta bili izvršeni dve notranji reviziji in sicer ena v maju 2007, nato pa še ena v decembru 2007. Prav neverjetno bi bilo, da P.B.J., ki je po lastni izpovedbi postala tožniku nadrejena že maja 2007, ne bi nič vedela o neobstoju družbe C., kljub dejstvu, da je potekala interna preiskava v zvezi s tem. Tudi priča V.S. je izpovedal, da je bil kot direktor financ in administracije pri toženi stranki zaslišan v zvezi s C. že v letu 2007. Sicer pa je priča F.M. zelo jasno izpovedal, da je bil kot član interne preiskovalne komisije 11., 12. in 13. 12. 2007 v Ljubljani, kjer se je seznanil z vsemi dejstvi, ki so bremenila tožnika (o tem naj bi se sicer seznanil januarja 2008, kar pa ni verjetno) in da je podatke dobil od privatnega detektiva. Tudi detektiv A.D. je priznal, da dokumenta o obstoju družbe C. ni pridobil sam, ampak ga je dobil takšnega kot je, kar kaže na to, da je dokument o neobstoju družbe C. dejansko pridobila tožena stranka. Glede na očitno zapletanje prič A.D. in F.M. je potrebno ugotoviti, da sta navedeni priči neverodostojni v izpovedih o tem, kdaj in kako naj bi se seznanili z neobstojem družbe C.. Očitno je torej, da je tožena stranka prejela dokument o tem, da družba C. ne obstaja že najpozneje 3. 12. 2007 oz. v dnevih neposredno po tem, vendar kljub temu ni ukrepala. V septembru 2007 je P.J. kot predstavnica tožene stranke v medijih celo branila tožnika, da posli s C. niso sporni. Tožena stranka je z angažiranjem detektiva le navidezno sproducirala datum ugotovitve vseh razlogov za utemeljenost izredne odpovedi. Pri vsem navedenem pa detektiv ni znal pojasniti, zakaj vse od dneva izjave, ki jo je pridobil s strani E.N. (od 20. 12. 2007), pa do 1. 2. 2008, ni naredil prav ničesar. Iz vsega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem, kdaj naj bi tožena stranka dejansko izvedela razloge, ki so utemeljevali izredno odpoved. V zvezi z navedenim je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med tem, kar je navedeno v listinah oz. zapisnikih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ugotovilo, da ima tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti. Sodišče povsem spregleda, da je eden od znakov tega kaznivega dejanja tudi storilčev namen. To kaznivo dejanje kot znak kaznivega dejanja predpisuje poseben namen, glede slednjega pa se je izkazalo, da ga tožnik ni imel, kar izhaja tako iz zagovora tožnika, kot tudi iz celotnega dokaznega postopka v predmetnem sporu. Sodišče prve stopnje se s tem znakom sploh ni ukvarjalo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tožnik je večkrat izpostavil, da ni nikoli ravnal s hudo malomarnostjo, kaj šele z naklepom, saj kot direktor tudi ob vsej dolžni skrbnosti, ne bi mogel ugotoviti spornih dejstev v zvezi s poslovanjem družbe C.. Tega ob vsej dolžni skrbnosti niso mogli ugotoviti niti v finančno - računovodskem sektorju. Tožnik je mislil, da ima E.N. dogovor z družbo C., s katerim so uredili njeno vlogo oz. prispevek pri realizaciji pogodb. Tožnik je postal žrtev poslov E.N., kar jasno kaže na to, da se ni imel namena izogniti se plačila davkov ali kako drugače preslepiti davčni organ. Nadalje se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločbo DURS z dne 31. 3. 2008. Ta odločba namreč ni bila niti predmet zagovora niti predmet same odpovedi. S tem, ko jo delodajalec po sami odpovedi predlaga za dokaz in s tem, ko prvostopenjsko sodišče to tudi upošteva, so zagrešene materialnopravne in procesne napake. Delodajalec namreč ne more izredne odpovedi naknadno utemeljevati z novimi odpovednimi razlogi, ko jih ob odpovedi ni ugotovil. Tožena stranka pa ni niti podala pripomb na zapisnik davčnega organa, niti se ni pozneje pritožila zoper odločbo. Tožena stranka je raje plačala davek, zato, da bi dobila dodaten dokaz k svoji, sicer povsem dokazno nepodprti izredni odpovedi. Tako je zmoten zaključek sodišča, da odločba DURS dokazuje, da je bil sum tožene stranke o zatajitvi finančnih obveznosti povsem upravičen. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved podala očitno prav zaradi sočasnega pregleda poslovanja pri njej. Iz trditvene podlage tožene stranke to ne izhaja, zato obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in vsebino zapisnikov. Povsem zmotne so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za navidezni posredniški pogodbi z dne 13. 3. 2004. Na to naj bi po mnenju sodišča kazalo več okoliščin, vendar sodišče ne pove, katere okoliščine naj bi to bile. E.N. je izpovedala, da je posredovala pri prevzemu distribucije. Za navedeno je zahtevala provizijo, njene storitve pa so bile v tem, da sta s tožnikom odšla do proizvajalcev in se dogovorila, da bo tožena stranka prevzela distribuiranje izdelkov. Brez njene pomoči tožnik ne bi mogel priti do teh pogovorov (stikov z dobavitelji). Posredniška provizija je bila plačana ravno zaradi izvedbe posredovanja, posledično pa je prišlo do tržnega deleža in zaslužkov. Tožnik je v zvezi z navedenim predlagal zaslišanje B.R. in A.C., vendar je navedena dokazna predloga sodišče zavrnilo brez obrazložitve. Sklep o zavrnitvi teh predlaganih dokazov ni bil obrazložen niti ob sprejemu niti v sami obrazložitvi sodbe. Sodišče je s tem kršilo načelo kontradiktornosti ter ustavnopravno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS. Sodišče tudi ni upoštevalo določbe o dokaznem bremenu, na podlagi katere mora delodajalec nositi dokazno breme utemeljenosti razlogov odpovedi. Delodajalec v smeri, da so bile pogodbe navidezne, ni zatrjeval dejstev, niti tega ni z ničemer dokazoval. Tožnik ni kršil nobenih pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tudi priča V.S. je pojasnil, da je šlo za kršitev družbe C. ter da v tistem času ni bila praksa pri toženi stranki, da bi preverjali poslovne partnerje. Tožena stranka je tako dokazovala utemeljenost svojih odpovednih razlogov s tem, da je navedla, da je bil domnevno edini cilj navideznih pogodb poneverba in prisvojitev denarja, tega pa tekom dokaznega postopka sploh ni dokazala. P.J. je bila, kot je sama povedala, tožniku nadrejena že od maja 2007 dalje, to pa je ves čas, ko je bila pri toženi stranki davčna inšpekcija, ki je nadzor opravljala več mesecev. Navedeno pomeni, da bi za dokončno plačilo davka morala pravzaprav odgovarjati P.J., saj je bila njena naloga, kot tožniku nadrejene, da poskrbi za to, da davčni organ pridobi vso dokumentacijo, ki jo potrebuje zato, da ugotovi utemeljenost in resničnost davčnih odhodkov. Sodišče ni zaslišalo davčne inšpektorice B.K., temveč se je oprlo zgolj na odločbo DURS, ki predstavlja zgolj posreden dokaz, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Davčna inšpektorica zoper tožnika ni podala nobene ovadbe, čeprav ima takšne možnosti. Očitno torej niso bili izpolnjeni niti znaki prekrška, kaj šele kaznivega dejanja. Neutemeljen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka uspela dokazati, da naj bi šlo za tako hude kršitve obveznosti, da je bilo zaupanje delodajalca do delavca tako močno omajano, da delovnega razmerja ni bilo več mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je bila očitno seznanjena z domnevnimi kršitvami že v maju 2007, v septembru 2007 ali najpozneje v decembru 2007, pa ni ukrepala, za to pa je očitno imela svoje razloge, saj je tožnika v medijih celo branila. Tako je tožena stranka, kljub temu, da je vedela da družba C. ne obstaja in ne glede na to, da je domnevala, da naj bi šlo za fiktivne pogodbe, več kot pol leta pustila tožnika, da nemoteno opravlja svoje delo direktorja. Zato je povsem nerazumno zaključiti, da kar naenkrat ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Po teh določbah je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka odpoved podala očitno prav zaradi sočasnega pregleda poslovanja tožene stranke s strani davčne inšpekcije. Takšna tožnikova interpretacija je vzeta iz konteksta obrazložitve sodišča prve stopnje, zato ne obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in vsebino zapisnikov. Prav tako ni resnična tožnikova navedba, da delodajalec v smeri, da so bile pogodbe navidezne ni zatrjeval dejstev, niti tega ni z ničemer dokazoval. Delodajalec je v tej smeri že v odgovoru na tožbo (list. št. 21) podal ustrezno trditveno podlago, navedeno dejstvo pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi uspel dokazati.

Tožnik smiselno uveljavlja tudi kršitev pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Očitana kršitev pravil pravdnega postopka se nanaša neposredno na dokazni postopek, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič B.R., A.C. in davčne inšpektorice B.K.. Do predlaganih dokazov se ni niti opredelilo. Glede davčne inšpektorice B.K. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni dokaz predlagala tožena stranka, tožnik pa je na naroku dne 12. 9. 2008 izvedbi tega dokaza celo nasprotoval, ker naj bi bila tožena stranka s tem dokaznim predlogom prekludirana. Tožena stranka je navedeni dokazni predlog res podala v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2008, kar je izven roka, ki ga za navedeno procesno dejanje predvideva 286. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izvedlo le dokaz z vpogledom v odločbo Davčne uprave RS. Tožnik je zaslišanje prič B.R. in A.C. predlagal v tretji pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2008, kar je prav tako izven roka, ki je določen v 286. čl. ZPP. Tožnik ni izkazal, da tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz 1. odst. 286. čl. ZPP. Glede na takšno situacijo je jasno, da tožnik ni bil prizadet v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem (pravica kontradiktornosti). Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep o tem, da je dokazovanje zaključeno, kar pomeni, da se ne bodo izvedli ostali dokazni predlogi oz. smiselno, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo. Sodišče prve stopnje je s takšnim sklepom zadostilo procesnim pravilom. Pritožbeno sodišče tako glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje še ugotavlja, da zaslišanje navedenih prič, tudi če bi bili dokazni predlogi podani pravočasno, ne bi imelo odločilne teže pri odločanju sodišča o tem, ali je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne, zato bi izvedba tega dokaza dejansko le po nepotrebnem zavlekla postopek.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

V konkretnem primeru je bil tožnik dne 5. 2. 2008 razrešen s funkcije direktorja tožene stranke, dne 26. 2. 2008 pa mu je tožena stranka tudi izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sicer po 1. in 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. ZDR v drugem odstavku 110. člena začetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca, temveč na datum ugotovitve razloga za izredno odpoved. Do ugotovitve razloga za izredno odpoved glede na dejanske okoliščine lahko pride že ob kršitvi, lahko kasneje, lahko šele ob zagovoru, ali v izjemnih primerih tudi kasneje. Datum ugotovitve razloga za izredno odpoved predstavlja dejansko ugotovitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku sicer neutemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, pa tudi iz razloga po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje poneverbe, mu je pa utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti (254. čl. KZ, Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka v tem delu pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala pravočasno, saj je upoštevala 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, določen v 2. odst. 110. člena ZDR. Štelo je namreč, da se je delodajalec z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, seznanil šele na zagovoru dne 11. 2. 2008. Pritožbene navedbe, da je bil delodajalec z vsemi okoliščinami zadeve popolnoma seznanjen že pred zagovorom in da na zagovoru dne 11. 2. 2008 ni izvedel nič novega, niso utemeljene. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje tega ni pokazal. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je tožena stranka ugotovila, da obstajajo razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 1. 2. 2008 in sicer na podlagi pisnega poročila, ki ji ga je predložila detektivska agencija A.. Na podlagi navedenega poročila je tožena stranka tožnika vabila na zagovor, na katerem je lahko presodila tudi tožnikov subjektivni odnos do očitanih dejanj. Zagovor je namreč pravica delavca v „postopku“ izredne odpovedi, obenem pa predstavlja tudi dejanje, ki delodajalcu omogoča, da se neposredno seznani z delavčevim odnosom do dejanja. Le tako namreč lahko delodajalec oceni ali bo delavcu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi ali pa bo povzel kakšnega od milejših ukrepov, ki jih ima na voljo glede na določbe ZDR. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da se je delodajalec z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, dokončno seznanil šele na zagovoru dne 11. 2. 2008. Neutemeljene so nadalje tožnikove navedbe, da je bila tožena stranka seznanjena s kršitvami že v maju 2007, ko se je šele začela prva interna preiskava, pa tudi, da je bila tožena stranka s kršitvami seznanjena vsaj septembra 2007 z utemeljitvijo, da so bili takrat v zvezi s tem, da firma C. ne obstaja, članki v časopisu D. in F.. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da preiskava v maju 2007 ni dala dovolj podlage za začetek postopka, dovolj podlage pa niso dale niti govorice in članki, ki so izšli v septembru 2007. Priča F.M., ki je bil zadolžen za interno preiskavo, je izpovedal, da so po predhodni preiskavi v maju 2007, ki jo je izvedel njegov kolega iz Anglije, še vedno ostala odprta vprašanja glede firme C. ter da tim revizorjev ni posredoval nobenih razlogov. V verodostojnost te izpovedbe tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je logična in v njej ni zaznati nedoslednosti ali kakršnihkoli neskladnosti, kar pa za navedbe tožnika in priče E.N. ni mogoče trditi. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s sodiščem prve stopnje, da bi bilo nesprejemljivo, da bi tožena stranka le na podlagi govoric in člankov v medijih tožniku odpovedala pogodbo, ter da tožnika v medijih ne bi branila, preden bi se prepričala, ali so navedbe resnične. Tožena stranka je ocenila, da mora podrobneje preiskati okoliščine ustanovitve družbe C. v ZDA, delovanje družbe, posredniške pogodbe in predvsem tudi vlogo E.N.. Dejstvo je, da je detektiv A.D., skladno z naročilom tožene stranke, opravil poizvedbe glede vseh spornih vprašanj, tako v zvezi poslovanjem družbe C. in njenimi bančnimi računi v B. v A., kot v zvezi z vlogo E.N. v celotni zadevi. Po opravljeni preiskavi je detektiv sestavil poročilo, ki ga je toženi stranki predal dne 1. 2. 2008. V konkretnem primeru je bila tako bistvena predvsem izjava E.N., ki jo je detektiv pridobil dne 20. 12. 2007 (priloga B2) in v kateri E.N. priznava, da je po tožnikovem naročilu pri avstrijski banki ... odprla posredniški račun, na katerega je T.G. v obdobju od septembra 2004 do marca 2007 nakazala sredstva za plačilo 31 faktur v skupnem znesku 79.550,36 EUR, da je ta denar kot posrednica dvignila in ga izročila tožniku. Resda navedena izjava ni bila del detektivskega poročila, kot na to pravilno opozarja tožnik, vendar tožnik ni uspel dokazati, da je tožena stranka z navedeno izjavo razpolagala že pred sestavljenim in predloženim detektivskim poročilom z dne 1. 2. 2008. Nebistvena so tudi tožnikova navajanja o tem, da je detektiv, glede na to, da je z vsemi podatki razpolagal že v decembru 2007, poročilo predal šele 1. 2. 2008. Kdaj bo detektiv (oz. detektivska agencija A.) predal poročilo toženi stranki, je bilo v njegovi domeni in v zvezi z navedenim toženi stranki ni moč ničesar očitati, tožnik pa tudi ni dokazal, da je tožena stranka s poročilom razpolagala in bila z njim seznanjena že pred 1. 2. 2008. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka ugotovila relevantne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 1. 2. 2008, ko je prejela poročilo detektiva, z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, pa se je tožena stranka dokončno seznanila šele na zagovoru dne 11. 2. 2008, zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja davčne zatajitve oz. zatajitve finančnih obveznosti, podana pravočasno.

Za izredno odpoved iz tega razloga je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, dokazana utemeljenost odpovednega razloga. V tožnikovem ravnanju so podani vsi znaki kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti iz 254. člena KZ. Kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti stori, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, pomenijo večjo premoženjsko korist. Glede na tožnikove pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja kazenske ali disciplinske temveč civilno sankcijo, za katero poleg zahtev ZDR veljajo le splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo sodišče, vendar pa delodajalec v „postopku“ izredne odpovedi lahko ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, „postopek“ pri delodajalcu tudi poteka ločeno od kazenskega postopka, skupno je le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, delodajalec ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje, saj v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila družba C. na F. registrirana dne 2. 9. 2004, da je njen ustanovitelj R.A. iz ..., da je ta družba prenehala obstajati dne 16. 9. 2005, ker ni vložila svojega letnega poslovnega poročila, da družba ni prejela identifikacijske številke v ZDA in zato ni mogla vložiti napovedi za odmero davka. Nadalje iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik, kot zakoniti zastopnik tožene stranke, z družbo C. sklenil dve posredniški pogodbi in sicer dne 13. 3. 2004 (preden je bila družba C. sploh ustanovljena) in dne 8. 3. 2007 (skoraj dve leti po likvidaciji družbe C.). Navedena družba je v obdobju od septembra 2004 do marca 2007 toženi stranki T.G. izdala 29 računov za storitev posredovanja, v skupnem znesku cca 79.114,91 EUR (podatki o znesku v različnih dokumentih variirajo cca 435,45 EUR, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje). T.G. je zneske računov nakazovala najprej na numerični račun v banki ..., ki je bil med 22. 8. 2006 in 28. 9. 2006 spremenjen v alfa-numeričnega in se je glasil na C. – novake.

Dokazni postopek je nadalje pokazal, da družba C. nikoli ni opravila posredniških storitev, za katere je sklenila posredniške pogodbe in za katere je izdala račune, ki jih je T.G. tudi redno poravnavala. Iz zaslišanja tožnika in priče E.N. je sicer razvidno, da je posredniške storitve opravila E.N. (navedeno dejstvo sta potrdila oba in ga potrjuje tožnik tudi v pritožbi). E.N. je bila, glede na njuno izpovedbo, ključen dejavnik pri vzpostavitvi stikov med toženo stranko in tujimi dobavitelji, sama je opravila storitve posredovanja ter dogovorila način plačevanja provizij, za opravljeno delo pa je pričakovala tudi provizijo. Provizija pa ni bila plačana njej osebno, temveč po njeni želji družbi C. (list. št. 95).

Za konkretno zadevo ni bistvenega pomena, da naj bi posredovanje opravila E.N.. Bistveno je, da je tožnik sklenil posredniško pogodbo z družbo, za katero je vedel, da posredovanja ne bo opravila (sam je namreč izpovedal, da je spomladi 2004 obiskal oba dobavitelja z E.N. in ne s kom od predstavnikov družbe C.) in da je kot zakoniti zastopnik odobril plačilo računov družbe C., ki storitev posredovanja nikoli ni opravila. V spisu ni podatkov o tem, da bi E.N. za družbo C. opravila posredovanje, ni namreč dokazov o tem, da bi bila E.N. s strani družbe C. pooblaščena za opravljanje storitev posredovanja, niti ni dokazov o tem, da bi imela E.N. v družbi C. sploh kakršnokoli vlogo. V nobeni od pogodb E.N. ni omenjena. Omenjena pa je oseba G. C., ki je podpisala obe pogodbi in vse račune družbe C. in katere ime, spol in vloga v družbi C. sta tudi po izvedenem dokaznem postopku ostali neznanki (tožnik ni niti dokazoval, da bi kakorkoli komuniciral s katerim od predstavnikov družbe C. in to niti v nadaljevanju poslovnega odnosa, čeprav je s to družbo sklenil dve dolgoročni posredniški pogodbi), prav tako, kot je tožniku in E.N. ostal neznan R.A., ki je bil po podatkih detektiva ustanovitelj družbe C. (priloga B12).

Nobenega dvoma ni o tem, da družba C. posredovanja ni opravila, iz česar sledi, da so bili vsi njeni računi izdani ter plačani za storitve, ki jih ta družba ni opravila. Tožena stranka je tako po tožniku, kot svojem zakonitem zastopniku, odhodke v višini 79.114,91 EUR na podlagi plačanih računov družbe C., prikazala kot odhodke, ki naj bi bili posledica oprave storitve, čeprav ta storitev nikoli ni bila opravljena. Z navedenimi fiktivnimi računi, pa se je plačilu finančnih obveznosti izognila tudi družba T.G., saj bi bila brez teh računov osnova za odmero davka višja. S strani tožnika, kot zakonitega zastopnika, so bili na davčni organ podani lažni podatki o zakonito pridobljenih odhodkih. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so iz tožnikovega ravnanja razvidni vsi znaki kaznivega dejanja finančne zatajitve obveznosti.

Neutemeljene so nadalje tožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh znakov kaznivega dejanja finančne zatajitve obveznosti oz., da se ni ukvarjalo z naklepom. Kot že navedeno, v konkretnem primeru ne gre za kazenski postopek. ZDR niti delodajalcu niti delovnemu sodišču ne nalaga dolžnosti ugotavljanja kazenske odgovornosti. Predmetno kaznivo dejanje se sicer res lahko stori le z naklepom, izvršitveni obliki pa sta tako dajanje krivih podatkov, kot tudi opustitev prijave dohodka oz. drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev obveznosti, kadar je taka prijava obvezna. Izvršitveno dejanje pri tem kaznivem dejanju je usmerjeno v preslepitev davčnega organa, preslepitev pa je vsako ravnanje, s katerim storilec lažno prikaže dejansko stanje in ga uradna oseba pri pristojnem davčnem organu dojame kot resnično. Tožnik je to storil s predložitvijo fiktivnih pogodb o posredovanju ter računov, izdanih za storitve, ki nikoli niso bile opravljene, pa tudi s tem, ko je odredil, da se izvrši plačilo na ime družbe C., čeprav je vedel, da ta družba ni opravila nobenih storitev, pri čemer je bil po njegovih lastnih navedbah namen tega plačila plačilo storitev, ki jih je opravila E.N.. Tožnik je s tem, ko je odredil plačilo za storitve družbi, za katero je vedel, da storitev ni opravila, preslepil davčni organ, določena oseba pa se je s tem nedvomno izognila plačilu davčnih obveznosti, kar je bil tudi tožnikov namen in je dokazni postopek to tudi nedvomno pokazal. Navedeno smiselno izhaja tudi iz celotne obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tožnikovo dejanje (tudi v kolikor ne bi bili podani vsi znaki kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) izpolnjuje tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz 244. čl. KZ. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic namreč stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik, kot direktor tožene stranke, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, izrabil svoj položaj z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist. Svoj položaj je izrabil tako, da je kot direktor podpisal pogodbe za posredovanje in odobril plačilo računov družbi, ki posredniških storitev nikoli ni opravila, tožnik pa je to vedel, pri tem pa je imela družba C. nedvomno premoženjsko korist, saj je dobila plačane račune v višini 79.114,91 EUR in sicer za storitve, ki jih ni nikoli opravila.

Tožnik nadalje zmotno navaja, da predstavlja odločba Davčne uprave Republike Slovenije z dne 31. 3. 2008 nove odpovedne razloge, ki jih ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni ugotovila, saj je bila predmetna odločba izdana kasneje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila navedena odločba izdana po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne vpliva na zakonitost postopka (sodišče prve stopnje navedene odločbe tudi ni uporabilo v kontekstu presoje utemeljenosti odpovednih razlogov), temveč le dokazuje, da je bil sum tožene stranke o zatajitvah finančnih obveznosti, za kar je bil odgovoren tožnik kot direktor družbe in za kar mu je tožena stranka tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi, povsem upravičen.

Samo dejstvo, da je tožnik izvršil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi okoliščina, zaradi katere od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo s tožnikom nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka (1. odst. 110. čl. ZDR), kar je delodajalec v izredni odpovedi tudi sam utemeljeno ugotovil. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).